Kako se lahko sploh pritožujem?

Yesmin Oliveros, Zaragoza, Španija

Naše štiri selitve kot begunska družina so se izkazale za velikansko preizkušnjo. Vendar se držimo železnega droga, prepričani, da nas Gospod pomika v boljšo prihodnost.

Jeseni 2019 sem s svojima otrokoma, osemletnim Aaronom in sedemnajstletnim Jorgejem, ki ima avtizem, prispela v Španijo. S kovčkom, v katerem so bile zgolj moje sanje, sem se oklenila Boga in mu povsem zaupala.

Usmiljena Samarijanka nas je sprejela v svoj dom, kjer smo ostali dva tedna. Toda to, da smo Jorgeja iztrgali iz njemu znanega okolja, ni bilo lahko. Zaradi svojega stanja se drži stroge rutine. Prvih nekaj noči je udarjal po steni, jaz pa sem naglo vstala, da bi mu preprečila, da bi zbudil druge. Pokleknila sem poleg njega in molila ter se spominjala Izaija 41:10: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«

Med drugim koncem tedna v Španiji smo v cerkev prispeli ravno ob koncu zakramentnega sestanka. Pristopila sem k dekletu, ki je bila z otroki iz Osnovne, in ji pojasnila, da sem članica Cerkve in da nikogar ne poznam. Predstavila nas je še več drugim članom.

Naslednji dan nas je mestni svet Zaragoze sprejel kot begunce in nas odpeljal v stanovanje brez vode in elektrike. Škofovstvo, Društvo za pomoč in zbor starešin iz oddelka, ki smo ga obiskovali, so nam pomagali z odejami, hrano, ki je ni bilo treba pogrevati, zimskimi oblačili in drugimi potrebščinami.

Moja otroka sta začela hoditi v šolo, jaz pa sem začela z usposabljanjem. Čas obrokov je bil izziv za Jorgeja, ki je bil vajen jesti opoldan. Njegov učitelj me je obvestil, da ne glede na to, kdo uči, ko ura odbije poldne, vzame hrano in začne jesti.

»Tudi jaz se bom postil«

Naše štiri selitve so se izkazale za velikansko preizkušnjo. Molila sem, da bi ostala močna, toda pogosto sem jokala, ko sem bila sama. Tedne sem spala le dve ali tri ure na noč. Po več dneh iskanja zaposlitve sem bila blagoslovljena, da sem našla delo, da sem skrbela za mlado žensko z možganskim rakom v zadnjem stadiju. Po vsaki delovni izmeni sem prišla po otroka, jima pomagala pri učenju in nato opravila svojo domačo nalogo za usposabljanje.

Eno leto sem skrbela za to čudovito mlado žensko, dokler ni pri oseminštiridesetih letih umrla in za seboj pustila dva majhna otroka. Njen položaj me je spodbudil, da sem se vprašala: »Kako se lahko sploh pritožujem?« S tem, ko sem skrbela zanjo, sem poskrbela za naše potrebe in dušo mi je navdala s hvaležnostjo za nebeškega Očeta.

Doma smo vsak dan brali svete spise, molili in vztrajali pri ustaljenih rutinah, da bi Jorgeju zagotovili varnost. V začetku leta 2024 smo začeli s pripravami, da bomo šli v madridski tempelj v Španiji. Da bi se zbližali z nebeškim Očetom, sem začutila, da se moramo postiti kot družina. Aaron je privolil in naslednje jutro mi je Jorge rekel: »Mami, danes se bom tudi jaz postil.« To je bil trenutek nepopisne radosti.

avtorica z družino pred templjem — »Da bi se zbližali z nebeškim Očetom, ko smo se začeli pripravljati, da bomo šli v madridski tempelj v Španiji, sem začutila, da se moramo kot družina postiti,« pravi Yesmin. »Jorge mi je rekel: ‘Mami, danes se bom tudi jaz postil.’ To je bil trenutek nepopisne radosti.«

Jorge se od našega obiska v templju počuti precej bolje. Lažje se prilagaja svojemu urniku. Ob sobotah si pripravi oblačila, zato da je pripravljen, da bo v nedeljo razdeljeval zakrament. Tudi v šoli je zelo napredoval.

Danes lahko sami poskrbimo zase, podpira pa nas ljubeči nebeški Oče. Jezus Kristus nas je dvignil iz pepela (gl. Izaija 61:3). S plačevanjem desetine smo prejeli obilne blagoslove. Držimo se železnega droga (gl. 1 Nefi 8:24, 30, 11:25, 15:23), prepričani, da gremo v boljšo prihodnost.