Osebne priprave na srečanje z Odrešenikom
Upoštevajte Odrešenikove nauke. Navodila niso niti skrivnostna niti zapletena. Če jih upoštevamo, se nam ni treba bati niti biti zaskrbljeni.
Moji dragi bratje in sestre, oktobra lani je predsednik Russell M. Nelson učil: »Zdaj je čas, da se vi in jaz pripravimo na drugi prihod našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.« Predsednik Nelson o drugem prihodu vedno govori z radostnim optimizmom. Vendar mi je deklica iz Osnovne nedavno povedala, da jo zaskrbi, kadarkoli je omenjen drugi prihod. Rekla je: »Strah me je, ker se bodo dogajale slabe stvari, preden bo Jezus ponovno prišel.«
Tako se morda ne počutijo samo otroci. Najboljši nasvet zanjo, za vas in zame je, da upoštevamo Odrešenikove nauke. Navodila niso niti skrivnostna niti zapletena. Če jih upoštevamo, se nam ni treba bati niti biti zaskrbljeni.
Jezusa Kristusa so proti koncu njegovega delovanja na zemlji vprašali, kdaj bo ponovno prišel. V odgovor je učil tri prilike, zapisane v Mateju 25, o tem, kako naj se pripravimo na srečanje z njim – bodisi ob njegovem drugem prihodu bodisi kadar bomo odšli s tega sveta. Ti nauki so ključni, ker je osebna priprava na srečanje z njim osrednja glede smisla življenja.
Odrešenik je najprej povedal priliko o desetih devicah. V tej priliki je deset devic šlo na svatbeno gostijo. Pet jih je preudarno prineslo olje, da bi napolnile svoje svetilke, pet pa jih nespametno ni. Ko so napovedali skorajšnji prihod ženina, so nespametne device odšle, da bi kupile olje. Ko so se vrnile, je bilo prepozno; vrata na svatbeno gostijo so bila zaprta.
Jezus je nam v pomoč opredelil tri vidike prilike. Pojasnil je:
»In tistega dne, ko bom prišel v svoji slavi, se bo izpolnila prilika, ki sem jo govoril glede desetih devic.
Kajti tisti, ki so modri in so sprejeli resnico in so si Svetega Duha izvolili za vodiča in niso bili prevarani – resnično vam pravim, /…/ bodo tisti dan prenesli.«
Drugače rečeno, ni se jim bilo treba bati niti biti zaskrbljeni, saj bodo preživeli in uspevali. Zmagali bodo.
Če smo preudarni, prejmemo resnico, tako da sprejmemo evangelij Jezusa Kristusa preko duhovniških uredb in zavez. Poleg tega si prizadevamo, da ostanemo vredni, da je Sveti Duh lahko vselej z nami. To zmožnost moramo pridobiti individualno in osebno, kapljico po kapljico. Dosledna, osebna, zasebna dejanja predanosti privabijo Svetega Duha, da nas vodi.
Tretja prvina, ki jo je poudaril Jezus, je izogibanje prevaram. Odrešenik je svaril:
»Glejte, da vas kdo ne zavede!
Veliko jih bo namreč nastopilo pod mojim imenom in bodo govorili: ‘Jaz sem Kristus,’ tako da bodo mnoge zavedli.«
Odrešenik je vedel, da bodo tisti, ki se pretvarjajo, poskušali zavesti celo izvoljene, in veliko učencev bo pretentanih. Ne verjemite tistim, ki lažno trdijo, da imajo božansko odobritev, niti se ne odpravite v metaforične puščave ali skrite sobane, da bi vas učili prevaranti.
Mormonova knjiga nas uči, kako naj ločimo prevarante od učencev. Učenci se vedno zavzemamo za to, da verjamemo v Boga, mu služimo in delamo, kar je dobro. Ne bomo prevarani, kadar za nasvet prosimo zaupanja vredne posameznike, ki so sami zvesti Odrešenikovi učenci, in ga upoštevamo.
Prevaram se izognemo tudi tako, da redno častimo v templju. To nam pomaga ohranjati večni vidik in nas zaščiti pred vplivi, ki bi nas lahko premotili ali odvrnili od zavezne poti.
Ključna lekcija te prilike o desetih devicah je, da smo preudarni, kadar sprejmemo evangelij, si prizadevamo, da bi imeli Svetega Duha, in se izogibamo prevaram. Pet preudarnih devic ni moglo pomagati tistim brez olja; nihče ne more namesto nas sprejeti evangelija, se odločiti, da bo Sveti Duh njegov vodič in se izogibati prevaram. To moramo narediti sami.
Odrešenik je potem povedal priliko o talentih. V tej priliki je neki človek dal tri različne zneske denarja, imenovanega talenti, trem služabnikom. Enemu služabniku je dal pet talentov, drugemu je dal dva in tretjemu je dal enega. Sčasoma sta prva dva služabnika podvojila, kar sta dobila. Tretji služabnik pa je svoj edini talent preprosto zakopal. Obema služabnikoma, ki sta podvojila svoje talente, je mož rekel: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«
Mož je potem okaral služabnika, ki je zakopal svoj talent, da je malopriden in len. Temu služabniku so talent vzeli in ga izgnali. Če pa bi ta služabnik svoj talent podvojil, bi prejel enako pohvalo in nagrado kot druga dva služabnika.
Eno sporočilo te prilike je, da Bog od nas pričakuje, da bomo povečali sposobnosti, ki so nam bile dane, vendar noče, da bi svoje sposobnosti primerjali s tistimi od drugih. Razmislite o naslednjem vpogledu Zusya iz Anipola, hasidskega učenjaka iz 18. stoletja. Zusya je bil ugleden učitelj, ki se je, ko se mu je bližala smrt, začel bati. Učenci so ga vprašali: »Učitelj, zakaj trepetaš? Živel si dobro življenje; Bog te bo zagotovo bogato nagradil.«
Zusya je rekel: »Če mi Bog reče: ‘Zusya, zakaj nisi bil drugi Mojzes?’ bom rekel: ‘Ker mi nisi dal veličastnosti duše, kakršno si dal Mojzesu.’ In če bom stal pred Bogom in on reče: ‘Zusya, zakaj nisi bil drugi Salomon?’ bom rekel: ‘Ker mi nisi dal Salomonove modrosti.’ Ampak, gorje, kaj bom rekel, če bom stal pred Stvarnikom in on reče: ‘Zusya, zakaj nisi bil Zusya? Zakaj nisi bil človek, za kakršnega sem ti dal sposobnost, da bi bil?’ O, zato trepetam.«
Bog bo resnično razočaran, če se ne bomo zanašali na Odrešenikove zasluge, milost in milostljivost, da bi razvili od Boga dane sposobnosti, ki smo jih prejeli. Pričakuje, da bomo z njegovo ljubečo pomočjo postali najboljša različica sebe. Ne zdi se mu pomembno, da morda začenjamo z različnimi sposobnostmi. Niti nam ne bi smelo biti.
Odrešenik je nazadnje povedal priliko o ovcah in kozlih. Ko se bo vrnil v slavi, bodo »pred njim /…/ zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.«
Tisti na njegovi desnici bodo postali dediči njegovega kraljestva, tisti na njegovi levici pa ne bodo prejeli nobene dediščine. Razpoznavna značilnost je bila, ali so mu dali jesti, ko je bil lačen, piti, ko je bil žejen, ga sprejeli, ko je bil tujec, oblekli, ko je bil nag, in obiskali, ko je bil bolan ali v ječi.
Vsi so bili zbegani, tako tisti na desnici kot tisti na levici. Spraševali so, kdaj so mu dali oziroma kdaj mu niso dali jesti, piti, ga oblekli ali mu pomagali, ko je bil ranljiv. Odrešenik je v odgovor rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Sporočilo prilike je jasno: Kadar služimo drugim, služimo Bogu; kadar tega ne delamo, ga razočaramo. Od nas pričakuje, da s svojimi darovi, talenti in sposobnostmi blagoslavljamo življenja otrok nebeškega Očeta. Božansko željo po služenju drugim ponazarja pesem, ki jo je v 19. stoletju napisal finski pesnik Johan Ludvig Runeberg. Z brati in sestrami smo v otroštvu vedno znova poslušali pesem »Kmet Paavo«. V pesmi je bil Paavo reven kmet, ki je z ženo in otroki živel na jezerskem območju osrednje Finske. Več let zapored je bila večina njegovih pridelkov uničena, ker jih je poplavilo spomladansko taljenje snega, zaradi poletne toče ali zgodnje jesenske zmrzali. Vsakič, ko je napočila skromna žetev, je kmetova žena objokovala: »Paavo, Paavo, ti nesrečni starec, Bog nas je zapustil.« Paavo pa je stoično rekel: »Primešaj lubje rženi moki, da boš pripravila kruh, da otroci ne bodo lačni. Bolj se bom potrudil, da bom izsušil močvirna polja. Bog nas preizkuša, vendar bo za nas poskrbel.«
Vsakič, ko so bili pridelki uničeni, je Paavo naročil ženi, naj podvoji količino lubja, ki ga je primešala v moko, da bi jih obvarovala pred stradanjem. Tudi on je bolj trdo delal, kopal jarke, da bi izsušil tla in zmanjšal možnost za spomladansko poplavljanje polj in zgodnjo jesensko zmrzal.
Po letih težav je Paavo končno pridelal bogato letino. Njegova žena je vzkliknila: »Paavo, Paavo, to so srečni časi! Čas je, da vržemo lubje stran in spečemo kruh, narejen samo iz rži.« Toda Paavo je resno prijel ženo za roko in rekel: »Polovico moke zmešaj z lubjem, kajti sosedu so zmrznila polja.« Paavo je žrtvoval svoje obilje in obilje svoje družine, da je pomagal pretresenemu in obubožanemu sosedu.
Nauk Odrešenikove prilike o ovcah in kozlih je, da moramo uporabiti darove, ki so nam dani – čas, talente in blagoslove – za služenje otrokom nebeškega Očeta, zlasti najbolj ranljivim in pomoči potrebnim.
Zaskrbljenega otroka v Osnovni, ki sem ga omenil prej, in vsakega od vas prosim, da sledite Jezusu Kristusu in zaupate Svetemu Duhu, kot bi dragemu prijatelju. Zanašajte se na tiste, ki imajo radi vas in ki imajo radi Odrešenika. Prosite za Božje vodstvo, da boste razvili svoje edinstvene sposobnosti in pomagali drugim, tudi kadar ni lahko. Pripravljeni boste na srečanje z Odrešenikom in s predsednikom Nelsonom ste lahko radostno optimistični. Ob tem boste pomagali svet pripraviti na drugi prihod Jezusa Kristusa in boste blagoslovljeni z zadostnim upanjem, da boste zdaj in v prihodnje stopili v Gospodov počitek in radost.
V eni od naših novih hvalnic pojemo takole:
V imenu Jezusa Kristusa, amen.