Vaše kesanje Jezusa Kristusa ne obremenjuje; njegova radost je še večja

Pred nekaj leti sem med potovanjem na Floridi sedela zunaj in brala knjigo. Njen naslov je nakazoval, da še vedno lahko pridemo v nebesa, četudi zdaj še nismo popolni. Neka ženska, ki je šla mimo, je vprašala: »Ali mislite, da je to mogoče?«

Zmedena sem se ozrla navzgor in potem spoznala, da govori o knjigi, ki sem jo brala. Rekla sem nekaj nesmiselnega, podobnega temu: »No, nisem še tako daleč, ampak vam bom sporočila, kako se konča.«

O, kako si želim, da bi lahko odpotovala nazaj v preteklost! Rekla bi ji: »Da, to je mogoče! Nebesa namreč niso za ljudi, ki so bili popolni; so za ljudi, ki jim je bilo odpuščeno, ki se vedno znova odločajo za Kristusa.«

Danes želim govoriti tistim med nami, ki včasih menimo: »Zdi se, da kesanje in odpuščanje delujeta za vse razen zame.« Tistim, ki se na samem sprašujemo: »Ker vedno znova delam iste napake, morda takšen pač sem.« Tistim, ki imajo tako kot jaz dneve, ko se zavezna pot zdi tako strma, da je skorajda zavezni vzpon!

Starešina QaQa s Fidžija, čudovit misijonar v Avstraliji, je v svojem zaključnem pričevanju izrazil podoben občutek: »Vem, da me Bog ljubi, toda včasih se sprašujem, ali Bog ve, da ga imam rad? Saj nisem popoln in še vedno delam napake.«

Starešina QaQa je s tem kočljivim, presunljivim vprašanjem povzel natanko to, kar me pogosto skrbi. Morda se tudi vi sprašujete, misleč: »Tako zelo se trudim, toda ali Bog ve, da se res trudim? Ko mi vedno znova spodleti, ali Bog ve, da ga imam še vedno rad?«

Žalosti me, da to priznam, toda svoj odnos z Odrešenikom sem včasih merila s tem, kako popolno živim. Mislila sem, da poslušno življenje pomeni, da se mi nikoli ne bo treba kesati. In ko sem delala napake, kar je bilo prav vsak dan, sem se oddaljila od Boga, misleč: »Gotovo je tako razočaran nad mano.«

To sploh ni res.

Spoznala sem, da ste zgrešili bistvo, če čakate, da bi šli k Odrešeniku, vse do takrat, ko boste dovolj čisti ali popolni!

Kaj če bi o zapovedih in poslušnosti razmišljali drugače?

Pričujem, da Boga, čeprav mu je mar za naše napake, bolj skrbi, kaj se zgodi potem, ko napako naredimo. Ali se bomo vedno znova obračali nanj? Ali bomo ostali v tem zaveznem odnosu?

Morda slišite Gospodove besede »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« in se počutite potrte, ker se niste držali vseh zapovedi. Naj vas spomnim, da je tudi kesanje zapoved! Pravzaprav je to nemara zapoved, ki se v svetih spisih največkrat ponovi.

Alma nas v samogovoru »o, da bi bil angel in bi se mi izpolnila srčna želja /…/ in [bi] /…/ klical h kesanju,« ni poskušal osramotiti s tem, da bi opozarjal na naše napake. Hotel je klicati h kesanju, da bi se vi in jaz lahko izognili trpljenju na svetu. Eden od razlogov, zakaj je Alma greh sovražil, je, ker nam povzroča bolečino.

Včasih se moram spomniti – kakor bi si prilepila samolepilni listič na čelo – da so zapovedi pot stran od bolečine. In tudi kesanje je. Prerok je dejal: »Odrešenik nas vselej ljubi, zlasti pa takrat, ko se pokesamo.«

Ko torej Gospod reče: »Pokesajte se, pokesajte se,« kaj če bi si predstavljali, da pravi: »Ljubim te. Ljubim te!« Predstavljajte si, kako vas prosi, da pustite za seboj obnašanje, ki vam povzroča bolečino, ter vas vabi, da stopite iz teme in se obrnete k njegovi luči.

V oddelku moje hčerke Carly je novi duhovnik pokleknil, da bi blagoslovil zakrament. Namesto da bi rekel: »Da bodo to lahko delali v spomin na kri tvojega Sina«, je nenamerno rekel: »Da bodo to lahko delali v spomin na ljubezen tvojega Sina.« Carly so privrele solze v oči, ko je resnica teh besed prodrla v njeno zavest.

Odrešenik je bil voljan pretrpeti bolečino svoje odkupne daritve, ker vas ljubi. Pravzaprav ste vi »veselj[e], ki ga je čakalo«, ko je trpel.

Povabilo h kesanju izraža Božjo ljubezen.

Če temu povabilu pritrdimo, pa izrazimo svojo.

Predstavljajte si svojo najljubšo sliko Kristusa. Zdaj pa si predstavljajte, kako se veselo in radostno nasmehne vsakič, ko uporabite njegov dar, ker je on »popolnoma svetlo upanje«.

Da, vaše kesanje Jezusa Kristusa ne obremenjuje; njegova radost je še večja!

Učimo to!

Ker je kesanje naša najboljša novica!

Na poti zavez ne ostanemo tako, da nikoli ne naredimo napake. Na poti ostanemo tako, da se vsak dan kesamo.

In ko se kesamo, nam Bog odpusti, ne da bi nas sramotil, primerjal z drugimi ali nas grajal, ker smo se prav tega kesali prejšnji teden.

Navdušen je vsakič, ko nas vidi na kolenih. Z veseljem nam odpusti, zato ker smo zanj čudoviti!

Se vam ne zdi, da je to res?

Zakaj potem to tako težko verjamemo?!

Satan, veliki obtoževalec in slepar, nas sramoti, da bi nas držal stran od Boga. Sramota je tèma, ki je tako gosta, da se zdi, da bi jo, če bi jo vzeli iz telesa, dejansko lahko potežkali ali prijeli.

Sramota je glas, ki udriha po vas, rekoč: »Kaj te je pičilo? Ali sploh kdaj kaj narediš prav?«

Sramota nam ne pove, da smo naredili napako; pove nam, da smo mi naše napake. Morda celo slišite: »Skrij se.« Nasprotnik naredi vse, kar je v njegovi moči, da bi obdržal težo znotraj, in nam govori, da je cena previsoka, da bo lažje, če to ostane v temi, ter odstrani vsakršno upanje.

Satan je zmikavt upanja.

In to morate slišati, zato bom te besede povedala na glas: Vi niste glas v vaši glavi ali napake, ki ste jih naredili. Morda boste to tudi vi morali povedati na glas. Satanu recite: »Ne danes.« Postavite ga za sabo.

Začutite to silo, bogaboječe obžalovanje, ki vas obrne k Odrešeniku, in opazujte, kako njegova milost vstopa v vaše življenje in življenja tistih, ki jih imate radi. Obljubljam, da je Gospod še isti trenutek, ko pridemo strtega srca pogumno k njemu, ob nas.

Če bi videli nekoga, ki se utaplja, mar ne bi iztegnili roke in ga rešili? Si lahko predstavljate Odrešenika, ki zavrača vašo iztegnjeno roko? Predstavljam si, kako se potopi v vodo in se spusti pod vse, da bi nas dvignil, da bi lahko vdihnili svež zrak! Nihče ne more pasti globlje, kot sveti Kristusova luč.

Odrešenik je za vedno svetlejši od teme sramote. Nikoli ne bi napadel vaše vrednosti. Zato pozorno opazujte.

• Predstavljajte si, da ta roka predstavlja vrednost.

• Ta roka predstavlja poslušnost. Morda ste se zjutraj zbudili, izrekli pomenljivo molitev in se poglobili v svete spise, da bi slišali Božji glas. Sprejeli ste dobre odločitve in z ljudmi okrog sebe ravnate podobno kot Kristus. Poslušate generalno konferenco! Poslušni ste!

• Ali pa stvari morda niso šle tako dobro. Zadnje čase se spopadate s tem, da bi počeli te majhne, preproste stvari, da bi se povezali z nebesi. Sprejeli ste nekatere odločitve, na katere niste ponosni.

• Kje je vaša vrednost? Ali se je ta roka sploh premaknila?

Vaša vrednost ni vezana na poslušnost. Vaša vrednost je stalna; nikoli se ne spremeni. Dal vam jo je Bog in vi, ali kdo drug, ne morete storiti ničesar, da bi to spremenili. Poslušnost prinaša blagoslove; to je res. Toda vrednost ni eden od njih. Vaša vrednost je vselej »velika v Božjih očeh« ne glede na to, kam so vas privedle vaše odločitve.

Čeprav delam napake, želim ostati v zaveznem odnosu s Kristusom in povedala vam bom zakaj.

Med odraščanjem sem hodila na tečaje skakanja v vodo in se naučila, da sodniki pri ocenjevanju skoka opazujejo izvedbo. Ali je bil doskok popolnoma navpičen, z iztegnjenimi prsti na nogah in malo pljuska? Potem storijo nekaj izjemnega. Upoštevajo stopnjo težavnosti.

Vsakdo skače s svojo težavnostno stopnjo. In vaš Odrešenik je edini, ki zares ve, s kakšno težavo skačete. Želim si odnosa z edino osebo, ki me razume, ki pozna moje srce in ve, kako zelo se trudim!

Ve, da se temna megla spušča na vse nas popotnike in da naše potovanje poteka ob reki umazanije – četudi se torej držimo železnega droga, bomo poškropljeni.

To, da pridete h Kristusu, pomeni, da rečete: »Ali mi boš pomagal?« z upanjem, razodetim zagotovilom, da vam vselej podaja roke. Verjamem, da ta novi pogled na kesanje pomeni, da četudi še nismo povsem poslušni, poskušamo, da bi bili ljubeče poslušni zdaj, in se vedno znova odločamo, da bomo ostali, ker ga imamo radi.

Ali se spomnite ljudi kralja Benjamina, ki niso bili več nagnjeni k temu, da bi delali húdo, ampak da bi nenehno delali samo dobro? Ali mislite, da so pospravili šotore, šli domov in nikoli več niso naredili nobene napake? Seveda ne! Razlika je v tem, da niso več hoteli grešiti. Bili so ljubeče poslušni! Ko jim je bilo težko, so se v srcu obrnili k Bogu in se nanj zanašali!

Nekoč sem na plaži zagledala ptico, ki je letela proti vetru, s svojimi krili je tako močno, skoraj mrzlično, prhutala, vendar ostajala na istem mestu. Potem sem opazila še eno ptico, višje zgoraj. Ujela je vzgornik in je zlahka neobremenjeno lebdela v vetru. To je razlika med tem, da to poskušamo narediti sami, in tem, da se obračamo k Odrešeniku in mu pustimo, da nas dvigne »in ozdravljenje bo v njegovih perutih«.

Kot misijonska voditelja v Avstraliji sva v zadnjem pogovoru z vsakim misijonarjem govorila o 17. poglavju Tretjega Nefija, ko so bili ljudje blizu Odrešeniku in so lahko slišali, kako moli zanje. Vprašala sva: »Če bi lahko slišal Odrešenika, kako moli zate, kaj misliš, da bi rekel?«

To, da sem slišala njihove odgovore, je bila ena najbolj z Duhom navdanih izkušenj v mojem življenju. Vsak od teh misijonarjev je premolknil in solze so jim napolnile oči, ko sva jih opomnila: »Odrešenik pozna težavnostno stopnjo, ki jo doživljaš. Čutil jo je!«

Misijonarji so tiho in blago povedali naslednje: Ena sestra je rekla: »Jezus bi Očetu rekel: Trudi se po svojih najboljših močeh. Vem, kako močno se trudi.« Neki starešina je rekel: »Glede na vse, kar se mu je v življenju zgodilo, sem nanj zelo ponosen.«

Preizkusimo tole: Nocoj, preden boste molili, si ob sebi predstavljajte Jezusa Kristusa. On je vaš zagovornik pri Očetu. Vprašajte se: »Kaj bi Odrešenik rekel Očetu o meni?«

In potem obmolknite.

Prisluhnite tistemu glasu, ki o vas govori dobro – glasu Odrešenika, vašega najodličnejšega prijatelja, in vašega Očeta v nebesih, ki je res tam. Pomnite, njuna ljubezen in vaša vrednost sta vedno veliki, ne glede na vse!

Stojim tu in pričujem, da Jezus Kristus razsvetljuje tiste, ki sedijo v temi. Zato vas prosim, da bodite tiste dni, ko začutite, da vam glas govori, naj se skrijete, da bi se morali čisto sami skriti v temno sobo, pogumni in verjemite Kristusu! Stopite naprej in prižgite Luč – našo popolnoma svetlo upanje.

Okopani v Gospodovi luči boste okrog sebe videli ljudi, ki so prav tako čutili, da so osamljeni, zdaj pa se boste s prižgano lučjo vsi spraševali: »Zakaj nas je bilo v temi tako strah? In zakaj smo tam ostali tako dolgo?«

»Naj vas Gospod Luči obda s svojimi rokami in vas nenehno tolaži ter ljubi.« Da bi ga imeli radi in se vedno znova odločali zanj. V imenu Jezusa Kristusa, amen.