»Po njegovih opravkih«, Liahona, mar. 2026.
Glas svetih iz poslednjih dni
Po njegovih opravkih
Nisem vedel, kako naj družini povem, da jim je umrla hči, dokler mi Sveti Duh ni pomagal.
Ilustrirala: Briana Kranz
Če je najbolj srce parajoča človeška izkušnja ta, da prestanemo tragično, nepričakovano izgubo ljubljenega človeka, menim, da se druga najtežja izkušnja lahko zgodi, ko se tisti, ki se prvi odzove, zazre v oči matere in očeta in jima pove, da je njun otrok umrl.
Nekega jutra so me poslali, naj obvestim družino, da je njihova najmlajša hči umrla, ko se je s fakultete vozila domov. Zaspala je za volanom in umrla takoj, ko je njen avto zapeljal s ceste in silovito trčil. Bilo je velikonočno jutro.
Bal sem se bolečine, ki jo bom kmalu povzročil tej družini. Na neki čuden način se mi je skoraj zdelo, kot da sem zato, ker bom družino s to novico strl, nekako odgovoren.
Pozvonil sem in prišel je neki moški. Najine oči so se srečale skozi okence na vratih. Otrpnil je, njegov obraz pa je odražal napetost. Vedel je, da moja prisotnost pojasni hčerino odsotnost. Nenadoma sem prejel duhovni navdih:
»Jason, pozabi nase. Si po mojih opravkih in upravičen si do moje moči. Uporabi jo. Zaupaj ji. Sveti Duh te bo vodil, da boš prinesel razumevanje in rešitev tistim, ki so pretreseni ali zmedeni.«
Moški je s tresočimi rokami odprl vrata. Ko sem se predstavil in vprašal, ali lahko vstopim, je moj odpor zamenjala duhovna samozavest. Čeprav me je Duh okrepil, me je srce močno bolelo zanj. Hotel sem občutiti njegovo žalost, žalovati in jokati z njim (gl. Mozija 18:8–9), misleč, da bi mu s tem nemara zmanjšal trpljenje.
Stopila sva po kratkem hodniku v sobo, kjer so se zbrali njegova žena in otroci. Ob podpori Svetega Duha sem začutil samozavest in moje misli so bile jasne. Odgovoril sem na njuna vprašanja in potem pričeval, da bosta zaradi Jezusa Kristusa, njegovega žrtvovanja in vstajenja hčerko spet videla.
Zaradi te izkušnje se je moja vera v Gospoda razvila v zaupanje. Upal sem, da se je tudi njihova.
Starešina Paul B. Pieper od sedemdeseterih je učil: »Včasih se Bogu najbolj naučimo zaupati tako, da mu preprosto zaupamo.«
Zaupanje v Gospoda mi je pomagalo, da imam moč, da pomagam drugim. Okrepilo mi je tudi pričevanje in utrlo pot neštetim priložnostim, da zanj služim drugim.