Odkupna daritev Jezusa Kristusa ponuja najučinkovitejšo rešitev

Odkupna daritev Jezusa Kristusa ponuja najučinkovitejšo rešitev za preizkušnje, s katerimi se soočamo v tem življenju. Konec lanskega leta me je predsednik Russell M. Nelson določil, naj posvetim casperski tempelj v Wyomingu. To je bila globoka, čustvena in duhovna izkušnja. Jasno je izostrila pogled na vlogo, ki jo imajo templji pri reševanju Božjih otrok preko Odrešenikove odkupne daritve.

Na območju, ki ga pokrivajo koli v casperskem tempeljskem okrožju v Wyomingu, leži del kopenske poti, ki so jo uporabljali pionirji sveti iz poslednjih dni med letoma 1847 in 1868 . Ko sem se pripravljal na posvetitev templja, sem ponovno prebral nekaj zgodovine potovanja ob reki Platte blizu Casperja proti Salt Lake Cityju. Po tej poti je potovalo več sto tisoč zahodnih izseljencev. Osredotočil sem se predvsem na več kot šestdeset tisoč pionirjev svetih iz poslednjih dni, ki so potovali po tej poti.

Večina naših pionirjev je prišla z vozovi, okoli tri tisoč pa jih je prečkalo planjave v desetih skupinah s cizami. Osem od teh skupin s cizami je to prelomno pot opravilo z izjemnim uspehom in malo smrtnimi žrtvami. Izjema sta bili Willijeva in Martinova skupina iz leta 1856.

Pregledal sem poročila Willijeve in Martinove skupine s cizami od takrat, ko so se začele strašne vremenske razmere. Dodobra sem se zavedel izzivov, s katerimi so se soočili ob prečkanju reke Sweetwater, v kraju Martin’s Cove, na poti čez greben Rocky Ridge in v taboru Rock Creek Hollow.

Albin Veselka: Med viharji

Pred posvetitvijo nisem bil v casperskem templju. Ko sem vstopil v preddverje, me je nemudoma pritegnil izvirnik slike s cizami z naslovom Med viharji. Slika očitno ni nameravala prikazati tragedij, ki so se zgodile. Ko sem strmel vanjo, sem pomislil: »Ta slika je pravilna; velika večina pionirjev s cizami ni doživela tragedij.« Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil, kako to spominja na življenje na splošno. Včasih se znajdemo med viharji, včasih pa med oblaki in soncem.

Jim Wilcox: Nebeška vrata

Ko sem se ozrl na izvirnik slike na drugi steni z naslovom Nebeška vrata, sem spoznal, da je ta prelepa poletna slika tako imenovanih »Hudičevih vrat«, skozi katera teče mirna, bistra reka Sweetwater, prikazovala lepoto Gospodovega stvarjenja, ne le izzivov, s katerimi so se pionirji soočali v tistem strašnem zimskem času.

Potem sem se ozrl predse in za sprejemnim pultom zagledal prelepo Odrešenikovo sliko. To je v meni nemudoma vzbudilo neizmerno hvaležnost. V svetu, ki je tako zelo lep, je tudi ogromno izzivov. Ko se obrnemo na Jezusa Kristusa, Odrešenika sveta, nas v skladu z Očetovim načrtom s svojo odkupno daritvijo reši pred življenjskimi viharji.

Preddverje se mi je zdelo popolna priprava za uredbene prostore v templju, ki nam omogočajo, da prejmemo povzdignjenjske uredbe, sklenemo svete zaveze ter v celoti sprejmemo in izkusimo blagoslove Odrešenikove odkupne daritve. Očetov načrt sreče temelji na Odrešenikovi odkupni rešitvi.

Pionirska izkušnja ponuja svetim iz poslednjih dni edinstveno zgodovinsko tradicijo in močno skupno duhovno zapuščino. Za nekatere je preseljevanje trajalo vrsto let, potem ko so bili nasilno pregnani iz Misurija in Nauvooja. Za druge se je začelo po tem, ko je predsednik Brigham Young oznanil načrt skupin s cizami, kar naj bi izseljevanje naredilo cenovno dostopnejše. Cize stanejo dosti manj kot vagoni in voli.

Millen Atwood, misijonar v Angliji, je dejal, da se je ob objavi načrta s cizami to »razširilo kakor ogenj med suhim strnjem in srca ubožnih svetih skačejo od radosti in veselja.« Številni so »dan za dnem in večer za večerom molili in se postili za privilegij, da bi se pridružili bratom in sestram v gorah«.

Večina svetih s cizami je izkusila težave, a so se izognili večjim neželenim dogodkom. Toda dve skupini s cizami, Willijeva in Martinova skupina, sta doživeli stradanje, izpostavljenost ledeno mrzlemu vremenu in veliko smrtnih žrtev.

Večina teh popotnikov je odplula iz Liverpoola v Angliji maja 1856 na dveh ladjah. Junija in julija so prispeli v mesto Iowa, kjer so prejeli vse potrebno za pot s cizami. Kljub opozorilom sta se obe skupini v Dolino Slanega jezera odpravili prepozno v sezoni.

Predsednik Brigham Young je za nevarno situacijo teh skupin izvedel 4. oktobra 1856. Naslednji dan je stopil pred svete v Salt Lake Cityju in dejal: »Veliko naših bratov in sester je na planjavah s cizami /…/ in pripeljati jih je treba sem; poslati jim moramo pomoč, /…/ preden nastopi zima.«

Škofe je prosil, naj priskrbijo šestdeset vpreg z mulami, dvanajst ali več vozov in dvanajst ton moke, ter oznanil: »Pojdite in te ljudi s planjav pripeljite sem.«

Skupno število pionirjev v Willijevi in Martinovi skupini s cizami je bilo približno tisoč sto. Na poti je umrlo okrog dvesto teh dragocenih svetih. Brez pravočasne rešitve bi jih umrlo še veliko več.

Zimski viharji so se začeli skoraj dva tedna po tem, ko so prvi reševalci zapustili Salt Lake City. Pripovedi članov Willijeve in Martinove skupine opisujejo strašne izzive po začetku viharja. Te pripovedi prikazujejo tudi veliko radost, ko so prišli reševalci.

Mary Hurren je opisala prizor prihoda in rekla: »Moškim so po licih tekle solze in otroci so plesali od veselja. Takoj, ko so ljudje obvladali svoja čustva, so vsi pokleknili v sneg in se zahvalili Bogu.«

Dva dni kasneje je morala Willijeva skupina v ledenem viharju prepotovati najtežji del poti, prečkati greben Rocky Ridge. Zadnji od njih so prispeli v tabor šele ob petih zjutraj naslednje jutro. Trinajst ljudi je umrlo in so bili pokopani v skupnem grobu.

Willijeva skupina se je 7. novembra približala Dolini Slanega jezera, toda tisto jutro so umrli še trije. Dva dni kasneje je Willijeva skupina končno prispela v Salt Lake, kjer jih je pričakal čudovit sprejem in sveti so jih gostoljubno sprejeli v svoje domove.

Istega dne je bila Martinova skupina še vedno 523 kilometrov zadaj na poti in so še naprej trpeli zaradi mraza in pomanjkanja hrane. Nekaj dni prej so prečkali reko Sweetwater, da bi dosegli dandanašnji Martin’s Cove, kjer so upali, da bodo našli zaščito pred vremenskimi vplivi. Eden od pionirjev je rekel: »To je bilo najhujše prečkanje reke med celotno odpravo.« Nekateri reševalci, denimo moj praded David Patten Kimball, ki je bil star komaj sedemnajst let, je skupaj s svojimi mladimi prijatelji »Georgeem W. Grantom, Allenom Huntingtonom, Stephenom Taylorjem in Iro Nebekerjem ure in ure preživel v ledenomrzli vodi« in junaško pomagal skupini prečkati reko Sweetwater.

Temu dogodku je posvečeno veliko pozornosti, a sem potem, ko sem izvedel več o reševalcih, spoznal, da so vsi sledili preroku in odigrali odločilno vlogo pri reševanju svetih, ki so obtičali. Vsi reševalci so bili junaki, prav tako pa tudi izseljenci.

Ko sem proučeval njihovo zgodbo, sem se naučil ceniti dragocene odnose med izseljenci in njihovo dolgoročno večno vizijo. John in Maria Linford sta bila s svojimi tremi sinovi člana Willijeve skupine. John je umrl nekaj ur pred prihodom prvih reševalcev. Marii je povedal, da je vesel, da so se odpravili na pot. »Ne bom dočakal prihoda v Salt Lake,« je rekel, »ti in fantje pa ga boste in ne obžalujem ničesar, kar smo prestali, da bodo najini fantje lahko odraščali v Sionu in si tam ustvarili družine.«

Predsednik James E. Faust je to čudovito povzel: »V junaškem prizadevanju pionirjev s cizami spoznamo veliko resnico. Vsi moramo skozi topilčev ogenj in to, kar je v našem življenju nebistveno in nepomembno, se lahko stali kot žlindra in naša vera postane svetla, neokrnjena in močna. Zdi se, da je za vse, tudi za tiste, ki si iskreno prizadevajo, da bi delali prav in bili zvesti, pripravljena polna mera tesnobe, žalosti in pogosto srčnega trpljenja. Vendar je to del očiščevanja, da spoznamo Boga.«

Odrešenik je s svojo odkupno daritvijo in vstajenjem, ki sta začrtala večnost, pretrgal »spone smrti, ker je dosegel zmago nad smrtjo«. Za tiste, ki so se pokesali grehov, je »prevzel njihovo krivičnost in njihove prestopke in jih odkupil in zadostil zahtevam pravice«.

Brez odkupne daritve se ne moremo rešiti greha in smrti. Čeprav greh v naših preizkušnjah lahko igra pomembno vlogo, se življenjske stiske stopnjujejo z napakami, slabimi odločitvami, zlobnimi dejanji drugih in veliko stvarmi, ki so izven našega nadzora.

Pridigajte moj evangelij uči: »Ko se zanašamo na Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev, nam lahko pomaga, da vztrajamo v preizkušnjah, bolezni in bolečinah. Lahko nas navdajajo radost, mir in tolažba. Vse, kar je v življenju nepravično, odkupna daritev Jezusa Kristusa lahko popravi.«

V tem velikonočnem času se osredotočamo na Odrešenika in njegovo odkupno žrtvovanje. Odkupna daritev ponuja upanje in luč v času, ki se številnim zdi temačen in turoben. Predsednik Gordon B. Hinckley je izjavil: »Ko vzamemo pod drobnogled vso zgodovino, /…/ ni ničesar tako čudovitega, tako veličastnega, tako ogromnega, kot je to milostno dejanje.«

Priporočil bi vam troje, kar je po mojem mnenju zlasti pomembno za naš čas.

Prvič, ne podcenjujte, kako pomembno je, da storimo vse, kar lahko, da druge rešimo pred telesnimi in zlasti duhovnimi izzivi.

Drugič, hvaležno sprejmite Odrešenikovo odkupno daritev. Vsi bi si morali prizadevati, da bi izžarevali radost in srečo, tudi ko se soočamo z življenjskimi izzivi. Naš cilj bi moral biti živeti optimistično na sončni strani ulice. Opazoval sem, kako moja dragocena družabnica Mary to počne vse svoje življenje. Cenil sem njen iskrivi, spodbuden pristop, tudi ko sva se skozi leta soočala s težavami.

Moj tretji nasvet je, da si dosledno vzamete čas za predano premišljevanje o Odrešenikovi odkupni daritvi. Veliko je načinov, kako to narediti, ko sami udejanjamo vero. A še zlasti je pomembna udeležba na zakramentnem sestanku in da vzamemo zakrament.

Enako pomembno je to, da redno hodimo v tempelj, kjer je to mogoče. Tempelj nas stalno spominja na Odrešenikovo odkupno daritev in kaj je premagala. Še pomembneje pa je, da z odhodi v tempelj poskrbimo za duhovno rešitev naših pokojnih najdražjih in bolj oddaljenih prednikov.

Predsednik Russell M. Nelson je na zadnji konferenci poudaril to načelo in dodal: »[Tempeljski] blagoslovi /…/ pomagajo pripraviti ljudi, ki bodo pomagali pri pripravi sveta na drugi Gospodov prihod!«

Nikdar ne smemo pozabiti žrtvovanj in zgledov prejšnjih rodov, toda naše poveličevanje, hvaležnost in čaščenje bi morali biti osredotočeni na Odrešenika sveta in njegovo odkupno žrtvovanje. Pričujem, da je odkupna daritev, ki jo je dovršil naš Odrešenik Jezus Kristus, ključ do Očetovega načrta sreče. Živi in vodi svojo Cerkev. Odkupna daritev Jezusa Kristusa ponuja najučinkovitejšo rešitev za preizkušnje, s katerimi se soočamo v tem življenju. V imenu Jezusa Kristusa, amen.