Nadomestni blagoslovi

Ker služim v predsedujočem škofovstvu, sem imel privilegij, da sem se srečeval s svetimi iz poslednjih dni po svetu na različnih krajih in v različnih kulturah. Nenehno me navdihujeta vaša neomajna vera in predanost Gospodu Jezusu Kristusu. Ganile pa so me tudi raznolike in pogosto težke okoliščine, s katerimi se soočate številni med vami – izzivi, kot so denimo bolezen, invalidnost, pomanjkanje virov, manj priložnosti za poroko ali izobrazbo, zlorabe s strani drugih in druge pomanjkljivosti oziroma omejitve. Včasih se morda zdi, da te preizkušnje ovirajo vaš napredek in izzovejo vaša pristna prizadevanja, da bi v polnosti živeli po evangeliju, zaradi česar težje služite, častite in izpolnjujete svete dolžnosti.

Moji dragi prijatelji, če se kdaj čutite omejene ali prikrajšane zaradi življenjskih okoliščin, želim, da veste naslednje: Gospod vas osebno ljubi. Pozna vaše okoliščine in vrata do njegovih blagoslovov vam ostajajo na stežaj odprta ne glede na izzive, s katerimi se soočate.

To resnico sem spoznal z osebno izkušnjo, ki mi je, čeprav dozdevno nepomembna, pustila trajen pečat. Ko sem pri dvaindvajsetih letih služil v francoskih letalskih silah v Parizu, sem bil navdušen, ko sem izvedel, da bo starešina Neal A. Maxwell, Gospodov apostol, govoril na konferenci na Elizejskih poljanah. Toda tik pred dogodkom sem prejel ukaz, naj na letališče peljem višjega častnika točno ob predvidenem času konference.

Bil sem razočaran. A odločen, da se konference udeležim, sem častnika odložil in odhitel tja. Ko sem našel parkirno mesto, sem na vso moč tekel po Elizejskih poljanah do dvorane in ves zadihan prispel tja samo pet minut pred koncem sestanka. Prav ko sem vstopil, sem slišal starešino Maxwella reči: »Sedaj vam bom dal apostolski blagoslov.« V tistem trenutku sem doživel lepo, nepozabno duhovno izkušnjo. Prevzel me je Duh in zdelo se je, da so besede blagoslova prodrle v vsako vlakno moje duše, kot da bi bile namenjene samo meni.

To, kar sem doživel tisti dan, je bilo majhno, a močno znamenje tolažilnega vidika Božjega načrta za njegove otroke: Kadar nam okoliščine, nad katerimi nimamo vpliva, preprečujejo, da bi izpolnili pravične želje svojega srca, bo Gospod to poplačal tako, da bomo lahko prejeli njegove obljubljene blagoslove.

Ta pomirjujoča resnica temelji na treh ključnih načelih, ki jih najdemo v obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa:

1. Bog vsakega od nas popolnoma ljubi. »Vse povabi, naj pride[mo] k njemu in bo[mo] deležni njegove dobrote.« Njegov načrt odkupitve zagotavlja, da bo vsak brez izjeme dobil pravično priložnost, da bi nekega dne prejel blagoslove odrešitve in povzdignjenja.

2. Ker je Bog tako pravičen kot usmiljen in ker je njegov načrt popoln, ne bomo odgovarjali za to, kar je izven našega nadzora. Starešina Neal A. Maxwell je pojasnil: »Bog /…/ milostno upošteva ne le naše želje in uspešnost, temveč tudi težavnostne stopnje, ki nam jih naložijo naše različne okoliščine.«

3. Zaradi Jezusa Kristusa in njegove odkupne daritve lahko najdemo moč, da vztrajamo in nazadnje premagamo vse življenjske izzive. Kot je učil Alma, Odrešenik ni prevzel samo grehov skesanih, ampak tudi »bolečine in bolezni svojega ljudstva« in »njihove slabosti«. Tako nas Gospodova milost in milostljivost poleg tega, da nas odkupita zaradi napak, podpirata v krivicah, pomanjkljivostih in omejitvah, ki nam jih nalaga naša zemeljska izkušnja.

Te nadomestne blagoslove prejmemo pod določenimi pogoji. Gospod nas prosi, naj naredimo »vse[], kar lahko«, »in mu daruj[mo] vso svojo dušo kot darovanje«. Za to je potrebna globoka želja, iskreno in zvesto srce ter kar največja marljivost, da spolnjujemo njegove zapovedi in svojo voljo uskladimo z njegovo.

Če zaradi okoliščin, nad katerimi nimamo vpliva, naša iskrena prizadevanja ne uresničijo naših teženj, Gospod želje naših src še vedno sprejme kot vredno daritev. Predsednik Dallin H. Oaks je učil: »Blagoslovljeni bomo za pravične želje svojega srca, čeprav zaradi nekaterih zunanjih okoliščin teh želja ne moremo uresničiti.«

Ker je preroka Josepha Smitha skrbelo zaradi njegovega brata Alvina, ki je umrl, ne da bi prejel ključne evangelijske uredbe, je prejel tolažilno razodetje: »Vsi, ki bodo umrli odslej, ne da bi [za evangelij] vedeli, ki bi ga sprejeli z vsem srcem, [bodo] dediči [Božjega celestialnega kraljestva]«. Gospod je nato dodal: »Kajti jaz, Gospod, bom vsem ljudem sodil po njihovih delih, po željah njihovega srca.«

Za Gospoda ni pomembno samo, ali smo zmožni, ampak ali smo pripravljeni narediti vse, kar lahko, da mu bomo sledili kot svojemu Odrešeniku.

Prijatelj je nekoč tolažil mladega misijonarja, ki je kljub iskrenim molitvam in iskreni želji po služenju žaloval zaradi predčasne razrešitve iz zdravstvenih razlogov. Ta prijatelj mu je prebral odlomek iz svetih spisov, v katerem Gospod pravi, da če gredo njegovi otroci »z vso svojo močjo« in »s svojo marljivostjo ne prenehajo«, da bi izpolnili njegove zapovedi, in jih »njihovi sovražniki [kar v našem življenju lahko vključuje neugodne okoliščine] pri opravljanju tega dela ovirajo, glejte, je moja volja, da tega dela iz rok tistih [ljudi] nič več ne zahtevam, temveč da njihove daritve sprejmem«.

Prijatelj je temu mladeniču pričeval, da Bog ve, da se je po svojih najboljših močeh odzval na klic k služenju. Zagotovil mu je, da je Gospod sprejel njegovo daritev in da blagoslovi, obljubljeni vsem zvestim misijonarjem, ne bodo zadržani.

Gospodove nadomestne blagoslove pogosto prejmemo zaradi prijaznosti in služenja drugih, ki nam pomagajo doseči, česar sami ne moremo. Spominjam se časa, ko sva živela daleč stran od ene od najinih hčera v Franciji, in se počutila nemočna, da bi ji pomagala po težkem porodu. Še isti teden je naš oddelek v Utahu iskal pomoč za mater, ki je ravno rodila dvojčka. Moja žena Valérie se je javila, da ji bo nesla obrok, z molitvijo v srcu tako za to novo mater kot za najino hči v stiski. Kmalu zatem sva izvedela, da so se sestre v hčerinem oddelku v Franciji organizirale in pripravile obroke za njeno družino. Bog nama je odgovoril na najine molitve in poslal svoje angele, da so prinesli tolažbo, ko je midva nisva mogla.

Ko se soočamo z omejitvami in izzivi, prepoznajmo svoje blagoslove – svoje darove, vire in čas – in jih uporabimo za služenje ljudem v stiski. S tem ne bomo samo blagoslovili drugih, ampak bomo v svoje življenje privabili zdravljenje in poplačilo.

Eden najučinkovitejših načinov, kako lahko prispevamo k Božjim nadomestnim blagoslovom, je namestniško delo, ki ga opravljamo za svoje prednike v Gospodovi hiši. Ko zanje izvajamo uredbe, dejavno sodelujemo pri velikem Gospodovem delu odrešitve, svoje darove in sposobnosti pa uporabljamo za blagoslov tistih, ki v tem življenju niso imeli priložnosti, da bi jih prejeli.

Ljubeče služenje, ki ga nudimo v svetih templjih, nas opominja, da Odrešenikova milost presega to življenje. V prihodnjem življenju bomo morda dobili nove priložnosti, da bomo dovršili, česar v tem zemeljskem življenju nismo mogli. Ko je predsednik Lorenzo Snow govoril sestram, ki še niso našle večnega družabnika, je ljubeče rekel: »Ni ga svetega iz poslednjih dni, ki bi živel zvesto in umrl, a bi izgubil karkoli, ker bi mu spodletelo storiti določene stvari, ko priložnosti zanj ali zanjo niso bile ugodne. /…/ Imeli bodo vse blagoslove, povzdignjenje in slavo, ki jo bo imel vsak moški ali ženska, ki je to priložnost imel.«

To sporočilo, polno upanja in tolažbe, velja za vse nas, Božje otroke. Nihče od nas ne more ubežati izzivom in omejitvam zemeljskega življenja. Navsezadnje smo vsi rojeni z neločljivo povezano nezmožnostjo, da bi se rešili sami. Vendar imamo ljubečega Odrešenika in »vemo, da smo odrešeni po [njegovi] milostljivosti, po vsem kar lahko storimo.«

Pričujem, da čeprav so morda številne življenjske okoliščine izven našega vpliva, nihče od nas ni izven dosega Gospodovih neskončnih blagoslovov. Odrešenik bo s svojim odkupnim žrtvovanjem poravnal vsako nezmožnost in krivico, če mu bomo darovali vso svojo dušo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.