Čaščenje

Ena najpogostejših in najpomembnejših oblik čaščenja je, da se zberemo v posvečenem prostoru in z dejanji izkažemo predanost. Gospod pravi: »In da se boš lahko v večji meri ohranjal neomadeževanega od sveta, pojdi v hišo molitve in daruj svoje zakramente na moj sveti dan.« To je seveda naša poglavitna motivacija za gradnjo kapel. A po potrebi bo zadostoval neposvečen prostor, če bomo lahko vanj vnesli določeno mero svetosti.

Najpomembnejše pa je, kaj delamo, ko se zberemo na Gospodov dan. Seveda se v skladu z zmožnostmi oblečemo kar najbolj pražnje – ne ekstravagantno, temveč skromno, tako da pokažemo svoje spoštovanje in spoštljivost do Božje trojice. Tudi z obnašanjem izražamo spoštovanje in spoštljivost. Častimo tako, da se pridružimo molitvi, častimo s prepevanjem hvalnic (ne samo s poslušanjem, temveč s prepevanjem hvalnic), častimo tako, da drug drugega učimo in se učimo drug od drugega. Jezus pravi: »Pomni, da na ta, Gospodov dan, daruješ svoje daritve (kar pomeni, da ‘darujemo čas, talente oziroma sredstva, za služenje Bogu in sočloveku’) in svoje zakramente Najvišjemu, priznavajoč svoje grehe bratom in pred Gospodom.« Ne zberemo se zato, da bi zabavali druge ali se zabavali – na primer z glasbeno skupino – temveč da se spominjamo Gospoda in smo »popolneje poučeni« o njegovem evangeliju.

Na zadnji generalni konferenci nas je starešina Patrick Kearon spomnil: »Na sabat se ne zberemo zgolj zato, da smo na zakramentnem sestanku prisotni in to odkljukamo na seznamu. Zberemo se, da bi častili. Med tem dvojim je pomembna razlika. Biti prisoten pomeni biti nekje navzoč. Toda častiti pomeni namerno slaviti in častiti Boga tako, da nas to preobrazi!«

Posvetitev sabata Gospodu in njegovim namenom je samo po sebi čaščenje. Pred nekaj leti je takratni starešina Russell M. Nelson dejal: »Kako posvetimo sabat? V svojih veliko mlajših letih sem preučeval delo drugih, ki so sestavili sezname stvari, ki se jih na nedeljo dela oziroma ne dela. Šele kasneje sem v svetih spisih izvedel, da moje obnašanje in moja naravnanost na sabat predstavljata znamenje med mano in nebeškim Očetom (gl. 2 Mojzes 31:13, Ezekiel 20:12, 20). Zaradi tega razumevanja nisem nič več potreboval seznamov dovoljenih in prepovedanih dejavnosti. Ko sem se moral odločiti, ali je neka dejavnost primerna za nedeljo, sem se preprosto vprašal: ‘Kakšno znamenje bi rad dal Bogu?’«

Za čaščenje na Gospodov dan je značilno, da se zlasti osredotočimo na veliko odkupno žrtvovanje Jezusa Kristusa. Kristusovo vstajenje ustrezno in še zlasti slavimo ob veliki noči, pa tudi vsak teden, ko vzamemo zakramentna simbola njegove odkupne daritve, vključno z vstajenjem. Za skesanega je to, da vzame zakrament, vrhunec nedeljskega čaščenja.

To, da skupaj častimo kot »Kristusovo telo«, ima edinstveno moč in koristi, ko drug drugega učimo, drug drugemu služimo in drug drugega podpiramo. Zanimivo je, da je neka nedavna raziskava pokazala, da tisti, ki na svoje duhovno življenje gledajo kot na povsem zasebno, manj verjetno namenjajo prednost duhovni rasti niti ne pravijo, da je njihova vera zelo pomembna, niti nimajo rednega časa, da bi izkazovali predanost Bogu. Kot skupnost svetih drug drugega krepimo v čaščenju in veri.

Kljub temu ne smemo pozabiti vsakdanjih dejanj čaščenja, ki jih opravljamo kot posamezniki in doma. Odrešenik nas spomni: »Vendar svoje zaobljube daruj v pravičnosti vse dni in vselej.« Neka sestra je modro pripomnila: »Ne morem si zamisliti globljega čaščenja Boga, kot je to, da toplo sprejmemo njegove male v svoje življenje, zanje skrbimo in jih učimo o njegovem načrtu zanje.«

Alma in Amulek sta Zoramce, ki jim je bil prepovedan vstop v shodnice, učila, naj Boga ne častijo le enkrat na teden, temveč vedno in »v katerem koli kraju boste«. O molitvi sta govorila kot o čaščenju:

»Svojo dušo morate izliti v svoji sobi in na skrivnem in v divjini.

Da, in ko ne kličete h Gospodu, naj bo vaše srce izpolnjeno, nenehno naj se vrača v molitvi k njemu.«

Govorila sta tudi o poglabljanju v svete spise, pričevanju o Kristusu, dobrodelnih dejanjih in služenju, prejemu Svetega Duha in življenju v vsakdanjem zahvaljevanju. Razmislite o naslednji misli: »življenje v vsakdanjem zahvaljevanju«. To govori o mojem drugem konceptu:

Občutenje in izražanje hvaležnosti Bogu je pravzaprav tisto, kar v čaščenje vdahne občutek radostnega prerojenja, v nasprotju s tem, da nanj gledamo kot na še eno dolžnost.

Resnično čaščenje pomeni, da ljubimo Boga in mu predamo svojo voljo – najdragocenejši dar, ki ga lahko ponudimo. Ko so Jezusa vprašali, katera je največja zapoved v postavi, je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« To je imenoval tudi prva zapoved.

To je bil vzorec Jezusovega čaščenja Očeta. Svoje življenje in odkupno žrtvovanje je posvetil Očetovi slavi. Presune nas ob spominu na Jezusovo srce parajočo prošnjo sredi nepredstavljivega trpljenja in tesnobe: »O moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene,« a nato krotko odgovori, »vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti«.

Čaščenje pomeni, da si prizadevamo slediti temu popolnemu zgledu. Popolnosti na tej poti ne bomo dosegli čez noč, če pa mu vsak dan za žrtev darujemo »strto [skesano] srce in skesanega [poslušnega] duha«, nas bo ponovno krstil s svojim Duhom in nas navdal s svojo milostljivostjo.

Gospod v prvem razdelku Nauka in zavez razglasi tole obtožbo svetu:

»Skrenili so od mojih uredb in so prelomili mojo večno zavezo;

ne iščejo Gospoda, da bi uveljavili njegovo pravičnost, temveč vsak hodi po svoji lastni poti in po podobi svojega lastnega boga, čigar podoba je po podobi sveta.«

Dobro je, da se spomnimo zgleda treh judovskih mladeničev, Hananjája, Mišaéla in Azarjája, ki so jih v suženjstvo v Babilon pripeljali nedolgo zatem, ko je Lehi z družino zapustil Jeruzalem. Babilonski uradnik jih je preimenoval v Šadráha, Mešáha in Abéd Negá. Nebukadnezar je kasneje, ko so ti trije zavrnili, da bi častili podobo, ki jo je postavil, ukazal, naj jih vržejo v gorečo, ognjeno peč, in jim rekel: »In kdo je tisti bog, ki bi vas rešil iz mojih rok?«

Gotovo se spomnite njihovega pogumnega odgovora:

»Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči in iz tvoje roke, o kralj.

Pa čeprav ne, vedi, /…/ da ne bomo častili tvojih bogov in ne bomo molili zlate podobe, ki si jo postavil.«

Peč je bila tako zelo vroča, da so tisti, ki so jih vrgli vanjo, umrli, Šadráh, Mešáh in Abéd Negó pa so bili nepoškodovani. »Nebukadnezar je spregovoril in rekel: ‘Hvaljen bodi Bog Šadráhov, Mešáhov in Abéd Negójev, ki je /…/ osvobodil svoje služabnike, kateri so zaupali vanj /…/ in bili pripravljeni žrtvovati svoja telesa, da ne bi častili nobenega drugega boga in ga ne molili, razen svojega Boga.’« Zaupali so v Jehova, da jih bo odrešil – »pa čeprav ne«, torej četudi Bog v svoji modrosti ne bi preprečil, da bi umrli, bi mu vseeno ostali zvesti.

Karkoli ima prednost pred čaščenjem Očeta in Sina, postane malik. Tisti, ki zavračajo Boga kot vir resnice ali zavračajo vsakršno odgovornost do njega, dejansko zamenjajo sebe za boga. Nekdo, ki zvestobo stranki ali cilju postavi pred božansko vodstvo, časti lažnega boga. Celo tisti, ki hlinijo, da častijo Boga, vendar se ne držijo njegovih zapovedi, hodijo po svoji poti – »približujejo [se mi] z ustnicami, toda njihovo srce je daleč od mene«. Častimo izključno »edinega resničnega Boga, in njega, ki /…/ ga [je] poslal, Jezusa Kristusa«.

Navsezadnje je to, kako živimo, morda najboljša, najbolj pristna oblika čaščenja. Izkazati svojo predanost pomeni posnemati Očeta in Sina – razvijati njune lastnosti in značaj v nas samih. Če je, kot pravi rek, oponašanje najbolj iskrena oblika laskanja, potem bi v zvezi z Božjo trojico lahko rekli, da je posnemanje najbolj iskrena oblika čaščenja. To nakazuje, da si zavzeto in vztrajno prizadevamo za svetost. To, da postanemo bolj podobni Kristusu, je tudi naravna posledica našega čaščenja. Prej navedena besedna zveza starešine Kearona o takem čaščenju, »da nas to preobrazi«, je bistvena. Pravo čaščenje preobraža.

To je lepota poti zavez – poti čaščenja, ljubezni in zvestobe Bogu. Na to pot stopimo s krstom in se zaobljubimo, da bomo prevzeli Kristusovo ime in spolnjevali njegove zapovedi. Prejmemo dar Svetega Duha, glasnika Odrešenikove milosti, ki nas odkupi in očisti greha, ko se pokesamo. Lahko bi celo rekli, da ga s kesanjem častimo.

Sledijo dodatne duhovniške uredbe in zaveze, ki jih sklenemo v Gospodovi hiši in nas nadalje posvetijo. Tempeljski obredi in uredbe predstavljajo visoko obliko čaščenja.

Predsednik Russell M. Nelson je poudaril: »Vsak moški in vsaka ženska, ki sodeluje pri duhovniških uredbah in ki z Bogom sklene zaveze in jih spolnjuje, lahko neposredno posega po Božji moči.« To ni le moč, ki jo uporabljamo, da služimo in blagoslavljamo. To je tudi božanska moč, ki deluje v nas, da nas oplemeniti in prečisti. Ko hodimo po poti zavez, se v nas razodeva posvečujoča »moč božanskosti«.

Da bi kot starodavni Nefijci in Lamanci »popadali /…/ k Jezusovim nogam in ga častili«. Da bi, kakor je zapovedal Jezus, pokleknili in častili Očeta v Sinovem imenu. Da bi prejeli Svetega Duha in predali svoje srce Bogu, da ne bi imeli drugih bogov poleg njega in da bi kot učenci Jezusa Kristusa posnemali njegov značaj v svojem življenju. Pričujem, da bomo tako izkusili radost čaščenja. V imenu Jezusa Kristusa, amen.