Sodelujte pri pripravah na Kristusovo vrnitev
Poklici in drugi načini, s katerimi se podstopimo Božjega dela, nas edinstveno pripravijo na srečanje z Odrešenikom.
Pred nekaj meseci sem ravno stal na hodniku, ko je šel mimo starešina Neil L. Andersen. Pravkar sem bil poklican kot novi generalni voditelj. Ker je verjetno zaznal moje občutke nezadostnosti, se je nasmehnil in rekel: »No, ta tukaj je videti kakor človek, ki nima pojma, kaj dela.«
Jaz pa sem pomislil: »Tukaj je pravi prerok in videc.«
Starešina Andersen je potem zašepetal: »Ne skrbite, starešina Shumway. Saj bo bolje – v petih ali šestih letih.«
Ali ste se kdaj spraševali, zakaj se nas prosi, naj v Božjem kraljestvu delamo stvari, ki se zdijo nedosegljive? Ali ste se glede na življenjske zahteve vprašali, zakaj sploh potrebujemo poklice v Cerkvi? No, jaz sem se.
In odgovor sem dobil na generalni konferenci, ko je predsednik Russell M. Nelson rekel: »Zdaj je čas, da se vi in jaz pripravimo na drugi prihod našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.« Ko je predsednik Nelson to rekel, me je Duh poučil, da s sodelovanjem pri Božjem delu pripravljamo sebe in druge na Kristusovo vrnitev. Gospodova obljuba, da nas poklici, skrbno služenje, tempeljsko čaščenje, upoštevanje navdiha in drugi načini, kako se podstopimo Božjega dela, edinstveno pripravijo na srečanje z Odrešenikom, je prepričljiva.
Bog je zadovoljen, ko sodelujemo pri njegovem delu
V »veličastnosti tega trenutka«, ko se Božje kraljestvo širi in so templji po vsej zemlji, narašča potreba po voljnih dušah, ki bi sodelovale pri Božjem delu. Nesebično služenje je samo bistvo krščanske poti učenca. Toda služenje je redko prikladno. Zato občudujem vas, učence, ki spolnjujete zaveze, vključno z našimi dragimi misijonarji, in daste svoje želje in izzive na stran, da bi služili Bogu, tako da služite njegovim otrokom. Bog »z veseljem izkaže[] čast [vam, ki mu služite] pravično.« Obljublja: »[Vaše] plačilo bo veliko in [vaša] slava bo večna.« Ko rečemo da služenju, rečemo da Jezusu Kristusu. In ko rečemo da Kristusu, rečemo da najbogatejšemu življenju, ki je možno.
To lekcijo sem se naučil, ko sem delal in študiral kemijsko inženirstvo na fakulteti. Prosili so me, da bi bil načrtovalec dejavnosti v oddelku za samske. To je bil zame grozen poklic. Kljub temu sem privolil in sprva sem garal. Potem se je na neki dejavnosti čudovito dekle zagledalo v to, kako sem postregel sladoled. Trikrat se je vrnila v upanju, da bo pritegnila mojo pozornost. Zaljubila sva se in le dva tedna kasneje me je zasnubila. No, morda ni šlo tako hitro in sem bil jaz tisti, ki jo je zasnubil, toda resnica je ta: Zmrazi me ob misli, da bi Heidi zgrešil, če bi tisti poklic zavrnil.
Naše sodelovanje je priprava na Kristusovo vrnitev
Božjega dela ne opravljamo zato, ker bi nas Bog potreboval, ampak zato, ker mi potrebujemo Boga in njegove mogočne blagoslove. On obljublja: »Kajti glej, vse tiste, ki delajo v mojem vinogradu, bom blagoslovil z mogočnim blagoslovom.« Naj vam predstavim tri načela, ki učijo, kako nas naše sodelovanje pri Božjem delu blagoslavlja in nam pomaga, da se pripravimo na srečanje z Odrešenikom.
Prvič, ko sodelujemo, napredujemo do mere svojega stvarjenja.
Za ta vzorec izvemo v poročilu o stvarjenju. Vsak dan je Bog po koncu dela priznal doseženi napredek, tako da je rekel, »da je dobro«. Ni rekel, da je delo končano, niti, da je popolno. Rekel pa je, da je viden napredek in v Božjih očeh je to dobro!
Poklici ne določajo niti ne potrjujejo posameznikove vrednosti ali da smo vredni. Ko delamo z Bogom, kakorkoli nas prosi, pravzaprav rastemo v meri svojega stvarjenja.
Bog se radosti našega napredka in tudi mi bi se ga morali, četudi nas še vedno čaka delo. Včasih nam morda primanjkuje moči ali sredstev, da bi služili v poklicu. Kljub temu lahko smiselno sodelujemo pri delu in obvarujemo svoje pričevanje, tako da molimo in preučujemo svete spise. Naš ljubeči nebeški Oče nas ne obsoja, če smo pripravljeni, a ne moremo služiti.
Drugič, služenje naše domove in cerkve povzdiguje v svete kraje, kjer lahko živimo po zavezah.
Na primer, našo zavezo, da se bomo vselej spominjali Kristusa, sklenemo kot posamezniki, a to zavezo živimo, ko služimo drugim. Poklici nas obdajo s priložnostmi, da nosimo »bremena drug drugemu in tako /…/ izpolni[mo] Kristusovo postavo«. Ko služimo, ker ljubimo Boga in želimo živeti po svojih zavezah, služenje, ki se zdi polno dolžnosti in izčrpavajoče, postane radostno in preobražajoče.
Uredbe nas ne rešijo, ker izpolnijo nebeški seznam. Ko namreč živimo po zavezah, povezanih s temi uredbami, postanemo takšen človek, ki želi biti v Božji navzočnosti. To razumevanje premaga oklevanje glede služenja ali željo, da ne bi služili. Naše priprave na srečanje z Jezusom Kristusom se pospešijo, ko prenehamo spraševati, kaj bo Bog dovolil, in začnemo spraševati, kaj bi bilo Bogu ljubše.
Tretjič, sodelovanje pri Božjem delu pripomore, da prejmemo Božji dar milosti in občutimo več Božje ljubezni.
Za služenje ne prejemamo finančnega nadomestila. Ampak, kot učijo sveti spisi, »za svoje delo prejme[mo] Božjo milostljivost, da se bo[mo] okrepili v Duhu, ker bo[mo] imeli spoznanje o Bogu [in] učili z Božjo močjo in polnomočjem«. To je zelo dobra kupčija!
Zaradi Božje milosti naše zmožnosti ali nezmožnosti niso glavna osnova za podeljevanje oziroma sprejemanje poklica. Bog pri svojem delu ne pričakuje popolne izvedbe ali izjemnega talenta. Če bi bilo tako, kraljica Estera ne bi rešila svojega naroda, Peter ne bi vodil prvotne Cerkve in Joseph Smith ne bi bil prerok obnove.
Ko delujemo v veri, da naredimo nekaj, kar presega naše sposobnosti, se razkrije naša šibkost. To ni nikoli prijetno, je pa za nas potrebno, »da bi vedeli, da je zaradi [Božje] milostljivosti, /…/ da imamo moč, da to naredimo«.
Ko bomo sodelovali pri Božjem delu, bomo velikokrat padli. Toda v naših prizadevanjih nas Jezus Kristus ujame. Postopoma nas dvigne, da doživimo odrešitev od neuspeha in strahu in od občutka, da nikoli ne bomo dovolj. Ko posvetimo svoje borno, vendar najboljše prizadevanje, ga Bog izpopolni. Ko se žrtvujemo za Jezusa Kristusa, nas on posveti. To je preobražajoča moč Božje milosti. Ko služimo, rastemo v milosti, dokler nismo pripravljeni, da nas bo »Oče vzdignil /…/, da bo[mo] stali pred [Jezusom Kristusom]«.
Pomagajte drugim, da bodo prejeli in se radostili v daru poklicev
Ne vem vsega, kar me bo Odrešenik vprašal, ko bom stal pred njim, a verjetno bo eno od vprašanj: »Koga si pripeljal s seboj?« Poklici so sveti darovi ljubečega nebeškega Očeta, ki druge pomagajo pripeljati z nami k Jezusu Kristusu. Zato voditelje in vsakega od nas prosim, da s trdnejšim namenom poiščemo ljudi brez poklicev. Spodbujajte jih in jim pomagajte, da se bodo vključili v Božje delo, ki jim bo pomagalo pri pripravah na Kristusovo vrnitev.
John ni bil dejaven v Cerkvi, ko ga je obiskal škof in mu povedal, da ima Gospod zanj delo. Johna je pozval, naj preneha kaditi. Čeprav je John že velikokrat poskusil nehati, je tokrat začutil, da mu pomaga nevidna moč.
Samo tri tedne kasneje je Johna obiskal kolski predsednik. Poklical ga je, naj služi v škofovstvu. John je bil šokiran. Kolskemu predsedniku je povedal, da je ravno prenehal kaditi. Če to pomeni, da bo moral opustiti tradicijo obiskovanja profesionalnih nogometnih tekem na nedeljo, no, ga preprosto prosijo preveč. Navdihnjeni odgovor kolskega predsednika je bil preprost: »John, ne prosim te jaz, ampak Gospod.«
Nakar je John odgovoril: »No, če je tako, bom služil.«
John mi je povedal, da je bilo to žrtvovanje za služenje duhovna prelomnica zanj in za njegovo družino.
Sprašujem se, ali imamo slepo pego in poklicev ne dodelimo posameznikom, ki se našemu človeškemu pogledu ne zdijo primerni ali vredni. Ali pa se morda bolj ukvarjamo s kulturo uspešnosti kot z naukom napredovanja in nočemo videti, kako Odrešenik poveča sposobnost tistih, ki se ne zdijo primerni ali se še niso izkazali, s tem ko jim daje priložnosti za služenje.
Starešina David A. Bednar uči o pomembnosti svetospisne odredbe, »naj se /…/ vsak[a žena in] mož pouči o svoji dolžnosti in naj deluje«. Ali to delamo? Kadar voditelji in starši drugim pustijo, da se sami učijo in delujejo, cvetijo in uspevajo. Čeprav je morda lažja pot, da damo zvestim članom drugi poklic, je odličnejša pot, da tiste, ki se ne zdijo primerni, povabimo, naj služijo, in jim pustimo, da se učijo in rastejo.
Če bi bil Kristus fizično tukaj, bi obiskoval bolne, učil razred Nedeljske šole, sedel s strtim dekletom in blagoslavljal otroke. Svoje delo lahko opravi sam. Vendar živi po načelu, po katerem nam pusti, da delujemo in se učimo, zato nas pošlje namesto sebe.
S sodelovanjem pri Božjem delu pridejo »pravica, privilegij in odgovornost, da predstavljamo Gospoda [Jezusa Kristusa]«. Kadar služimo, da poveličujemo Kristusa in ne sebe, naše služenje postane radostno. Kadar drugi odidejo iz našega razreda, s sestanka, obiska za skrbno služenje ali dejavnosti in se Kristusa spominjajo bolj, kot se spominjajo nas, nam delo daje energijo.
Ko si iskreno prizadevamo predstavljati Odrešenika, mu postanemo bolj podobni. To je najboljša priprava na sveti trenutek, ko bo vsak od nas pokleknil in priznal, da Jezus je Kristus, kar pričujem, da je, in da je predsednik Russell M. Nelson njegov »glas na konce zemlje«, ki nam pomaga, da se pripravimo »na to, kar bo prišlo«. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.