Verjeti v Gospodovo »vsesplošno vključujočo« zavezno pot

Na začetku lanskega leta sva s prijateljico skupaj obedovala. Nedolgo pred najinim srečanjem sva oba začela upoštevati prošnjo predsednika Nelsona, naj se pozanimamo o vsem, »kar je Gospod obljubil, da bo naredil za Izrael, s katerim se je zavezal«, naj o teh obljubah razmišljamo in se potem o njih pogovarjamo »z družino in prijatelji«. V srcu sva bila ganjena, ko sva se skupaj čudila Gospodovim obljubam. Zaupala mi je, da je, dokler tega ni preučevala sama, »hotela zakričati«, ko je v cerkvenih govorih in lekcijah zaslišala izraz »zavezna pot«. Besede ne pomenijo kaj dosti. Potem pa se je z naporom in osredotočenostjo razburjenje razblinilo, saj sta ga nadomestila razumevanje in radost.

Naše preučevanje zaveznega Izraela (lahko razumemo, da to ime pomeni, »naj zmaga Bog«), nas lahko uči, da Gospodove obljube poženejo korenine sredi – in ne v odsotnosti – vsakdanjih bojazni in skrbi. Tako kot vsi drugi so tudi Abram in Sarája (ki sta postala Abraham in Sara), njun sin Izak in njegova žena Rebeka ter njun vnuk Jakob (ki postane Izrael) in njegova družina morali dobiti bivališče, hrano, vodo, družino, narod, mir in identiteto tako tedaj kot za prihodnje ljudi. Saj poznamo ta občutek.

Toda Gospod jim da drzno rešitev: Za temi stvarmi ne stremite na običajen, človeški način, mrzlično prizadevajoč si, da bi si jih zagotovili. Gospod pravi, raje se najprej povežite z menoj, ravnajte se po besedah, ki vam jih bom dal, potem vas bom povezal s tistimi okrog vas, vam pokazal, poskrbel za vas, vas zaščitil ter vam dal potomstvo in ime.

Ta izmenjava z Bogom se sprva zdi malce nelagodna, saj govori proti naravnim nagonom. Občutek nam pravi: Dobimo, ko dobivanje postavimo na prvo mesto, kajne? Namesto tega nas Gospod prosi, naj sprejmemo napetost, naj zdaj sprostimo svoj mrzlični objem negotovosti in si zagotovimo gotovo prihodnost. To Mojzes uči Izraelce, ko ga Gospod uporabi, da po več kot štirih stoletja egipčanskega suženjstva oživi izraelsko zavezno identiteto. »Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, /…/ pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust.«

Slišimo, kako to isto resnico ponovi Jezus na začetku svojega delovanja. Medtem ko je Izraelovo štiridesetletno bivanje obnovilo zavezno zavedanje, je Jezusov razširjeni post v puščavi njegovo božansko identiteto postavil pod vprašaj: »Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: ‘Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.’ On pa je odgovoril: ‘Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.’« Besede zaveznega življenja so tako globoke v Jezusu in on jih tako docela poseduje, da oblikujejo njegov pristni odziv v trenutku, ko sta njegova identiteta in zavezna predanost napadeni.

Jezus nedolgo potem ta nauk podkrepi takole: »Ne skrbite torej in ne govorite: ‘Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?’ /…/ Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.«

S tem v mislih bolje razumemo enega od zadnjih izzivov predsednika Nelsona: »Zdaj je čas, da svoje učenstvo napravimo za svojo najvišjo prioriteto. /…/ Ni ne prezgodaj ne prepozno, da bi postali predani učenci Jezusa Kristusa.« Res je, kakor nas je spodbudil predsednik Nelson: »Pot zavez je na voljo vsem. Vsakega rotimo, naj po poti hodi z nami. Nobeno drugo delo ni tako vsesplošno vključujoče.«