Glej, tukaj sem

Gospod je Abrahamu in Sari obljubil številno potomstvo. Za uresničitev tega blagoslova je bil potreben čas oziroma natančneje, zgodil se je ob Gospodovem času. Vendar je Gospod preizkusil Abrahamovo vero, ko ga je prosil, naj žrtvuje svojega sina Izaka, ki je bil blagoslov, za katerega sta tako dolgo molila in čakala. To svetopisemsko poročilo smo morda že velikokrat prebrali, toda kako pogosto se postavimo v Abrahamovo kožo?

Težko si je sploh predstavljati občutke ljubečega očeta pred takšno nalogo. Vendar me Abrahamova odločnost pri odločitvi, da bo ubogal in se pripravil, da bo šel na goro Morija in daroval zahtevano žrtev, nikoli ne preneha presenečati. Ko je izrazil pripravljenost in se podvrgel volji nebeškega Očeta, je vselej odgovoril: »Glej, tukaj sem.« (Gl. 1 Mojzes 22:1–2.)

V zameno za poslušnost je bil blagoslovljen tako, da je bilo Izakovo življenje ohranjeno, pa tudi s čudovitimi in neskončnimi blagoslovi zanj, za Saro in za njuno potomstvo (gl. 1 Mojzes 22:15–18).

Odrešenikova podreditev

Največji zgled poslušnosti in podreditve nebeškemu Očetu se nedvomno osredotoča na Odrešenika Jezusa Kristusa. Svojo pripravljenost, da uboga, je pokazal s tem, da je prišel na zemljo, da se je krstil in da je bil čist in popoln; in da je dal svoje življenje kot darovanje in prevzel bolečine, stiske, slabosti, grehe in smrt svojega ljudstva, da bi vedel, kako naj nas podpira v mesu (gl. Alma 7:11–13).

Ta izkušnja je bila tako silovita, da je v nekem trenutku vprašal, ali obstaja kakšna možnost, da mu ne bi bilo treba izpiti te grenke čaše. Potem je nemudoma rekel: »Toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« (Luka 22:42) Drugače rečeno: »Glej, tukaj sem,« s čimer je pokazal, da je pripravljen izpolnjevati Očetovo voljo.

Kako lahko pridobimo to pripravljenost, da na vse, kar nas, člane Cerkve, ali včasih nas osebno, nebeški Oče prosi, odgovorimo: »Glej, tukaj sem«?

Pavel je Rimljane učil: »Ljubezen je /…/ izpolnitev postave.« (Rimljanom 13:10) Če bi želel najti besedo, sopomenko, ki bi nadomestila besedno zvezo »izpolnitev postave«, mislim, da bi hitro pomislil na besedo poslušnost. Zato bi lahko rekli, da je ljubezen poslušnost. In zato je Odrešenikova izjava »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (Janez 14:15) zelo smiselna.

Odgovorimo lahko z »Glej, tukaj sem« ali z Nefijevimi besedami »Šel bom in storil« (1 Nefi 3:7). V našem sodobnem jeziku bi nemara rekli: »Seveda sem pripravljen storiti, kar zapove nebeški Oče, ne glede na okoliščine.«

Vendar bi rad poudaril povezavo med ljubeznijo in poslušnostjo, kar pomeni, da smo Očetu poslušni, ker ga imamo radi. Verjamem, da je odločitev za poslušnost eden najboljših načinov, da mu jasno povemo, da ga imamo radi. »Vera brez del je mrtva« (Jakob 2:26) in osebno mislim, da tudi ljubezen do nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa brez poslušnosti ni ravno živa.

Kako naj Boga še bolj ljubimo in kako naj mu bomo še bolj poslušni? »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3) To, da poznamo Jezusa Kristusa – in, preko njega, Očeta – nam omogoča, da poznamo ljubezen, ki jo čutita do nas, in vse neopisljivo, kar sta in bosta še storila za nas, tudi v težkih trenutkih, ki jih doživljamo v tem zemeljskem življenju. Ker ju poznamo, se v srcu spremenimo, zaradi česar si želimo v svojih dejanjih posnemati njun vzor ter biti pripravljeni z besedami in dejanji reči: »Glej, tukaj sem.« Ta pripravljenost se odraža v želji, da beremo svete spise ali da se v molitvi pogovarjamo z nebeškim Očetom.

»Glej, tukaj sem« je lahko odgovor na poziv, naj služimo misijon ali naj bolj posvečeno spolnjujemo zapovedi, kot so posvečevanje nedelje, spoštovanje staršev ali prizadevanje za moralno čisto življenje. »Glej, tukaj sem« je izraz, ki nenehno spremlja Kristusove učence, celo kadar zahtevano žrtvovanje vpliva na to, kar si najbolj želimo oziroma za kar smo plačali visoko ceno.

Ta pripravljenost, da bomo poslušni, je zelo dragocena, zlasti v zvezi z zavezami, ki smo jih sklenili, ko smo se krstili ali vstopili v tempelj. Ali si lahko predstavljate, kakšno bi bilo naše življenje, če bi nenehno mislili: »Glej, tukaj sem,« ko prevzemamo Kristusovo ime oziroma da bi se ga vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi? To, da vzamemo zakrament, nas povabi, naj to obvezo obnovimo, kar bi se moralo odražati v našem delovanju med tednom. Isto velja, ko gremo v tempelj, ko sklenemo ali se spominjamo zavez, ki smo jih tam sklenili.

Spominjam se pogovora, ki sem ga imel pred veliko leti z novoporočencema, ko sem služil kot škof. Nekega večera sta imel dolg, vnet pogovor glede plačevanja desetine. Mladi mož je preživel težek teden v službi in je hotel prihraniti denar, ki ga je zaslužil, za nekaj njunih osebnih izdatkov. Vendar se spomnim besed mlade žene, ki je vpričo moža rekla: »Škof, pripravljena sem, da ne greva v te izdatke in celo, da preneham jesti, če je potrebno, ampak želim plačati desetino in ubogati Gospoda.«

Te odmevne besede »Glej, tukaj sem« je ta mlada žena izrazila s tako izjemnim pričevanjem, da sva med pogovorom oba z možem občutila močnega duha. Na koncu ne vem, ali je bilo to zaradi njegove želje ali ker ga je prepričala žena, toda mož je tisti konec tedna plačal desetino.

Naslednjo nedeljo pred sestanki me je mladi mož prosil za kratek pogovor. Z obličjem, ki je bilo drugačno kot prejšnji teden, mi je rekel: »Škof, veste, da sem prejšnji teden končno plačal desetino, in bal sem se, da ne bom imel dovolj denarja za hrano, a želel sem le, da veste, da imava ta teden dvakrat več denarja za hrano, kot ga imava običajno. Škof, to je bil čudež in želim, da bi te čudeže vselej videl v svojem življenju.« Zdelo se mi je, kot da mi ta mladi mož govori: »Škof, pripravljen sem, da na vse, kar me Bog prosi, odgovorim z besedami: ‘Glej, tukaj sem.’«

Gospod je rekel, da ga zavezuje obljuba, če delamo, kar nas prosi (gl. Nauk in zaveze 82:10). Ali res verjamemo v doslednost te obljube?

Morda blagoslovi ne pridejo ob našem času ali tako, kot želimo, vendar vam pričujem, da je obljuba resnična in prava. Zahteva ljubezen do Boga, podreditev, željo, da bi spolnjevali njegovo voljo in živeli kot Kristusovi učenci. Pomagal nam bo in nas blagoslovil, da bomo razumeli in spolnjevali svoje zaveze. Da bi tako, ko nas prosi, naj izpolnjujemo njegovo voljo, odgovorili z odmevnim: »Glej, tukaj sem, Gospod!«