Spoštljivost do vsega svetega

V Drugi Mojzesovi knjigi z Mojzesom potujemo na pobočja gore Horeb, ko je svoje vsakdanje skrbi dal na stran – nekaj, kar bi morali biti vsi mi pripravljeni storiti – in videl goreči grm, ki ni zgorel. Ko se je približal, »ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: ‘Mojzes, Mojzes!’ Rekel je: ‘Tukaj sem.’ Bog je rekel: ‘/…/ Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!’« Mojzes je z veliko spoštljivostjo, ponižnostjo in čudenjem čevlje sezul in se pripravil, da bi slišal Gospodovo besedo in doživel njegovo sveto navzočnost.

To sveto gorsko razsvetljenje, izkušnja, navdana z občudovanja vzbujajočim spoštovanjem, je Mojzesa povezala z njegovo božansko identiteto in je bila dejansko ključna prvina njegove preobrazbe iz ponižnega pastirja v močnega preroka, kar ga je vodilo, da je v življenju šel po novi poti. Podobno vsak od nas svojo pot učenca lahko preobrazi v višji vzorec duhovnosti, tako da vrlino spoštljivosti napravi za sveti del svojega duhovnega značaja.

Besedo spoštljivost lahko zasledimo v latinskem glagolu revereri, ki pomeni »občudovati«. V evangelijskem smislu se ta opredelitev meša z občutkom oziroma držo globokega spoštovanja, ljubezni in hvaležnosti. Pri tistih, ki imajo skesano srce in so globoko predani Bogu in Jezusu Kristusu, takšna spoštljivost do vsega svetega spodbuja večjo radost v njihovih dušah.

Spoštljivost do vsega svetega je največji izraz bistvene duhovne kakovosti; je stranski produkt naše povezanosti s svetostjo in odraža našo ljubezen do nebeškega Očeta in Odrešenika Jezusa Kristusa ter našo bližino z njima. Je tudi ena najvišjih izkušenj duše. Takšna vrlina naše misli, srce in življenja usmerja k Bogu. Spoštljivost dejansko ni le vidik duhovnosti; je njeno bistvo – temelj, na katerem se gradi duhovnost, ki ustvarja osebno povezanost z božanskim, kakor učijo naši otroci, ko pojejo: »Ko sem spoštljiv, v srcu vem, da sta nebeški Oče in Jezus blizu.«

Kot učenci Jezusa Kristusa smo naprošeni, naj v življenju razvijamo dar spoštljivosti, zato da se bomo odprli za globljo povezanost z Bogom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom ter obenem okrepili svoj duhovni značaj. Če bi v srcu imeli več takšnih občutij, bi bilo v življenju nedvomno več radosti in veselja ter manj prostora za trpljenje in žalost. Ne smemo pozabiti, da izkazovanje spoštljivosti do vsega svetega osmisli večino tega, kar delamo vsak dan, in nam okrepi občutek hvaležnosti – zbuja občudovanje, spoštovanje in ljubezen do vsega višjega in svetejšega.

Na žalost živimo v svetu, kjer izkazovanje spoštljivosti do vsega svetega postaja vse redkejše. Pravzaprav svet slavi nespoštljivost, kar potrjuje vsako spremljanje rumenega tiska, televizijskega programa ali spleta. Odsotnost spoštovanja do svetega povzroča vse večjo ležernost v odnosih in brezbrižnost v vedenju, kar eno generacijo lahko hitro vodi v brezvoljnost, naslednjo pa katapultira v bedo.

Nespoštljivost nas lahko tudi odvrne od vezi, ki nam jih dajejo zaveze z Bogom, in nam oslabi občutek odgovornosti pred Bogom. Zato tvegamo, da nas bo skrbelo le za lastno udobje, zadovoljevanje naših nebrzdanih poželenj in naposled bomo prišli na nesveti kraj preziranja vsega svetega, celo Boga, in posledično naše božanske narave kot otrok nebeškega Očeta. Nespoštljivost do vsega svetega koristi nasprotnikovim ciljem, tako da moti naše občutljive kanale za razodetja, ki so ključna za naše duhovno preživetje v naših dneh.

Pomen in pomembnost spoštljivosti do tega, kar je sveto, sta dobro opisana v vseh svetih spisih. Zdi se, da en primer v Nauku in zavezah kaže, da je spoštljivost do nebeškega Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa bistvena vrlina tistih, ki dosežejo celestialno kraljestvo.

Kot Cerkev si prizadevamo, da bi Očeta in Sina v vsakem pogledu ohranjali v kar največji svetosti in spoštovanju, vključno s tem, kako ju upodabljamo. Vodstvo Svetega Duha je ključni sestavni del pri določanju, kako naj te podobe odražajo sveto naravo, značaj in božanske lastnosti Očeta in Sina. Zelo smo previdni, da ne bi prikazovali prvin, ki bi lahko odvrnile našo prvenstveno osredotočenost na nebeškega Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa in njune nauke, vključno s tem, kako uporabljamo napredna orodja, ki jih nudi tehnologija, kot je uporaba umetne inteligence (UI) za ustvarjanje vsebin in slik.

To isto načelo velja za vse vire informacij, ki so na voljo preko uradnih komunikacijskih kanalov Cerkve. Vsako lekcijo, knjigo, priročnik in sporočilo se skrbno razvije in odobri pod vodstvom Duha, da se poskrbi, da ohranjamo svete vrline, vrednote in merila evangelija Jezusa Kristusa. Starešina David A. Bednar je v nedavnem sporočilu mladim odraslim Cerkve učil: »Da bi krmarili v zapletenem križišču duhovnosti in tehnologije, bi morali sveti iz poslednjih dni ponižno in v molitvi, kot prvo, opredeliti evangeljska načela, ki jih lahko vodijo pri rabi umetne inteligence, in, kot drugo, si iskreno prizadevati za spremstvo Svetega Duha in duhovni dar razodetja.«

Moji dragi bratje in sestre, ne glede na to, kako izpopolnjena je postala sodobna tehnologija, preprosto ne more posnemati čudenja, občudovanja in osuplosti, ki jih najdemo v spoštljivosti, ki izvira iz vpliva Svetega Duha. Kot Kristusovi privrženci moramo biti previdni, da svoje povezanosti z Bogom in njegovim Sinom ne oslabimo z neprimerno uporabo vsebin in slik, ki jih ustvari umetna inteligenca. Ne smemo pozabiti, da je zanašanje na sodobno tehnološko »roko iz mesa« nezadostno in nespoštljivo nadomestilo za navdih, izgrajevanje in pričevanje, ki jih lahko prejmemo le z močjo Svetega Duha. Nefi je rekel: »O Gospod, zaupal sem vate in vate bom vekomaj zaupal. Ne bom zaupal v roko iz mesa.«

Preroku Josephu Smithu je bilo v drugem razodetju naročeno, naj bodo templji, postavljeni Gospodu, kraj spoštljivosti do njega. Naš dragi prerok, predsednik Russell M. Nelson, ves čas svojega delovanja močno poudarja naše spoštljivo čaščenje v svetem templju. V Gospodovi hiši smo poučeni, kako priti v sveto navzočnost Očeta in Sina. Vedno se mi je zdelo poučno in celo navdihujoče, da je ena prvih stvari, ki jih naredimo, ko vstopimo v tempelj in se pripravimo na sodelovanje v tamkajšnjih svetih uredbah, to, da si sezujemo čevlje in se preoblečemo v bela oblačila. Če to delamo namerno kakor Mojzes, lahko spoznamo, da je to, da si sezujemo posvetne čevlje, začetek tega, da stopimo na sveta tla in se preobrazimo na višje in svetejše načine.

Bratje in sestre, ni se nam treba kakor Mojzesu povzpeti na vrh gore, da bi odkrili spoštovanje do vsega svetega in da bi svojo pot učenca spreobrnili v globljo raven duhovnosti in predanosti. Najdemo jo lahko, na primer, ko si prizadevamo zaščititi domače okolje pred posvetnimi vplivi. To lahko dosežemo tako, da iskreno in goreče molimo k nebeškemu Očetu v imenu Jezusa Kristusa in si prizadevamo, da bi bolje spoznali Odrešenika z marljivim preučevanjem Božje besede, ki jo najdemo v svetih spisih in naukih naših prerokov. Poleg tega do takšne duhovne preobrazbe lahko pride, če si prizadevamo spoštovati zaveze, ki smo jih sklenili z Gospodom, tako da živimo v poslušnosti zapovedim. Ta prizadevanja nam v srce lahko prinesejo tiho in gotovo spokojnost. Če se osredotočamo na takšna dejanja, bomo gotovo lažje spremenili svoje domove v spoštljive kraje duhovnega zatočišča – osebna svetišča vere, kjer prebiva Duh, precej kakor Mojzesova izkušnja na gori.

Takšno duhovno preobrazbo lahko doživimo tudi, ko zvesto sodelujemo pri cerkvenem bogoslužju, tudi tako, da se v srcu uglasimo z Gospodom med odkritosrčnim petjem svetih hvalnic. To, da – kakor Mojzes – damo posvetne motnje na stran, zlasti svoje prenosne telefone ali vse, kar ni v skladu s tem svetim trenutkom, nam omogoča, da vso svojo pozornost usmerimo k temu, da vzamemo zakrament, pri čemer se v mislih in srcu osredotočimo na Odrešenika in njegovo odkupno žrtvovanje skupaj z našimi zavezami. Takšna zakramentna osredotočenost bo spodbudila spoštljiv prenovitveni trenutek naše povezanosti z Odrešenikom in bo sabat naredila za užitek in nam spremenila življenje.

Nazadnje, to duhovno spremembo na svoji poti učenca lahko doživimo, ko redno častimo na gori Gospodove hiše – v naših svetih templjih – in si prizadevamo živeti z zaveznim zaupanjem, zlasti ko se soočamo s preizkušnjami zemeljskega življenja.

Z ženo sva izkusila nekaj svetih gorskih trenutkov v spoštljivosti, ko sva poskušala ta načela udejanjati v življenju, kar je povzročilo pomembno preobrazbo na najini poti učenca. Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, ko sem hodil po pokopališču, preden smo pokopali najinega drugega otroka, ki se je rodil prezgodaj in ni preživel, medtem ko je žena še okrevala v bolnišnici. Spominjam se, da sem z veliko gorečnostjo in spoštljivostjo molil k Bogu in ga prosil za pomoč, da bi bil kos tej težki preizkušnji. V tistem trenutku sem v srcu prejel jasno in močno duhovno zagotovilo: Če bova z ženo vztrajala in se oklenila radosti, ki izhaja iz življenja po evangeliju Jezusa Kristusa, bo v najinem življenju vse v redu. To, kar se je takrat zdelo neznosen, žalosten izziv, se je spremenilo v sveto, spoštljivo izkušnjo, vrhnji kamen, ki nama je pomagal ohranjati vero in nama vlil zaupanje v zaveze, ki sva jih sklenila z Gospodom, in v njegove obljube meni in moji družini.

Moji bratje in sestre, spoštljivost do svetega spodbuja pristno hvaležnost, širi resnično srečo, nas v mislih vodi k razodetjem in nam v življenje prinaša večjo radost. Naše noge postavi na sveta tla in naša srca dvigne k Bogu.

Pričujem vam, če si bomo prizadevali, da bi takšno vrlino vključili v svoje vsakdanje življenje, bomo lahko bolj ponižni, bolje bomo razumeli Božjo voljo za nas in okrepili zaupanje v obljube zavez, ki smo jih sklenili z Gospodom. Pričujem, da ko bomo sprejeli ta dar spoštljivosti do vsega svetega – bodisi na gori Gospodove hiše, v zgradbi za bogoslužje ali v svojem domu – nas bo navdala presenetljiva osuplost in občudovanje, ko se bomo povezali s popolno ljubeznijo nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa. O vseh teh resnicah ponižno pričujem v svetem imenu našega Odrešenika in Odkupitelja Jezusa Kristusa, amen.