Spoštujte življenje

Nadaljevala je: »Od oddelčne družine sem prejela toliko ljubezni in podpore. To me je ganilo. Škof in predsednica Mladenk sta si močno prizadevala, da bi mi pokazala, da me imata rada in da me podpirata. /…/ Videla sem Gospodovo roko, /…/ ko je vodil mene in mojo družino. /…/ Oddelek, kot je moj, je družina, ki jo vsakdo potrebuje, zlasti dekle v moji situaciji.«

Ona, družina in oddelčna družina so februarja lani ljubeče sprejeli njenega fantička.

Predsednik Russell M. Nelson je rekel: »Značilna lastnost Gospodove prave in žive Cerkve bo vedno organizirano /…/ prizadevanje, da bi posameznim Božjim otrokom /…/ skrbno služili [z ljubečo prijaznostjo], vsakemu posebej, tako kot je on.«

Ko samska ženska odkrije, da nosi otroka, ki ga ni pričakovala, zdravstvene težave, duhovni nemir, sram, finančne skrbi, vprašanja glede izobrazbe, negotovost glede zakonske zveze in žalost zaradi razblinjenih sanj zamišljeno žensko v trenutku bolečine in zmede lahko vodijo k dejanjem, ki ji bodo prinesla globoko bolečino in obžalovanje.

Vsak, ki posluša in je izkusil globoko bolečino in obžalovanje zaradi splava ali sodelovanja pri njem, naj, prosim, pomni: Čeprav preteklosti ne moremo spremeniti, Bog preteklost lahko ozdravi. Odpuščanje je lahko posledica čudeža njegove odkupne milosti, če se nanj obrnete s skesanim in ponižnim srcem.

Na svetost človekovega rojstva se pogosto navezujeta dve besedi: življenje in odločitev. Življenje je nadvse dragocen del popolnega načrta našega Očeta in zaradi njegove odredbe življenje spoštujemo in ohranjamo in se odločimo za nadaljevanje življenja, ko je spočeto. Cenimo tudi dar odločanja, moralne svobodne volje, ki podpira pravične odločitve, ki jih je odobril Bog in ki prinašajo večno srečo.

Ko sta ženska in moški v tako občutljivem času, ko se soočata s ključno odločitvijo, ju naše besede, naše roke, naša srca – duhovno, čustveno in finančno – lahko blagoslovijo, da začutita Odrešenikovo ljubezen in jasnost in se s svojimi duhovnimi očmi obrneta od tega, »kar mislita, da vidita«, k temu, »česar še ne vidita«.

Predsednik Dallin H. Oaks je dejal: »Naš odnos do splava ne temelji na razodetem znanju o tem, kdaj se na zemlji začne življenje. /…/ Določa ga naše znanje, da /…/ morajo vsi Božji duhovni otroci priti na to zemljo s sijajnim namenom in da se je osebnostna identiteta začela veliko pred spočetjem in se bo nadaljevala v vseh prihodnjih večnostih.

Gospodova beseda glede nerojenih, ki so dobili svoj glas preko Prvega predsedstva in zbora dvanajstih apostolov, se ni nikoli spreminjala in odraža besede prerokov skozi stoletja ter pojasni to, kar nas je Gospod prosil.

Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni verjame v svetost človeškega življenja. Zato Cerkev neobveznemu splavu iz osebne ali družbene prikladnosti nasprotuje in članom svetuje, naj v takšen splav ne privolijo, ga ne izvedejo, ne spodbujajo, zanj ne plačajo in ga ne uredijo za druge.

[Gospod] dopušča možne izjeme /…/:

• če je nosečnost posledica posilstva oziroma incesta.

• če pristojni zdravnik ugotovi, da je življenje oziroma zdravje matere resno ogroženo.

• če pristojni zdravnik ugotovi, da ima zarodek hude okvare, zaradi katerih bi dojenček po rojstvu umrl.«

Prvo predsedstvo nadaljuje: »Splav je nadvse resna zadeva. [Tudi v teh redkih primerih] bi o tem morali razmišljati šele potem, ko odgovorni prejmejo potrditev v molitvi« in se posvetujejo z drugimi.

Pred tridesetimi leti so Gospodovi preroki izdali razglas svetu. Vključeval je naslednje besede:

»Nadalje izjavljamo, da je Bog zapovedal, da sveto zmožnost ustvarjanja življenja lahko uporabljata le moški in ženska, ki sta zakonito poročena kot mož in žena.

Izjavljamo, da je način, s katerim se na Zemlji ustvarja življenje, določil Bog. Potrjujemo, da je v večnem Božjem načrtu življenje sveto in pomembno.«

To, da skrbimo za življenje še nerojenega in ga zaščitimo, ni politično stališče. To je moralni zakon, ki ga je Gospod potrdil po svojih prerokih.

Izjava predsednika J. Reubena Clarka ml., ki je služil v Prvem predsedstvu, lepo opisuje našo današnjo mladino: »Mladi v Cerkvi so lačni duhovnih stvari; željni so spoznavati evangelij in hočejo, da je neposreden, čist. Hočejo spoznati /…/ naša prepričanja; hočejo si pridobiti pričevanje o resnici tega. So /…/ poizvedovalci, iskalci resnice.« Doma z mladimi in na sestankih Društva za pomoč in zbora starešin pogosteje govorimo sočutno in razumevajoče o Gospodovem zakonu čistosti, svetosti življenja ter skrbi za nerojene in njihove matere.

Neka draga sestra mi je pisala o izkušnji, ki jo je imela pred desetletji: »Kot [sedemnajstletnica] sem ostala noseča z malo ali nič fantove podpore. Bilo me je sram in bila sem sama, [vendar] nikoli nisem pomislila na [splav]. /…/ Imela sem ljubečo družino in škofa, s katerimi sem se redno sestajala, da so me vodili. /…/ Obrnila sem se k Bogu. Preučevala sem svete spise /…/ in molila [in] našla moč zaradi svojega Odrešenika in postopka kesanja. /…/ [Na molitve] sem prejela odgovor, ki ga nisem mogla zanikati. /…/ Bilo je srce parajoče, toda vedela sem, da bom hčerko dala v posvojitev. /…/ Molila sem za pogum [in] s kesanjem tako jasno občutila Odrešenikovo ljubezen, da vem, da Bog /…/ odgovarja na molitve in nas krepi.«

Dragoceno dojenčico je posvojil ljubeč par in jo učil evangelij. Zdaj je poročena in ima svojo lepo družino.

Varovanje življenja občasno lahko spremlja izredno težka in mučna negotovost.

Pred kratkim mi je neki mlad par, ki ga imava s Kathy rada, pisal o dragocenem dojenčku, ki sta ga pričakovala.

Oče je napisal: »[Ko je bila moja žena] noseča deset tednov, sva izvedela, da ima najin čudežni otrok genetsko bolezen trisomije 21, splošno znano kot Downov sindrom. Čutila sva pritisk /…/ z medicinskega vidika, naj razmisliva o prekinitvi nosečnosti. Nekaj tednov kasneje sva izvedela, /…/ da bo najin nerojeni otrok /…/ v prvem letu življenja potreboval več operacij srca. Ko sva v tem procesu goreče molila za božansko pomoč, /…/ sva čutila, da nama Duh daje tolažbo. Prejela sva razodetje in razumevanje, da je najina hči elitni otrok nebeškega Očeta in da ima neizmerno željo, da bi bila v najini družini in da bi prišla na zemljo.«

Otročičkova mati je napisala: »Novica naju je popolnoma pretresla, zmedla in iskreno potolkla. /…/ Ko sem bila noseča štirinajst tednov, sva izvedela, da ima najin otročiček več prirojenih srčnih napak, ki so potencialno lahko usodne. Od desetega do osemnajstega tedna nosečnosti sva šla k nešteto zdravnikom in specialistom. /…/ Na vsakem od sestankov so naju vprašali, ali želiva z nosečnostjo nadaljevati ali jo prekiniti. /…/ Odrešenik mi je ozdravil srce ter mi dal občutek miru in navdušenja nad najino dojenčico. /…/ [Nebeški Oče] mi je vedno znova pokazal, da ima zame popoln načrt, [in] mu zaupam.«

Natanko pred enim tednom sta navdušeno sprejela svojo dojenčico. Ona je njuna, onadva pa sta njena za vedno.

Značilni lastnosti učencev Jezusa Kristusa sta neomajna vera in izjemen pogum.

V vseh teh letih sem imel privilegij, da sem se srečeval z moškimi in ženskami, ki so si veliko let po tem, ko so izgubili članstvo, ponižno prizadevali, da bi se vrnili na pot zavez ter k duhovništvu in tempeljskim blagoslovom.

Ob neki priložnosti sem imel v imenu Prvega predsedstva razgovor z moškim za obnovo njegovega duhovništva in tempeljskih blagoslovov.

Moški je bil po poroki v svetem templju in po treh čudovitih otrocih nezvest ženi in svetim zavezam. Samska ženska je zanosila in je hotela splaviti.

Moževa sveta žena je žensko prosila, naj otroka rodi, in obljubila, da ga bo, ko se bo rodil, vzgajala skupaj s svojimi otroki.

Ta samska ženska je premišljeno privolila, da nosečnosti ne bo končala.

Zdaj je tega že deset let. Ponižna sestra, ki je sedela pred mano, je imela dečka rada kot svojega in mi povedala o moževih prizadevanjih, da bi se popravil ter da bi ljubil in skrbel zanjo in za družino. Oče je jokal, ko je govorila.

Kako je ta plemenita Božja ženska lahko vzela za svojega otroka nekoga, ki bi jo lahko vsak dan opominjal na moževo nezvestobo? Kako? Ker je našla moč v Jezusu Kristusu in je verjela v svetost življenja, nedotakljivost življenja. Vedela je, da je nerojeni otrok Božji otrok, nedolžen in čist.

Moji dragi bratje in sestre, vse manj ljubezni do nerojenih otrok po vsem svetu je resna skrb. Bog spoštuje življenje. Njegovo delo in slava je, da svojim otrokom prinese nesmrtnost in večno življenje. Kot učenci Jezusa Kristusa življenje spoštujemo. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Da bi še bolj imeli radi tiste, ki nas tako obupno potrebujejo! Rad bi vam povedal, da vas imam rad in da nebeški Oče ljubi svoje otroke, ki prihajajo na zemljo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.