Sistem nebeškega vodenja
Če se bomo v življenju osredotočali na Jezusa Kristusa, bomo našli pot domov, vztrajali do konca in se radostili do konca.
Jezus Kristus mi je spremenil življenje, ko sem se pri šestindvajsetih letih krstil v svojem ljubem Frutillarju v Čilu. Takrat me je služba vodila čez ocean, reke in jezera lepe čilske Patagonije. Po krstu sem svoje delo in svoje življenje videl na novo in drugače ter resnično spoznal, da »vse nakazuje, da Bog je«.
V naravi se lososi rodijo pri izviru rek. V nekem trenutku svojega življenja morajo plavati navzdol, da pridejo do oceana, kjer najdejo hrano in pogoje, potrebne za svoj razvoj.
Toda ocean je tudi nevaren kraj, kjer prežijo plenilci in kjer ribiči poskušajo losose uloviti na bleščeče trnke, zamaskirane v hrano, vendar jih ne nahranijo. Če bodo te grožnje preživeli, bodo pripravljeni na to, da bodo uporabili svoj močan sistem vodenja, da se bodo vrnili po reki navzgor na isto mesto, kjer so se rodili, ter se soočili z novimi in nekaterimi znanimi izzivi. Znanstveniki že leta preučujejo njihovo selitveno vedenje in so odkrili, da uporabljajo vrsto magnetnega zemljevida, podobnega GPS-u, ki jih z neverjetno natančnostjo vodi do končnega cilja.
Vsi se lahko nekega dne vrnemo v nebeški dom, od koder smo prišli. In tako kot lososi imamo tudi mi svoj magnetni zemljevid oziroma »Kristusovo luč«, da nas vodi tja. Jezus je učence učil: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«
Če se bomo v življenju osredotočali na Jezusa Kristusa, bomo našli pot domov, vztrajali do konca in se radostili do konca. Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Radost, ki jo občutimo, ima le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo.«
Naša božanska narava in usoda
V razglasu o družini beremo: »Vsak [od nas] je ljubljeni duhovni sin ali hči nebeških staršev in kot tak ima vsak božansko naravo in usodo. V predzemeljskem obstoju so duhovni sinovi in hčere Boga poznali in ga častili kot svojega večnega Očeta in sprejeli njegov načrt, po katerem njegovi otroci lahko dobijo snovno telo in imajo zemeljske izkušnje, da napredujejo k popolnosti in naposled uresničijo svojo božansko usodo dediča večnega življenja.«
Jezus Kristus se je, preden se je rodil na zemlji, prikazal Mojzesu in z njim govoril v imenu Očeta. Mojzesu je rekel, da ima zanj veliko delo. Na tem srečanju ga je Gospod večkrat poklical »moj sin«.
Po tej izkušnji ga je Satan prišel skušat, rekoč: »Mojzes, sin človekov, časti me!«
Mojzes se je na skušnjavo odzval tako, da se je spomnil svoje božanske narave, rekoč: »Kdo si? Kajti glej, jaz sem sin Boga.« Resnica je Mojzesa osvobodila nasprotnikovega napada.
Bratje in sestre, trnki zemeljskega življenja so resnični. Pogosto so vabljivi, vendar imajo en sam cilj: da nas potegnejo iz smeri živih voda, ki vodijo k Očetu in večnemu življenju.
Vem, kako resnični so lahko trnki tega življenja. Neko nedeljo sem kot novi spreobrnjenec učil duhovniški razred, ko je prišlo do pogovora, ki me je vznemiril. Trudil sem se, da bi dokončal lekcijo. Bil sem užaljen in čutil, da sem žrtev. Ne da bi kaj rekel, sem se odpravil proti izhodu z idejo, da se nekaj časa ne bom vrnil v cerkev.
Prav v tistem trenutku je predme stopil zaskrbljen brat z duhovništvom. Ljubeče me je prosil, naj se osredotočim na Kristusa in ne na situacijo, ki smo jo doživeli v razredu. Ko sem se ozrl nazaj na izkušnjo z njim, mi je povedal, da je slišal glas, ki mu je rekel: »Pojdi za njim; zame je pomemben.«
Moji dragi prijatelji, za Boga smo vsi pomembni. Predsednik Nelson je učil: »Bog si zato, ker smo z njim v zavezi, nikoli ne bo naveličal prizadevati, da bi nam pomagal, mi pa nikoli ne bomo izčrpali njegove milostne potrpežljivosti do nas.« Naša božanska narava in zavezni odnos z Bogom nam dajeta pravico, da prejmemo božansko pomoč.
Potreba po hranjenju
Prav kakor se mora losos hraniti v oceanu, da lahko raste, se moramo tudi mi duhovno hraniti, da ne umremo zaradi duhovne podhranjenosti. Na našem duhovnem jedilniku je bistvena molitev, sveti spisi, tempelj in redna prisotnost na nedeljskih sestankih.
Ricardo Garcia je novembra 1956 v Čilu stopil v vode krsta in postal prvi član Cerkve v moji domovini. Le dan pred smrtjo je pred družino in prijatelji izjavil: »Pred veliko leti so mene in mojo družino misijonarji povabili, naj bomo srečni. Srečen človek sem. Vsem v Čilu povejte, da evangelij pomeni srečo.«
Potem ko je bil Ricardo nahranjen z evangelijem Jezusa Kristusa, je vse življenje posvetil ljubečemu služenju Bogu in bližnjim. Njegov vzor učenca je blagoslovil rodove, vključno z mano. Prerok Joseph Smith je učil: »Človek, ki ga navdaja Božja ljubezen, ni zadovoljen s tem, da blagoslavlja samo svojo družino, temveč se odpre vsemu svetu, željan, da bi blagoslovil vso človeško raso.«
Vrnitev v nebeški dom
Globoko v sebi se vsak od nas želi vrniti v nebeški dom, Jezus Kristus pa je naš sistem nebeškega vodenja. On je pot. Njegovo odkupno žrtvovanje nam omogoča, da z Bogom sklenemo svete zaveze. Ko enkrat sklenemo zaveze, se nam bo včasih zgodilo, da bomo plavali proti toku. Nevarnost, razočaranje, skušnjave in stiske bodo preizkusile našo vero in duhovno moč. Prosite za pomoč. Jezus Kristus razume naša bremena in jih vedno želi nositi skupaj z nami.
Ne pozabite, da je znan po tem, da je bil »mož potrtosti /…/ in pozna gorje«. Odrešenik je učil: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« Zaradi njegovega odkupnega žrtvovanja so nam grehi odpuščeni do te mere, da se jih Gospod nič več ne spominja.
Morda svojih grehov kot del zemeljskega učenja ne pozabimo v celoti, zato da si zapomnimo, naj jih ne ponavljamo. Namesto tega se bomo Jezusa spomnili vsako nedeljo, ko bomo v cerkvi vzeli zakrament. Ta uredba je bistveni del čaščenja in duhovnega razvoja. Radost začutimo, ko razumemo, da to ni samo še en dan. »Sobota je ustvarjena zaradi človeka«, da bi se odpočili od sveta ter obnovili telo in duha.
Spominjamo se ga tudi, ko gremo v tempelj – Gospodovo hišo. Templji nam dajejo globlje spoznanje o Jezusu Kristusu kot središču zaveze, ki nas vodi v večno življenje, ki je največji Božji dar.
To, da grem v tempelj, mi daje tolažbo in veliko upanja glede naše večne usode. Izkusil sem nebeške povezave z ljudmi na obeh straneh tančice. V življenjih svojih majhnih otrok, od katerih dva živita z nevidnimi boleznimi, zaradi katerih je potrebna vsakodnevna skrb do konca tega življenja, sem videl zdravilne čudeže.
Naša družina se radosti, ko govorimo o načrtu sreče. Obrazi mojih otrok zažarijo, ko slišijo, da bodo zaradi Jezusa Kristusa »stiske le kratek trenutek«. Najine otroke imava zelo rada in veva, da bodo nekega dne, kakor je učil predsednik Jeffrey R. Holland, »stali pred nama poveličani in veličastni, osupljivo popolni v telesu in duhu«. Naše zaveze nas zbližujejo z Bogom do te mere, da naredimo, da nemogoče postane mogoče, kar vsak prostor teme in dvoma napolni z lučjo in mirom.
Zahvaljujoč Jezusu Kristusu obstaja upanje in utemeljeni razlogi, da imamo tiste, ki so nam pomembni, še naprej radi, da zanje molimo in jih podpiramo.
Vem, da on živi! Pozna nas in nas ljubi. On je pot, resnica in življenje sveta.
Danes nas vse prosim, da se v življenju osredotočimo na Jezusa Kristusa in njegove nauke. Če bomo to delali, se bomo lažje izognili temu, da bi ugriznili v trnek skušnjav, užaljenosti in samopomilovanja. Stali bomo kot templji – sveti, trdni in stanovitni. Prevedrili bomo viharje in se vrnili domov, vztrajali do konca in se radostili do konca. V imenu Jezusa Kristusa, amen.