Krščansko služenje na Korziki je omehčalo srca in odprlo vrata

Od teh preprostih začetkov v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja je Cerkev na tem otoku, ki je znan kot rojstni kraj Napoleona Bonaparteja, pognala korenine. Misijonarsko delo se je kmalu razcvetelo. Po treh mesecih se je več kot štirideset ljudi udeleževalo nedeljskih bogoslužij v čudovitem prostoru za sestanke, za katerega se je dogovoril župan.

»Ko se ozremo nazaj, lahko vidimo, da je bila Gospodova roka očitna pri tem, kdaj in kako je bila ustanovljena Cerkev na Korziki,« je rekel Richard W. Thatcher, takratni predsednik francoskega misijona Marseille, zdaj francoskega misijona Lyon.

Toda to, da so na otoku našli oporo, se ni zgodilo zlahka. Prejšnje prizadevanje, da bi umestili misijonarje, je naletelo na odpor in grozila jim je nevarnost. »V zgodnjih devetdesetih letih dvajsetega stoletja se je med domačini na Korziki stopnjevalo protifrancosko razpoloženje,« je dejal brat Thatcher.

Korzičani so svoje nezadovoljstvo do tujcev pokazali tako, da so doma izdelovali bombe in uničevali tuja podjetja in lastnino. »Ni bilo neobičajno,« je dejal takratni starešina Darin Dewsnup, »da je bilo v mestu vsak dan slišati več eksplozij. Nismo bili Francozi, vendar nismo bili niti Korzičani.«

Misijonarji so bili posvarjeni, da jim preti nevarnost, in ko je v njihovi soseščini eksplodirala bomba, so bili štirje misijonarji z otoka prestavljeni na drug konec misijona v celinski Franciji.

»Naših misijonarjev ni bilo več na otoku,« je rekel brat Thatcher, rekoč, da je bila ta zapreka priložnost za učenje in rast.

Da bi bolje razumeli nebeške namene, so se misijonarji zavezali, da bodo preučevali Odrešenikovo življenje in delovanje in tako bolje spoznali njegove poti. Preučevali so njegova dejanja služenja in sočutja, kar je zajemalo hranjenje, zdravljenje in ljubezen. Sklenili so, da je služenje pomembno pri pridobivanju zaupanja ljudi in služenje na Gospodov način.

Z novim zagonom za služenje so bili marca 1992 trije misijonarji poslani, da znova pričnejo z delom na Korziki. Tokrat so bili poslani v drugo največje otoško mesto, Bastijo. Tam so sklenili, da se bodo z ljudmi srečevali bolj naravno, namesto da bi trkali na vrata, kar je včasih povzročilo strah med prebivalci.

»Naše molitve so bile uslišane. Spoznali smo, da s služenjem lahko pokažemo svojo iskrenost do skupnosti in omehčamo srca ljudi, ki so se uprli tujcem,« je dejal brat Thatcher.

Novi misijonarji so se prebivalcem predstavili tako, da so jim ponujali vsakršno pomoč. Pleli so družinske vrtove, popravljali avtomobile in v primeru župana prepleskali njegov obledeli hotel. Pogosto so sklepali prijateljstva in njihova prizadevanja so bila cenjena. Skoraj vedno so jih prosili, naj se usedejo za kozarec »limonate« (limonade) in »povejo o svoji cerkvi«, je dejal brat Thatcher. Kmalu se je »naša sreča dramatično obrnila«.

Zgodnje priporočilo je vodilo do krsta družine Lota, kar je nato vodilo do novega priporočila. Ko so misijonarji vstopili v dom na priporočilu, je mati družine, ki je molila, da bi spoznala resnico, »padla na kolena in jokala v zahvali Gospodu, ker ji je odgovoril na molitve«.

Misijonarji so na začetku služenja v Bastiji delali kot prostovoljci v glavni katoliški bolnišnici, vendar je monsinjor, odgovoren za bolnišnico, njihovo služenje zavrnil, ko je izvedel za njihovo vero. Ni bil naklonjen temu, da bi bile v bolnišnico vključene različne krščanske veroizpovedi.

Par mesecev kasneje, maja 1992, se je med prvenstveno tekmo zrušil ogromen del nogometnega stadiona, pri čemer je umrlo devetnajst ljudi, v bolnišnico pa je bilo poslanih na tisoče hudo poškodovanih gledalcev.

Foto: Craig Peterson

Žrtve so preplavile bolnišnico. Sobe in hodniki so bili polni poškodovanih nogometnih navijačev. Nekateri so bili za zdravljenje z letalom prepeljani na francosko celino. Monsinjor, ki je obupan iskal sposobne prostovoljce, se je spomnil na vizitko, ki so jo mu jo pustili misijonarji, in jih je poklical na pomoč.

Misijonarji so šestintrideset ur tekali od opravila do opravila in pomagali pri različnih vrstah nadzorovane nujne oskrbe, denimo pri nameščanju infuzijskih cevk, nameščanju kompresijskih obvez, čiščenju prostorov in premeščanju poškodovanih. Članom veje, ki so bili poškodovani v zrušenju, so dali duhovniški blagoslov.

Ko je monsinjor opazil neutrudna prizadevanja misijonarjev, jih je sklical in jih vodil po vsej bolnišnici ter bolnikom govoril, da so misijonarji Božji možje, in naj jim pustijo, da ranjencem dajo blagoslov.

Brat Thatcher se spominja: »S svojim služenjem smo si pridobili spoštovanje in občudovanje visokega mestnega uradnika in pomembnega cerkvenega voditelja.« To je omehčalo srca in pomagalo odpraviti odpor v skupnosti, je dejal. »To je bilo ključnega pomena za uspeh naših oznanjevalskih prizadevanj.«

Jason Soulier, predsednik francoskega misijona Lyon leta 2024, je dejal: »Danes se čudeži rasti na Korziki kljub različnim zaprekam nadaljujejo. Leta 2024 je štirinajst članov bastijske veje odpotovalo v pariški tempelj v Franciji, da bi opravili večdnevno tempeljsko delo, kar je bila največja skupina, ki je s tega odročnega sredozemskega otoka potovala v tempelj. Gospod s pomočjo rednih starejših misijonarskih parov in petih energičnih starešin in sester ta otoški raj še naprej blagoslavlja z novimi spreobrnjenci.