»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci«
Z ljubeznijo do Boga in njegovih otrok trdno pričujemo svetu, da je to res Odrešenikova Cerkev.
Pred veliko leti sva s sestro Uchtdorf potovala po južni Nemčiji. Bilo je tik pred veliko nočjo in dobro prijateljico, ki ni bila članica Cerkve, sva povabila, naj se nama pridruži na nedeljskem bogoslužju. To drago prijateljico sva imela rada, zato je bilo naravno in spontano, da sva ji povedala, kaj čutiva do Odrešenika in njegove Cerkve, in da sva jo povabila, naj pride in pogleda! Povabilo je sprejela in se nama pridružila na sestankih v bližnji veji.
Če ste kdaj v cerkev prvič pripeljali prijatelja, se verjetno lahko poistovetite s tem, kako sem se počutil tisto nedeljsko jutro. Želel sem, da bi šlo vse brezhibno. Prijateljica je bila visoko izobražena in duhovna. Iskreno sem upal, da bodo sestanki te veje nanjo naredili dober vtis in dobro predstavljali Cerkev.
Veja se je sestajala v najetih prostorih v drugem nadstropju trgovine z živili. Do tja smo morali po stopnišču za stavbo in mimo izrazitih vonjav tam shranjenih izdelkov.
Ko se je začel zakramentni sestanek, sem pomislil, da prijateljica to doživlja prvič, in nisem si mogel kaj, da ne bi opazil stvari, zaradi katerih sem bil malce v zadregi. Petje, na primer, ni zvenelo ravno kot Tabernacle Choir. Med zakramentom se je slišalo nemirne, hrupne otroke. Govorniki so se potrudili po svojih najboljših močeh, a niso bili vešči javnega nastopanja. Med sestankom sem nelagodno sedel in upal, da bo nedeljska šola potekala bolje.
A ni.
Vse dopoldne me je skrbelo, kaj si prijateljica nemara misli o cerkvi, v katero sva jo peljala.
Ko smo se potem peljali domov, sem se obrnil k prijateljici, da bi se z njo pogovoril. Želel sem ji pojasniti, da gre le za eno majhno vejo in da v resnici ne predstavlja Cerkve kot celote. Toda še preden sem lahko rekel kakšno besedo, je spregovorila.
»Prelepo je bilo,« je rekla.
Ostal sem brez besed.
Nadaljevala je: »Zelo močan vtis je name naredilo to, kako ljudje v vaši cerkvi ravnajo drug z drugim. Čeprav očitno vsi prihajajo iz različnih okolij, je jasno, da se imajo zares radi. Predstavljam si, da je Kristus želel, da bi bila njegova Cerkev prav takšna.«
No, hitro sem se pokesal svojega obsojajočega pristopa. Želel sem si, da bi na mojo prijateljico naredila vtis slika idealno popolnih sestankov. Toda člani te veje so v srcu osvojili idealno popolnega duha ljubezni, prijaznosti, potrpežljivosti in sočutja.
Da se bo na zemlji lahko povečala vera
Moji dragi bratje in sestre, moji dragi prijatelji, rad imam Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. To je prava in živa Odrešenikova Cerkev in uči o obnovljeni polnosti evangelija Jezusa Kristusa. Tu sta Kristusova duhovniška moč in polnomočje. Jezus Kristus vodi to Cerkev osebno – po služabnikih, ki jih je poklical in pooblastil, in po živem preroku, in sicer predsedniku Russellu M. Nelsonu. Odrešenik je dal svetim iz poslednjih dni edinstveno poslanstvo, da zberejo Božje otroke in svet pripravijo na Odrešenikov drugi prihod. Pričujem, da je vse to res.
Pomembno pa je, da si zapomnimo, da večina ljudi, ko se prvič sreča s Cerkvijo Jezusa Kristusa, ne razmišlja o duhovniškem polnomočju oziroma uredbah ali zbiranju Izraela. Verjetno bodo opazili predvsem to, kako se počutijo, ko so z nami, in kako ravnamo drug z drugim.
»Ljubite [se] med seboj,« je rekel Jezus. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.« Zelo pogosto nekdo prvič občuti pričevanje o Jezusu Kristusu, ko med učenci Jezusa Kristusa občuti ljubezen.
Odrešenik je dejal, da je obnovil svojo Cerkev zato, »da se bo na zemlji /…/ lahko povečala vera«. Ko se torej ljudje udeležijo naših cerkvenih sestankov, Odrešenik želi, da odidejo z močnejšo vero vanj! Ljubezen, ki jo naši prijatelji čutijo med nami, jih bo dvignila bližje Jezusu Kristusu! To je naš preprost cilj vsakič, ko se zberemo.
Vsakdo, ki si želi več vere v Kristusa ali tesnejšo vez z nebeškim Očetom, bi se moral v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni počutiti kot doma. To, da jih povabimo na naše sestanke, je lahko tako naravno in spontano, kot bi jih povabili k sebi domov.
Ideal in realnost
Torej, zavedam se, da opisujem ideal. V tem zemeljskem življenju ideal doživimo le redko in »do popolnega dne« bo med idealom in realnostjo vedno prepad. Kaj naj torej naredimo, ko v Cerkvi še ne občutimo popolnega dne? Ko naš oddelek iz kateregakoli razloga še ne goji popolne vere ali ljubezni? Ali ko se zdi, da ne sodimo zraven?
Nekaj, česar ne bi smeli storiti, je, da bi obupali nad idealom!
Naslovnica Mormonove knjige vključuje naslednje pomembno svarilo: »Če so napake,« pravi, »so to človeške zmote; zatorej ne obsojajte Božjih stvari.«
Ali ima knjiga – ali cerkev ali človek – lahko »napake« in »zmote« in je še vedno Božje delo?
Odgovor je odločni da!
Medtem ko se torej oklepamo visokih Gospodovih meril, bodimo tudi potrpežljivi drug z drugim. Vsak od nas je nedokončano delo in za vsak dosežen napredek se vsi zanašamo na Odrešenika. To velja za nas kot posameznike in to velja za Božje kraljestvo na zemlji.
Gospod nas ne prosi le, naj se njegovemu kraljestvu pridružimo, temveč naj si ga tudi goreče prizadevamo graditi. Bog si predstavlja ljudi, ki so »enega srca in enih misli«. Da bi bili enega srca, si moramo prizadevati za čisto srce, in to zahteva mogočno spremembo v srcu.
A to ne pomeni, naj spremenim svoje srce, da bo v sozvočju z vašim. Niti ne pomeni, naj se v srcu spremenite vi, da boste v sozvočju z mojim. To pomeni, da vsi spremenimo svoje srce, da bo v sozvočju z Odrešenikom.
Če še nismo na tej točki, se spomnite, da z Gospodovo pomočjo ni nič nemogoče.
Vključenost in pripadnost
Če se vam kdaj zazdi, da se ne vklopite popolnoma, prosim, vedite, da niste edini. Mar se nismo že vsi znašli v življenjskih situacijah, ko smo se v prostoru počutili kot tujci? To sem doživel že večkrat. Ko sem bil star enajst let, smo bili z družino prisiljeni zapustiti dom in se preseliti v nepoznano področje. Vse je bilo drugače od tega, kar sem bil vajen. In moj naglas je drugim otrokom jasno pokazal, da sem drugačen od tega, kar so vajeni. Ko sem obupno potreboval prijateljstvo in pripadnost, sem se počutil osamljen in zapuščen.
Na zemlji je večina razlik, ki jih opazimo – razlik, ki jih nekateri od nas uporabljajo za kategorizacijo drugih – povezana z zemeljskimi stvarmi: s telesnim videzom, narodnostjo, jezikom, oblačili, običaji in tako naprej. Vendar »Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«
Z njegovega vidika obstaja kategorija, ki je pred vsemi drugimi: Božji otrok. In v to kategorijo popolnoma spadamo vsi.
Naravno je, da želimo biti okoli ljudi, ki so videti, ki govorijo, delujejo in razmišljajo kakor mi. Za to je priložnost.
Toda v Odrešenikovi Cerkvi zbiramo vse Božje otroke, ki so se pripravljeni zbrati in ki iščejo resnico. Ne zbližujejo nas telesni videz, politična stališča, kultura ali etnična pripadnost. Ne združuje nas naše skupno družbeno okolje. Združuje nas skupni cilj, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, zavezanost Jezusu Kristusu in njegovemu obnovljenemu evangeliju. Smo »eno v Kristusu«.
Enotnost, za katero si prizadevamo, ne pomeni, da vsi stojimo na istem mestu; pomeni, da vsi gledamo v isto smer – k Jezusu Kristusu. Eno nismo zaradi tega, kje smo bili, temveč zaradi tega, kam si prizadevamo iti, ne zaradi tega, kar smo, temveč zaradi tega, kar se trudimo postati.
To je bistvo Kristusove prave Cerkve.
Eno telo
Če ljubite Boga, če ga želite bolje spoznati, tako da sledite njegovemu Sinu, potem spadate sem. Če si iskreno prizadevate spolnjevati Odrešenikove zapovedi – četudi pri tem še niste popolni – potem povsem spadate v Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Kaj pa, če ste drugačni od ljudi okoli vas? To ne pomeni, da ste neprimerni – zaradi tega ste nepogrešljiv del Kristusovega telesa. V Kristusovem telesu se potrebuje vsakogar. Ušesa zaznavajo to, česar oči nikoli ne bi mogle. Noge delajo to, pri čemer bi bile roke neučinkovite.
To ne pomeni, da je vaša naloga, da spremenite vse, da bodo takšni kot vi. Pomeni pa, da lahko prispevate nekaj pomembnega – in da se morate naučiti nekaj pomembnega!
En glas
Na vsakem zasedanju generalne konference smo blagoslovljeni z navdihujočo glasbo nadarjenih zborov. Med poslušanjem boste morda opazili, da vsi pevci ne pojejo istih not. Včasih melodijo prevzame en glas, včasih drug. A vsi prispevajo k prelepemu zvoku in so popolnoma ubrani. Vsak član zbora ima isti osrednji cilj: slaviti Boga in se v srcu dvigovati k njemu. Vsak mora biti v mislih in srcu osredotočen na isti božanski namen. Ko se to zgodi, resnično postanejo en glas.
Če še niste člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, vas vabimo, da se nam pridružite, ko se radostimo v Odrešenikovi »pesmi o ljubezni odkupljenja«. Potrebujemo vas. Radi vas imamo. Cerkev bo boljša, če si boste tudi vi prizadevali, da bi služili Gospodu in njegovim otrokom.
Če ste s krstom in s sklepanjem zavez z Bogom že pokazali, da želite »priti v Božjo čredo in se imenovati njegovo ljudstvo«, se vam zahvaljujem, ker sodelujete pri tem velikem božanskem delu in pomagate, da bo Cerkev Jezusa Kristusa postala to, kar Odrešenik želi, da postane.
Od prijateljice iz Nemčije sem se naučil, da z ljubeznijo do Boga in njegovih otrok trdno pričujemo svetu, da je to res Odrešenikova Cerkev.
Naj nas Bog blagoslovi, da si bomo potrpežljivo, a marljivo prizadevali živeti po idealih, ki nam jih je postavil Odrešenik, Odkupitelj in Učitelj – da bodo vsi vedeli, da smo njegovi učenci. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.