Tomaž: hoja po poti vere

Jezus Kristus je Tomaža poklical za enega svojih dvanajstih apostolov in Tomaž je Odrešeniku sledil ves čas njegovega triletnega služenja. Do Odrešenika je gojil predano ljubezen. Ko se je Tomaž zbal za Gospodovo življenje, je druge apostole rotil: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« (Janez 11:16)

V svoji predanosti je vseeno postavljal vprašanja. Jezus je pred Getsemanijem učence učil, da bo odšel. Tomaž je vprašal: »’Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?’

Jezus mu je dejal: ‘Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.’« (Janez 14:5–6)

Tako kot Tomaž tudi mi morda ne razumemo vseh Božjih naukov ali vsakega vidika načrta odrešitve. Toda postavljanje pravičnih vprašanj lahko razodene Gospodovo resnico. Potrebno je, da svojo vero razvijamo.

Predsednik Russell M. Nelson je učil:

»Če imate vprašanja – in upam, da jih imate – odgovore iščite z gorečo željo, da bi verjeli. /…/

Vaša iskrena vprašanja, zastavljena v veri, bodo vedno vodila do večje vere in več znanja.«

Ko so apostoli slišali, da je Jezus vstal od mrtvih, so se jim »te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli« (Luka 24:11). Tomaževo obdobje dvoma je morda trajalo dlje kot pri drugih, saj takrat, ko se jim je prikazal vstali Gospod, ni bil prisoten (gl. Janez 20:24).

Tomaž je potem, ko so mu povedali, da so videli Odrešenika, odgovoril: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« (Janez 20:25)

Gospod se je po osmih dneh ponovno prikazal in Tomaža nagovoril, naj otipa njegove rane. Tomaž je v odgovor izjavil: »Moj Gospod in moj Bog!« (Janez 20:28) Odrešenik je potem učil pomembno resnico: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Janez 20:29)

Odgovori pridejo. Starešina David A. Bednar iz zbora dvanajstih apostolov je učil: »Nebeški Oče sliši in odgovori na vsako iskreno molitev, toda odgovori, ki jih prejmemo, morda niso takšni, kot pričakujemo, ali jih ne prejmemo, kadar hočemo, ali tako, kot pričakujemo.«

Ko odgovore prejmemo z vztrajanjem, molitvijo in razodetjem, lahko pridobimo tudi prepričanje – pričevanje. Če bomo svojo vero še naprej hranili, nam bo to pričevanje ostalo vse življenje. Predsednik Nelson je učil: »Če boste potrpežljivo čakali na Gospodov čas, vam bo dano znanje in razumevanje, ki ga iščete. Sledil bo vsak blagoslov, ki ga ima Gospod za vas – celo čudeži. To vam bo dalo osebno razodetje.«

Tomaževa izkušnja nam pokaže, da vera ni cilj, ampak postopek. Bog ta postopek spoštuje in nas blagoslovi, če ostanemo dovzetni za njegovo vodstvo in iščemo pričevanje, ki nam v srce prinaša mir (gl. Nauk in zaveze 88:63).