Božansko polnomočje, plemeniti mladeniči

Hvala, starešina Andersen, za izjemne besede o duhovniški moči in moči Odrešenikove odkupne daritve.

Ko sem neko nedeljsko dopoldne januarja letos sedel na zakramentnem sestanku, smo podprli več kot ducat mladeničev, da so napredovali v Aronovo duhovništvo. Čutil sem, kako se svet spreminja pod našimi nogami.

Presunilo me je, da so po vsem svetu, časovni pas za časovnim pasom, na zakramentnih sestankih, prav kakor je ta, podprli na deset tisoče diakonov, učiteljev in duhovnikov – kakršen je prijatelj predsednika Hollanda, Easton, o katerem je govoril to dopoldne – da bi bili posvečeni v vseživljenjsko duhovniško službo, ki bo zajemala zbiranje Izraela v vsej dolžini in širini.

Vsakega januarja se okrog sto tisoč mladeničem položi roke na glavo in se jih z uredbo poveže z jasno linijo polnomočja, ki sega vse do obdobja obnove, do Josepha in Oliverja, do Janeza Krstnika in Jezusa Kristusa.

Torej, v naši cerkvi tega ne obešamo na veliki zvon. To je še milo rečeno.

A ko sem videl, kako je ta gromki val novo posvečenih bratov z duhovništvom preplavil zemljo, sem se vseeno spraševal, ali ne bi morali tega – v smislu »cerkve radosti« – oznanjati s streh. »Danes,« sem si mislil, »bi morale doneti trobente in udarjati cimbale in žareti ognjemeti. Morale bi biti parade!«

Ker poznamo pravi pomen Božje moči, smo bili priča pretresu samih vzorcev tega sveta, saj se je Božje polnomočje razširilo po vsej zemlji.

Te posvetitve mladeniče vpeljejo v vseživljenjsko služenje, ko se bodo znašli v prelomnih trenutkih in krajih, kjer bodo njihova navzočnost, molitve in Božje duhovništvo, ki ga imajo, bistvenega pomena.

Ta nadzorovana verižna reakcija se je začela, ko je Bog poslal angela, ki je služil. Vstali Janez Krstnik iz starodavnih časov se je prikazal Josephu in Oliverju, jima na glavo položil roke in rekel: »Vama, moja soslužabnika, v Mesijevem imenu podeljujem Aronovo duhovništvo, ki ima ključe za delovanje angelov in evangelija kesanja ter krsta s potopitvijo za odpuščanje grehov.« (Nauk in zaveze 13:1)

Janez je to polnomočje imenoval »Aronovo duhovništvo«, po Mojzesovem bratu in duhovniškem družabniku. V starodavnih časih so bratje s tem Aronovim duhovništvom morali učiti in pomagati z uredbami – uredbami, ki so pot učenca osredotočile na bodočega Mesija, Gospoda Jezusa Kristusa (gl. 5 Mojzes 33:10).

Četrta Mojzesova knjiga bratom z Aronovim duhovništvom izrecno dodeli naloge, da skrbijo za uredbene predmete. »Arona in njegove sinove postavi /…/ [in] oskrbovati [bodo] morali /…/ mizo /…/ [in] svetiščne priprave, s katerimi [bodo] opravljali službo« (4 Mojzes 3:10, 31).

Starozavezna uredba žrtvovanja živali je bila izpolnjena in nadomestilo jo je Odrešenikovo življenje in odkupna daritev. Starodavno uredbo je nadomestila uredba, ki jo zdaj imenujemo zakrament Gospodove večerje.

Gospod današnjim bratom z Aronovim duhovništvom zaupa, da delajo v veliki meri isto, kar so delali v starodavnih časih: naj učijo in opravljajo uredbe – vse to zato, da nas spomnijo na Kristusovo odkupno daritev.

Ko diakoni, učitelji in duhovniki pomagajo pri zakramentu, prejmejo blagoslove zakramenta prav kakor vsi drugi: s spolnjevanjem zaveze, ki jo sklenejo, ko vsak vzame kruh in vodo. Toda z opravljanjem teh svetih dolžnosti izvedo tudi več o svojih duhovniških vlogah in odgovornostih.

Aronovo duhovništvo se imenuje pripravljalno duhovništvo deloma zato, ker jim te uredbe omogočajo, da izkusijo težo in radost tega, da so po Gospodovih opravkih. Pripravljajo jih na prihodnje duhovniško služenje, ko se jih bo morda poklicalo, naj služijo na nepredvidljive načine – tudi z izrekanjem navdihnjenih blagoslovov v trenutkih, ko upi in sanje, in celo življenje in smrt, visijo v negotovem ravnovesju.

Tako resna pričakovanja zahtevajo resne priprave.

Nauk in zaveze pojasni, da naj diakoni in učitelji svarijo, pojasnjujejo, opominjajo in učijo ter vse vabijo, »naj pridejo h Kristusu« (Nauk in zaveze 20:59). Duhovniki naj poleg teh priložnosti pridigajo in krščujejo (Nauk in zaveze 20:50).

No, vse to zveni veliko, toda v resničnem svetu se to dogaja samo od sebe in po vsem svetu.

Neki škof je svoje novo predsedstvo zbora diakonov učil te dolžnosti. Tako je mlado predsedstvo začelo govoriti o tem, kako bi bilo to lahko videti v njihovem zboru in oddelku. Odločili so se, da bodo začeli obiskovati ostarele člane oddelka, da bodo videli, kaj potrebujejo, in se nato lotili tega.

Med tistimi, ki so jim služili, je bil Alan, neotesan, pogosto bogokleten in včasih sovražno nastrojen sosed. Alanova žena Wanda je postala članica Cerkve, Alan pa je bil, kot pravimo, precej trd oreh.

Kljub temu so se diakoni lotili dela, s humorjem ignorirali njegove žalitve, medtem ko so kidali sneg in odnašali smeti. Diakone je težko sovražiti in Alan jih je sčasoma vzljubil. V nekem trenutku so ga povabili v cerkev.

»Ne maram cerkve,« je odgovoril.

»No, ampak nas imate radi,« so rekli. »Pridite torej z nami. Če želite, tudi samo na sestanek našega zbora.«

In s škofovim privoljenjem je prišel – in še nadalje prihajal.

Diakoni so postali učitelji in ko so mu še naprej služili, jih je učil popravljati avtomobile in izdelovati stvari. Do časa, ko so ti učitelji – nekdanji diakoni – postali duhovniki, jih je Alan že imenoval »moji fantje«.

Resno so se pripravljali na misijon in so ga vprašali, ali bi lahko z njim vadili misijonarske lekcije. Prisegel je, da ne bo nikoli poslušal in nikoli verjel, toda, da, lahko so vadili pri njem doma.

In nato je Alan zbolel. In se omehčal.

In nekega dne jih je na sestanku zbora ljubeče prosil, naj molijo, da bi prenehal kaditi, zato so to storili. A nato so šli za njim domov in mu zasegli vso zalogo tobaka.

Ko so Alana zaradi slabega zdravja sprejeli v bolnišnice in rehabilitacijske centre, so mu »njegovi fantje« služili in tiho širili moč duhovništva in nehlinjene ljubezni (gl. Nauk in zaveze 121:41).

Čudež se je nadaljeval, ko je Alan prosil, da bi se krstil – vendar je umrl, preden se je to lahko zgodilo. Na njegovo prošnjo so diakoni, ki so postali duhovniki, nosili njegovo krsto in govorili na njegovem pogrebu, kjer so – primerno – svarili, razlagali, opominjali, učili in vse povabili h Kristusu.

Pozneje je v templju prav eden od »Alanovih fantov« krstil tega nekdanjega predsednika zbora diakonov kot namestnik za Alana.

Delali so vse, kar je Janez Krstnik rekel, naj delajo. Delali so, kar diakoni, učitelji in duhovniki delajo povsod v tej Cerkvi in po vsem svetu.

Ena od dolžnosti bratov z Aronovim duhovništvom je zakramentna uredba.

Lani sem spoznal navdihnjenega škofa in njegovo čudovito ženo. Ko so se nedavnega sobotnega dopoldneva peljali na sinov krst, sta utrpela tragično in nenadno izgubo svoje drage dveletne hčerke Tess.

Naslednje dopoldne so se oddelčni člani polni sočutja zbrali na zakramentnem sestanku. Tudi sami so trpeli zaradi izgube te popolne deklice. Nihče ni pričakoval, da bo škofova družina tisto dopoldne v cerkvi, a nekaj minut pred začetkom sestanka so tiho vstopili in se usedli na svoje mesto.

Škof je stopil na govorniški oder in šel mimo svojega običajnega stola med svetovalcema ter se namesto tega usedel k zakramentni mizi med duhovnika.

Ko je v minuli tesnobni in neprespani noči iskal razumevanje in mir, je dobil močan vtis, kaj najbolj potrebuje njegova družina – in kaj najbolj potrebuje njegov oddelek. To, da sliši glas svojega škofa, svojega oddelčnega predsednika Aronovega duhovništva, svojega žalujočega očeta, da izreče obljube zakramentne zaveze.

Zato je ob ustreznem trenutku s tema duhovnikoma pokleknil in govoril svojemu Očetu. Z zanosom, ki jo je zahtevala ta priložnost, je izgovoril nekaj najmočnejših besed, ki jih kdorkoli lahko izgovori na glas v tem življenju.

Besede večnih posledic.

Besede uredbe.

Besede zaveze.

Navodila, ki nas povežejo s samim namenom tega življenja – in z najveličastnejšimi rezultati načrta nebeškega Očeta za nas.

Si lahko predstavljate, kaj je občestvo ta dan slišalo v tisti kapeli – kaj so občutili ob besedah, ki jih slišimo vsako nedeljo v naših kapelah?

»O Bog, Večni Oče, prosimo te v imenu tvojega Sina, Jezusa Kristusa, da blagosloviš in posvetiš ta kruh za duše vseh tistih, ki od tega jedó, da bodo lahko jedli v spomin na telo tvojega Sina in ti pričevali, o Bog, Večni Oče, da so voljni prevzeti ime tvojega Sina in se ga vselej spominjati in izpolnjevati njegove zapovedi, ki jim jih je dal, da bo njegov Duh lahko vselej z njimi. Amen.« (Nauk in zaveze 20:77)

In nato: »O Bog, Večni Oče, prosimo te v imenu tvojega Sina, Jezusa Kristusa, da blagosloviš in posvetiš to [vodo] za duše vseh tistih, ki od tega pijejo, da bodo to lahko delali v spomin na kri tvojega Sina, ki je bila prelita zanje, da ti bodo lahko pričevali, o Bog, Večni Oče, da se ga vselej spominjajo, da bo njegov Duh lahko z njimi. Amen.« (Nauk in zaveze 20:79)

Ta dobri oče in mati pričujeta, da se je ta obljuba izpolnila. Dejansko je v njuno večno tolažbo njegov Duh z njima.

Za večno sem hvaležen, da bratje z Aronovim duhovništvom z duhovniškimi močmi, uredbami in dolžnostmi blagoslavljajo vse nas s ključi za samo »delovanje angelov in evangelija kesanja ter krsta s potopitvijo za odpuščanje grehov« (Nauk in zaveze 13:1). V imenu Jezusa Kristusa, amen.