Kakor majhen otrok

Jezus je zadnje leto svojega zemeljskega življenja začel z intenzivnim usposabljanjem apostolov. Da bi ga njegovo sporočilo in njegova Cerkev preživela, je bilo treba v srca dvanajstih zelo običajnih mož, ki so ga poznali komaj štiriindvajset mesecev, vtisniti še več.

Jezus je bil nekega dne priča prepiru med dvanajsterimi in je kasneje vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« V očitni zadregi so »molčali«, pravi zapis. Toda ta največji od vseh učiteljev je zaznal misli njihovih src in zaslutil prve kali osebnega ponosa. Zato je »poklical k sebi otroka /…/

in rekel: ‘Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!’

Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.«

Opozoriti je treba, da je to globoko pripombo o otrokovi ponižnosti že pred Kristusovim rojstvom vsebovala poslovilna pridiga kralja Benjamina. Takole pravi: »Naravni človek je Bogu sovražnik /…/ in bo na veke vekov, če /…/ ne /…/ postane sveti zaradi odkupne daritve Gospoda Kristusa in postane kot otrok, ubogljiv, /…/ ponižen, /…/ navdan z ljubeznijo, prav kakor se otrok« odziva na svojega očeta.

Očitno torej obstajajo nekatera otročja nagnjenja, ki jih ne spodbujamo. Pred petindvajsetimi leti je moj takrat triletni vnuk ugriznil v roko svojo petletno sestrico. Moj zet, ki je tiste noči čuval otroke, je svojo hči mrzlično učil vse lekcije o odpuščanju, ki se jih je lahko domislil, in sklenil, da njen bratec verjetno sploh ne ve, kako je, če te nekdo ugrizne v roko. Ta slabo zastavljena očetovska pripomba je delovala približno minuto, morda minuto in pol, vse dokler se iz otroške sobe ni zaslišal krik, ki je zatresel šipe, in je vnukinja mirno dejala: »Zdaj ve.«

Kaj bi torej morali videti v vrlinah otroške akademije življenja? Kaj je celo Kristusu izvabilo solze v najbolj ganljivem prizoru v celotni Mormonovi knjigi? Kaj je učil Jezus, ko je priklical nebeški ogenj in zaščitniške angele, naj obdajo te otroke, in odraslim zapovedal, naj pogledajo »svoje male«?

Ne vemo, kaj je sprožilo vse to, vendar menim, da je to imelo nekaj opraviti z njuno čistostjo in nedolžnostjo, njuno prirojeno ponižnostjo, in kaj nam to lahko prinese v naša življenja, če to ohranimo.

Zakaj je nekdo naše dneve obupa označil za »nečimrnost čez nečimrnosti«? Kako to, da so »puhla domišljanja in ponos človeških otrok« besede, ki označujejo veliko in prostorno zgradbo, ki je v Lehijevem videnju tako duhovno mrtva? In Zoramci, tista skupina, ki je molila tako sebično? O njih je Alma rekel: »O Bog, k tebi [molijo] s svojimi usti, medtem ko so [naduti] zaradi puhlosti sveta.«

Po drugi strani pa, ali je kaj lepšega, čistejšega, ponižnejšega od otrokove molitve? Tako je, kot da bi bila v prostoru nebesa. Bog in Kristus sta tako stvarna, za druge pa izkušnja kasneje lahko postane bolj površinska.

Starešina Richard L. Evans je pred približno šestdesetimi leti navedel: »Številni izpovedujemo, da smo kristjani, pa vendar /…/ Kristusa ne jemljemo resno. /…/ Spoštujemo ga, vendar mu ne sledimo. /…/ Navajamo njegove besede, vendar po njih ne živimo.« »Občudujemo ga, vendar ga ne častimo.«

Kako drugačno bi bilo življenje, če bi svet cenil Jezusa, da bi le to presegalo občasno raven profanega preklinjanja.

Toda otroci ga imajo zares radi in ta ljubezen se na odru življenja lahko prenese v druga razmerja. Otroci praviloma celo v svojih najmlajših letih tako zlahka izkazujejo ljubezen, tako rade volje odpuščajo, se smejejo tako prisrčno, da se lahko razneži celo najhladnejše, najtrše srce.

No, seznam se še nadaljuje. Čistost? Zaupanje? Pogum? Značaj?

Pridružite se mi in poglejmo, kakšno ponižnost pred Bogom je pokazal neki moj zelo ljubi mladi prijatelj.

5. januarja 2025 – pred enaindevetdesetimi dnevi – je bilo Eastonu Darrinu Jolleyju podeljeno Aronovo duhovništvo in je bil posvečen za diakona v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Easton je, odkar pomni, hrepenel po tem, da bi razdeljeval zakrament Gospodove večerje. Toda to sveto priložnost je spremljal strah, da mu ne bo uspelo, da bo padel, da ga bodo zbadali ali da bo osramotil sebe in družino, zaradi česar ga je stiskalo v želodcu.

Veste, Easton ima redko in zelo uničujočo bolezen, Ullrichovo kongenitalno mišično distrofijo. Zaradi tega je njegovo mlado življenje postopoma vse bolj polno težkih izzivov, hkrati pa mu razblinja upanje in sanje za prihodnost. Kmalu bo za vedno priklenjen na invalidski voziček. Njegova družina ne govori o tem, kaj ga čaka po tem.

Easton je v nedeljo po posvetitvi prvič razdeljeval zakrament. In njegov osebni motiv je bil, da bi s tema svetima simboloma lahko stopil pred očeta, ki je bil škof oddelka. V pričakovanju te naloge je prosil in rotil, jokal in moledoval, ko je prosil za zagotovilo, da mu nihče, nihče ne bo poskušal pomagati. Iz številnih osebnih razlogov je to moral storiti sam in brez pomoči.

Potem ko je duhovnik razlomil in blagoslovil kruh – znamenje, ki predstavlja Kristusovo ranjeno telo – je Easton z ranjenim telesom šepaje pristopil, da bi dobil pladenj. Vendar so ga od tal zgradbe za bogoslužje do dvignjenega odra ločevale tri visoke stopnice. Ko je torej dobil pladenj, je segel tako visoko, kot je mogel, in pladenj položil na površino nad držalom. Potem je, sedeč na eni od višjih stopnic, z obema rokama desno nogo potegnil na prvo stopnico. Nato je na isto stopnico potegnil še levo nogo in tako naprej, dokler ni bil izmučen na vrhu svojega osebnega tristopenjskega Mount Everesta.

Nato se je premaknil do strukturnega droga, kjer se je dvignil v stoječi položaj. Vrnil se je k pladnju. Še nekaj korakov in stopil je pred škofa, svojega očeta, ki se je s solzami, ki so mu lile iz oči in mu tekle po obrazu, moral zadržati, da ni objel tega popolnoma pogumnega in zvestega sina. In Easton bi z olajšanjem in širokim nasmehom, ki je žarel na njegovem obrazu, lahko rekel: »Poveličal [sem svojega očeta in] dokončal delo, ki [mi ga je] dal, da ga opravim.«

Vera, zvestoba, čistost, zaupanje, čast in navsezadnje ljubezen do očeta, kateremu je tako zelo želel ugajati. Zaradi teh in veliko drugih lastnosti tudi mi rečemo: »Kdor se /…/ poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.«

Sestre in bratje ter prijatelji, na vrhu seznama najlepših podob, kar jih poznam, so dojenčki, otroci in mladina, ki so tako vestni in neprecenljivi kot tisti, ki smo jih danes omenili. Pričujem, da so oni podobe Božjega kraljestva, ki cveti na zemlji v vsej svoji moči in lepoti.

V tem istem duhu pričevanja pričujem, da je Joseph Smith v svoji mladosti videl, kar je rekel, da je videl, in se pogovarjal s tistimi, s katerimi je rekel, da je govoril. Pričujem, da je ponižni in čisti Russell M. Nelson posvečeni in nadarjeni Božji prerok in videc. Zaradi vseživljenjskega branja pričujem, da je Mormonova knjiga najbolj nagrajujoča knjiga, ki sem jo kdaj prebral, in sklepnik mojega malega bivališča v kraljestvu številnih bivališč. Pričujem, da mi duhovništvo in molitev obnavljata življenje – Kristusovo duhovništvo in vaše molitve. Vem, da je vse to res in o tem pričujem v imenu najzvestejšega in najponižnejšega od vseh Božjih sinov – Alfe in Omege, velikega Jaz Sem, križanega, zveste priče – in sicer Gospoda Jezusa Kristusa, amen.