Ali popolni Odrešenik lahko razume, kako je, če ti je težko?

Mislila sem, da sem na vrhuncu svojega misijona – usposabljala sem novo misijonarko, se pripravljala za krst in se navajala na celotno misijonarsko stvar. Občutila sem neizmerno srečo.

Toda nisem prepoznala stresa in tesnobe, ki sta se kopičila v meni.

Nekega večera sem legla spat, ko sem se že drugič začela pogrezati v napad panike, ki sem ga doživela v vsem svojem življenju – prvi se je zgodil pred devetimi leti. Pred devetimi leti!

Zakaj se je zgolj po kratkem obdobju tesnobe v otroštvu zdaj nenadoma ponovno pojavila?

Trmasto sem poskušala nadaljevati misijon kakor običajno, misleč, da bom svoje težave lahko rešila sama.

Ko sem se mi je duševno zdravje krhalo, mi je nekdo povedal o svojem spoznanju med branjem o Odrešenikovi izkušnji v Getsemaniju.

Jezus je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti.« In potem je Odrešenik molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Matej 26:38–39)

Ali ste kdaj občutili težo lastne žalosti? Ali ste Boga kdaj vprašali: »Ali obstaja druga pot?«

Naš Odkupitelj je Očetovo voljo sprejel s popolno pripravljenostjo, popolno poslušnostjo in popolno ljubeznijo. Bil je popoln, ker je bil brez greha, vendar je še vedno občutil bolečino, žalost in osamljenost.

Navsezadnje se je spustil pod vse – da bi nas lahko dvignil.

Predsednik Jeffrey R. Holland, vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov, je učil: »Jezus je bil ‘mož bolečin’ [Izaija 53:3], pravijo sveti spisi. Doživljal je žalost, utrujenost, razočaranje in mučno osamljenost. V teh trenutkih in vselej Jezusova ljubezen nikdar ne usahne, prav tako ne tudi ljubezen njegovega Očeta.«

To, da vem, da se je Kristus soočal s težkimi stvarmi, me spomni, da srčne bolečine, depresijo, izčrpanost, razočaranje, tesnobo in osamljenost razume bolj kot kdorkoli.

Ob Lazarjevi smrti je jokal (gl. Janez 11:33–36). Ko je umiral na križu, je vprašal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Marko 15:34)

A Jezus Kristus tudi radost, ljubezen, sočutje, milost in mir pozna bolj kot kdorkoli drug. Ker je popoln. Tako popolnoma ve, kako se počutimo.

Predsednik Holland je pričeval: »Ena velikih tolažb tega velikonočnega časa je, da zato, ker je Jezus povsem sam prehodil tako dolgo, samotno pot, je nam ni treba. Njegovo osamljeno potovanje nam je dalo odlično družbo na naši neznatni inačici tiste poti – milostno skrb Očeta v nebesih, zanesljivo spremstvo tega ljubljenega Sina, mogočni dar Svetega Duha.«

Ko sem spoznala, da Jezus Kristus popolnoma razume, kaj čutim, ko se borim s tesnobo, sem mu končno dovolila, da mi pomaga prenašati moja bremena.

Moja tesnoba ni nenadoma izginila. Še vedno sem imela naporne dni. Toda to, da sem se s Kristusom zbližala, mi je vseeno prineslo trajno radost, saj sem vedela, da je ob meni ni da mi govori: »Vem. Popolnoma vem, kako se počutiš.«

Med to izkušnjo je Kristus postal moj najbližji zaupnik.

Mislim, da smo včasih nagnjeni k razmišljanju, da Kristusova popolnost pomeni, da je daleč stran in nedosegljiv, da se zaradi svojih velikih dejanj in čudežnega življenja zdi tako daleč od nas običajnih, nepopolnih, ponosnih bitij. Vendar nam ni nikoli bližje kot takrat, ko se soočamo z najtežjimi bitkami, najhujšimi žalostmi in najstrašnejšimi boji.

V tem velikonočnem času se lahko spomnimo, da Jezus Kristus natanko ve, kako je, če nam je težko, ker je bil popoln – edini, ki je lahko občutil našo bolečino in nosil naša bremena.

Ko vam je torej težko, se obrnite nanj. Popolnoma razume.