Zvesti veri, ki so ji bili predani naši starši

Ko sem obiskal tempelj v Nashvillu v Tennesseeju za pregled templja, sem imel privilegij, da sem se v okviru te zadolžitve sprehodil skozi to čudovito Gospodovo hišo in jo pregledoval. Zlasti sem bil navdušen nad sliko Mary Wanlass, ki se imenuje Vztrajaj in visi na steni v matronini pisarni.

Za to sliko se skriva naslednja zgodba:

»Leta 1862 je štirinajstletna Mary Wanlass v Misuriju svoji umirajoči mačehi obljubila, da bo poskrbela, da bodo njen invalidni oče [in njeni štirje precej mlajši sorojenci vsi prišli] v dolino Velikega slanega jezera. Mary je vodila vole in krave molznice, ki so vlekli voz, v katerem je bil [na posteljo priklenjen] oče, in skrbela za /…/ sorojence. Vsak dan je ob koncu poti nahranila družino tako, da je nabirala užitne rastline, cvetlice in jagodičevje. Njen edini kompas je bilo prejeto navodilo, naj potuje naprej na zahod, dokler oblaki ne postanejo gore.

Potovali so vso pomlad in poletje in v dolino Utah prispeli septembra. Oče je umrl nedolgo zatem, ko se je družina naselila v utaškem okraju, kjer se je Mary kasneje poročila in vzgajala svojo družino.«

To je čudovita zgodba o veri in moči štirinajstletnega dekleta, ki danes vsakemu od nas lahko pomaga, da »samo vztrajamo«.

»Samo vztrajaj« – ali prosto prevedeno v moj materni jezik, nizozemščino, Gewoon doorgaan – je tudi doživljenjski slogan moje mame in očeta.

Moji in ženini starši so pionirji v naši družini. Šli so čez svoje »planjave«, prav kakor vsi tisti, ki vsak dan prihajajo v Cerkev, Gospodovo čredo. Njihove zgodbe imajo le malo opraviti z voli in vozovi, vendar enako vplivajo na prihodnje rodove.

V svojih mladih letih so sprejeli evangelij in se krstili. Oba moja starša sta imela težko otroštvo. Oče je odraščal na otoku Java v Indoneziji. Med drugo svetovno vojno so ga nasilno ločili od družine in zaprli v koncentracijsko taborišče, kjer je v rosnih letih pretrpel nepopisne stiske.

Mama je odraščala v razbiti družini in prav tako trpela zaradi lakote in stisk druge svetovne vojne. Včasih je celo morala jesti čebulice tulipanov. Zaradi očetovih dejanj in njegove kasnejše ločitve od matere ji je bilo včasih težko, da bi nebeškega Očeta videla kot ljubečega Očeta.

Moja starša sta se spoznala na cerkveni dejavnosti. Kmalu zatem pa sta se odločila, da se poročita in pečatita v bernskem templju v Švici. Potem ko sta zadnji denar od svojih bornih prihrankov potrošila za pot v tempelj, sta se, čakajoč na železniški postaji, spraševala, kako bosta preživela, vendar sta bila prepričana, da se bo vse izšlo. In se je!

V zelo skromnem enosobnem podstrešnem stanovanju v središču Amsterdama sta začela vzgajati svojo družino. Po več letih pranja oblačil na roke sta končno prihranila dovolj denarja za nakup pralnega stroja. Tik pred nakupom ju je obiskal škof in ju prosil, naj prispevata za gradnjo zgradbe za bogoslužje v Amsterdamu. Odločila sta se, da data vse, kar sta prihranila za pralni stroj, in sta perilo še naprej prala na roke.

Kot družina smo prestajali nekatere stiske, tako kot vsaka druga družina. Te so nas samo napravile močnejše in nam poglobile vero v Gospoda Jezusa Kristusa, prav kakor v zgodbi, ki jo je Alma pripovedoval sinu Helamanu, v kateri mu je povedal, da je v preizkušnjah in težavah vsake vrste prejel podporo, ker je zaupal v Gospoda Jezusa Kristusa.

Kako sta ta dva človeka, ki sta v mlajših letih doživela toliko preizkušenj, postala najboljša starša, ki bi si jih lahko kdaj želel? Odgovor je preprost: V celoti sta sprejela evangelij in še danes živita po svojih zavezah!

Po več kot petinšestdesetih letih zakona je februarja umrla moja mama, ki je trpela za Alzheimerjevo boleznijo. Moj oče, ki je star dvaindevetdeset let in še vedno živi doma, jo je vse do njene smrti obiskoval, kolikor pogosto je mogel. Pred časom je mojim mlajšim sorojencem omenil, da so ga grozljive izkušnje v taborišču v Indoneziji med drugo svetovno vojno pripravile, da je dolga leta potrpežljivo skrbel za svojo ženo, ko je zbolela in ko se ji je poslabšalo stanje zaradi te strašne bolezni, pa tudi na usodni dan, ko je moral osnovno oskrbo zanjo zaupati drugim in ni več mogel biti ob njej. Njuno vodilo je bilo in še vedno je »samo vztrajaj« s popolnim upanjem v Kristusa, da boš poslednji dan vzdignjen in da boš večno bival z njim v slavi.

Njuna vera in pričevanja so gonilna moč za rodove, ki so prišli za njima.

V vasi, kjer je odraščala moja žena, so njeni starši, ki so bili dobri pobožni ljudje, sprejeli evangelij kot mlad zakonski par z mojo ženo kot svojo dveletno hčerko in tedaj edinim otrokom. Njuna odločitev, da postaneta člana Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, je močno vplivala na njuni življenji, saj so se ju vaščani in družina izogibali. Potrebnih je bilo veliko let, ljubečih sporočil družinskim članom in služenja v skupnosti, preden so ju končno sprejeli.

Očeta moje žene so ob neki priložnosti, ko je služil kot škof, po krivem obtožili nečesa in ga nemudoma razrešili. Moja tašča je bila tako prizadeta, da je moža vprašala, ali bodo še naprej hodili v cerkev. Odgovoril je, da bodo seveda še naprej hodili v cerkev, saj to ni cerkev ljudi, ampak je to Cerkev Jezusa Kristusa.

Trajalo je nekaj časa, preden je resnica prišla na dan in so prejeli opravičilo. To, kar bi zanju lahko bila točka, kjer bi se zlomila, je samo še okrepilo njuno moč in prepričanje.

Zakaj nekateri med nami vero in pričevanja staršev, ki so v vseh stiskah ostali zvesti, jemljemo za samoumevna? Ali menimo, da stvari ne razumejo jasno? Niso bili in niso zavedeni! Enostavno so imeli preveč izkušenj z Duhom in s prerokom Josephom lahko rečejo: »To sem vedel /…/ in tega nisem mogel zanikati.«

Mar vam ni všeč pesem o Helamanovi vojski, ki jo najdemo v otroški pesmarici?

Četudi morda ni tako, kar je moja mama izkusila v otroštvu, lahko postanete eden tistih dobrih staršev, ki ljubijo Gospoda in so pravičen zgled drugim.

Ali med petjem čutimo, da je to povsem res? Ali čutite, da ste »kakor Helamanova vojska« in da boste Gospodovi misijonarji, ki boste svetu prinesli Božjo resnico? To sem začutil ob toliko priložnostih, ko smo to pesem peli na raznih konferencah FSY in drugih mladinskih srečanjih.

Oziroma kaj občutimo, ko pojemo hvalnico »True to the Faith« (Zvesti veri)?

Tiste iz odraščajočega rodu, kjerkoli ste in v katerikoli situaciji se nemara znajdete, prosim, poučite se in prejemajte moč iz vere in pričevanj tistih, ki so živeli pred vami. Tako boste lažje razumeli, da je za to, da bi dobili ali poglobili pričevanje, potrebno žrtvovanje in da »žrtvovanje prinaša nebeške blagoslove«.

Ko premišljujete o žrtvovanju, ki vam bo resnično blagoslovilo življenje, prosim, razmislite in molite o povabilu našega ljubega preroka, predsednika Russella M. Nelsona, ko je »vsakega vrednega, zmožnega mladeniča prosil, naj se pripravi in služi misijon«. Za mladeniče svete iz poslednjih dni je misijonarsko služenje duhovniška odgovornost. /…/

Za /…/ mlade in sposobne sestre je misijon prav tako velikanska, vendar izbirna priložnost.«

Lahko se vas pokliče za neoznanjevalskega ali oznanjevalskega misijonarja. Oboji misijonarji prispevajo k istemu cilju, ki je, da pripeljejo duše h Kristusu, vsak na svoj edinstven in učinkovit način.

Pri obeh vrstah služenja boste Gospodu pokazali, da ga imate radi in da ga želite bolje spoznati. Pomnite: »Kajti kako pozna človek gospodarja, kateremu ni služil in ki mu je tuj in je daleč od misli in vzgibov njegovega srca?«

Vsi, najsi smo prvi ali peti rod v evangeliju, bi se morali vprašati: Katere zgodbe o veri, moči in celestialni predanosti bomo predali naslednjemu rodu?

Še naprej si prizadevajmo bolje spoznati Odrešenika Jezusa Kristusa in ga postaviti v središče svojega življenja. On je skala, na kateri moramo graditi, zato da bomo takrat, ko bodo napočili težki časi, lahko ostali neomajni.

Bodimo »zvesti veri, ki so ji bili predani naši starši, zvesti resnici, za katero so umrli mučeniki, Božji zapovedi, duši, srcu in roki, predani in zvesti bomo vekomaj obstali«. V imenu Jezusa Kristusa, amen.