Ti si Kristus
(Matej 16:16)
Želimo, da naši otroci verjamejo v Jezusa Kristusa, da z zavezo pripadajo Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi ter si prizadevajo, da postanejo podobni Jezusu Kristusu.
Ko je bil najin sin v četrtem razredu, so organizirali namišljeno vlado in Elija so vrstniki izvolili za razrednega sodnika. Nekega dne jih je obiskal službujoči sodnik iz drugega sodniškega okrožja, Eliju nadel svoje uradno ogrinjalo in ga nato zaprisegel v službo v razredu. To je v njegovi mladi duši, ki jo je bilo mogoče oblikovati, zanetilo strast do spoznavanja prava in samega zakonodajalca Jezusa Kristusa.
Eli je po letih marljivega truda prejel povabilo na razgovor z eno svojih prvih izbir glede pravne fakultete. Izjavil je: »Mami, postavili so mi deset vprašanj. Zadnje vprašanje je bilo: ‘Kaj je vir vašega moralnega kompasa?’ Izjavil sem, da je človeštvo vso zgodovino moralne sisteme postavljalo tako, da so v življenju posnemali arhetipe. Moralni arhetip, ki ga v življenju skušam posnemati sam, je Jezus Kristus. Izjavil sem, da če bi vse človeštvo živelo po naukih Jezusa Kristusa iz Govora na gori, bi bil svet boljši in mirnejši.« Potem se je razgovor končal in pomislil je: »Moje sanje iz otroštva so splavale po vodi. Nihče v posvetnih akademskih krogih noče poslušati o Jezusu Kristusu.«
Elija so dva tedna kasneje sprejeli in mu dali štipendijo. Preden se je zavezal, smo si ogledali kampus. Pravna šola je bila videti kot grad in je bila postavljena visoko na hribu s pogledom na lepo jezero. Zanimivo je, da smo, ko smo se sprehajali po krasni knjižnici in veličastnih hodnikih, na praporih in vklesane v kamen videli zapisane značajske lastnosti iz Govora na gori.
Govor na gori je nedvomno najbolj omembe vreden govor, kar jih je kdaj bilo, pionir v svojih naukih. Z nobenim drugim naukom ne moremo bolje razumeti značaja Jezusa Kristusa, njegovih božanskih značajskih lastnosti in našega končnega namena, da mu postanemo podobni.
Doživljenjska pot učenca Jezusa Kristusa se začne pri nas doma – in v Osnovni že pri osemnajstih mesecih. Želimo, da naši otroci verjamejo v Jezusa Kristusa, da z zavezo pripadajo Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi ter si prizadevajo, da postanejo podobni Jezusu Kristusu.
Verjemite v Jezusa Kristusa
Prvič, verjemite v Jezusa Kristusa.
Po pridigi o kruhu življenja je veliko Gospodovih učencev težko sprejelo njegovo učenje in nauk ter »so se vrnili in nič več hodili z njim«. Jezus se je nato obrnil k dvanajsterim in postavil srce parajoče vprašanje: »Ali hočete tudi vi oditi?«
Peter je odvrnil:
»Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.
/…/ [T]rdno verujemo in vemo, da si ti [Kristus, Sin živega Boga].«
Kot je pokazal Peter, verovati pomeni »imeti vero v nekoga ali sprejeti nekaj resničnega«. In da nas bo naša vera pripeljala do odrešitve, jo moramo osredotočiti na Gospoda Jezusa Kristusa. Vero v Jezusa Kristusa udejanjamo, ko smo prepričani, da on obstaja, ko razumemo njegov pravi značaj in naravo ter spoznamo, da si prizadevamo živeti v skladu z njegovo voljo.
Naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, je izjavil: »Vera v Jezusa Kristusa je temelj vsakega prepričanja in kanal do božanske moči.«
Kako lahko pomagamo otrokom, da bodo okrepili vero v Jezusa Kristusa in pridobili njegovo božansko moč? Moramo se zgolj ozreti k samemu Odrešeniku.
»[Gospod] je spregovoril ljudstvu, rekoč:
Glejte, jaz sem Jezus Kristus. /…/
Vstanite in pristopite. /…/
/…/ [M]nožica [je] pristopila in položila svoje roke v njegovo stran in otipala sledove žebljev na njegovih rokah in na njegovih nogah; in to so storili, pristopajoč drug za drugim, dokler niso vsi /…/ videli na lastne oči in otipali z lastnimi rokami in zagotovo vedeli in pričevali, da je bil ta, o katerem so preroki zapisali, da bo prišel.«
Prosim vas, da razmislite, kako bi bilo to videti v življenju majhnih otrok. Ali slišijo pričevanja o Jezusu Kristusu in njegovem evangeliju? Ali vidijo slike o njegovem delovanju in Božji naravi, ki v njih spodbujajo občutke spoštovanja in čaščenja? Ali čutijo in prepoznajo Svetega Duha, ki pričuje o njegovi dejanskosti in božanskosti? Ali poznajo njegovo sporočilo in poslanstvo?
Pripadajte Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi
Drugič, pripadajte Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi.
Ljudstvo kralja Benjamina je doživelo veliko spremembo srca in z zavezo so življenje posvetili izpolnjevanju Božje volje. Zaradi zaveze, ki so jo sklenili z Bogom in Jezusom Kristusom, so se imenovali »Kristusovi otroci, njegovi sinovi in njegove hčere«. Kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni imamo zavezno odgovornost, da gradimo njegovo kraljestvo in se pripravimo na njegovo vrnitev.
Kako lahko pomagamo otrokom, da bodo sklenili svete zaveze in jih spolnjevali? V dodatkih A in B priročnika Pridi in hodi za menoj najdemo predloge za začetek pogovora in lekcije, ki bodo družinam dale moč ter podprle učitelje in voditelje pri njihovem svetem skrbništvu, da bodo otroke pripravili na doživljenjsko Božjo pot zavez.
Postanite kakor Jezus Kristus
Tretjič, postanite kakor Jezus Kristus.
V Mormonovi knjigi je Odrešenik svoje novo poklicane učence posvaril, naj ga kar se da natančno posnemajo: »Kakšne vrste ljudje morate torej biti? Resnično vam pravim, prav kakršen sem sam.«
Kako naj krščenim in potrjenim otrokom pomagamo, da bodo izpolnili svojo zavezno odgovornost, da se bodo skupaj z drugimi zbrali pri Jezusu Kristusu? Doživljenjska pot učenca od nas zahteva, da smo »uresničevalci besede in ne le poslušalci«.
Ko povabite Gospodove najmlajše učence, vas prosim, da izkoristite vsako priložnost, da jih vodite, usmerjate, hodite z njimi in jim pomagate najti pot. S temi dragocenimi najmlajšimi se posvetujte, ko se pripravljajo na poučevanje, pričujejo, molijo ali služijo, da bodo samozavestni in da bodo pri izpolnjevanju svojih dolžnosti izkusili radost. Poiščite navdihnjene načine, da bodo z vašo pomočjo spoznali, da je to njihova cerkev in da imajo ključno vlogo pri pripravah na Odrešenikovo vrnitev.
Ko se v življenju osredotočamo na Jezusa Kristusa, se to, kaj si želimo in kako si to želimo, za vedno spremeni. Spreobrnitev spremeni vse! Spremeni našo naravo, »da nismo več nagnjeni k temu, da bi delali húdo, ampak da bi nenehno delali dobro«. Spremeni to, kako preživljamo svoj čas, porabljamo svoje vire, kaj beremo, gledamo, poslušamo in govorimo. Spremeni celo to, kako se odzivamo v uglednem, akademskem, karierno prelomnem razgovoru za službo.
Luč Jezusa Kristusa moramo spustiti v vsak kotiček svojega življenja. Če doma in na vsakem cerkvenem sestanku ne pričujemo o verodostojnosti njegove predzemeljske Božje narave, o njegovem božanskem poslanstvu in o njegovem vstajenju, ki je izpustilo jetnike, potem naša sporočila ljubezni, služenja, poštenja, ponižnosti, hvaležnosti in sočutja lahko postanejo zgolj živahno motivacijsko govorjenje o poglobljenem življenju. Brez Jezusa Kristusa nimamo moči, da bi se spremenili, ne smisla, po katerem bi hrepeneli, in ne sprave za težave v življenju. Če na svoji poti učenca Jezusa Kristusa postanemo površinski, je to za naše otroke lahko pogubno.
Ko otrokom rečemo, da jih imamo radi, ali jim tudi pravimo, da jih imata rada Oče v nebesih in Odrešenik Jezus Kristus? Naša ljubezen lahko tolaži in navdihuje, toda njuna ljubezen lahko posvečuje, povzdigne in zdravi.
Ta Jezus ne bi smel biti namišljeni Jezus ali površinski Jezus ali breztelesni Jezus ali priložnostni Jezus ali neznani Jezus, ampak poveličani, vsemogočni, vstali, povzdignjeni, čaščeni, močni, edinorojeni Božji Sin, ki je močan, da odreši. In kot mi je nekega dne prepričljivo pričeval majhen otrok na Filipinih: »Vredno nas je rešiti!« V svetem in posvečenem imenu njega, »ki ga je Bog določil za [veliko] spravno sredstvo«, Jezusa Kristusa, amen.