»Pot v Emavs: potovanje, ki je prineslo razodetje in priznanje«, Liahona, mar. 2026.
Poznali so Odrešenika
Učenca na poti v Emavs: potovanje, ki je prineslo razodetje in priznanje
Podobno temu, kar sta izkusila ta učenca, lahko naša srca gorijo v nas kot priče o Odrešenikovi odkupni daritvi in vstajenju.
Ilustrirala: Laura Serra, razmnoževanje ni dovoljeno
V nedeljo popoldne, na dan vstajenja, sta dva učenca prehodila trinajst kilometrov od Jeruzalema do Emavsa. To je bil čustven dan – nekaj čustvenih dni.
Bilo jima je težko pri srcu. V mislih sta bila vznemirjena zaradi čudenja in žalosti. Govorila sta o Jezusu Nazarečanu – njegovi smrti, govoricah o njegovem vstajenju in boleči negotovosti glede tega, kaj vse to pomeni.
Ko sta hodila, se je v njun pogovor vključil tujec. Bil je Jezus, vendar ga nista prepoznala. Čez oči jima je padla tančica in še nista jasno razumela. Tujec ju je vprašal: »’O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?’ Žalostna sta obstala.« (Luka 24:17)
Eden od učencev, Kleopa, se je odzval z nejevero, da bi bil kdo lahko tako neveden, tako odrezan od dramatičnih dogodkov, ki so tisti konec tedna pretresli Jeruzalem. »’Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?’
‘Kaj neki?’« je vprašal Jezus.
Iskreno in takoj sta odgovorila: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom.« (Luka 24:18–19) Rekla sta, da zaupata, da bo Jezus odkupil Izrael, vendar je bil tretji dan po njegovi smrti. In čeprav je nekaj žensk poročalo, da so se prikazali angeli in oznanili, da živi, ga apostoli, ki so vse raziskali, niso videli.
Jezus je nato spregovoril – ne kot tujec, ampak kot učitelj. »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki!« (Luka 24:25) Pojasnil jima je svete spise, od Mojzesa do vseh prerokov, in jima razodel stvari o sebi. Predstavljajte si, da ure in ure hodite z Božjim Sinom, Gospodom življenja, in ga poslušate, kako pojasnjuje mesijanske prerokbe. Njuna žalost je začela izginjati, zamenjala pa sta jo strahospoštovanje in notranje vznemirjenje.
Ostani z nama
Ko so se približali Emavsu, se je Jezus namenil dalje. Onadva pa sta ga rotila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« (Luka 24:29) Ostal je z njima, sedel in razlomil kruh.
Starešina James E. Talmage (1862–1933) iz zbora dvanajstih apostolov je glede tega, kar se je zgodilo potem, zapisal: »V gorečnosti blagoslova oziroma v načinu lomljenja in razdeljevanja kruha je bilo morda nekaj, kar je obudilo spomine na stare čase; ali pa sta morda opazila prebodene roke; a ne glede na neposredni vzrok sta pozorno pogledala svojega gosta ‘in so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.’« [Luka 24:31]
V naslednjem trenutku sta se obrnila drug proti drugemu in rekla: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Luka 24:32) To gorenje ni bilo zmeda ali strah – to je bilo priznanje. »Tako opisani občutki so prepričljivo pričevanje o božanski vlogi Sina,« je učil starešina Bruce R. McConkie (1915–1985) iz zbora dvanajstih apostolov.
Naša pot v Emavs
»Kaj bi vam povedal, če bi lahko hodili z njim in se pogovarjali?« je vprašal starešina Patricio M. Giuffra od sedemdeseterih.
Tako kot učenci tudi mi morda ne prepoznamo, da Odrešenik hodi z nami, je rekel. »Morda ne vidimo, kako ostaja z nami, se trudi z nami, dela z nami in joče z nami.« Življenjske motnje – bodisi preizkušnje bodisi zmage – lahko zasenčijo njegovo navzočnost.
Vsak od nas hodi po svoji poti v Emavs. Na tej poti se soočamo z boleznimi, šibkostmi, finančnim bremenom ali celo ponosom, ki ga lahko prinese uspeh. Vendar nikoli ni treba, da hodimo sami, je rekel starešina Giuffra. »Odrešenika lahko prosimo, naj bo z nami.«
Ko se učimo od Kristusa, spolnjujemo njegove zapovedi, molimo, preučujemo svete spise, sledimo živim prerokom in ga vabimo, naj ostane z nami, začenjamo prepoznavati njegov vpliv. Prošnja učencev – »Ostani z nama« – bi morala biti naša, je dejal starešina Giuffra. In ko bo, bo tudi naše srce gorelo v nas.