Zvestoba in preroki – pretekli in sedanji

Seveda si je Satan vselej prizadeval, da bi spodkopal zaupanje v preroke in apostole. Navsezadnje so bili skozi vso zgodovino glavne priče imena Jezusa Kristusa vsemu svetu (gl. Nauk in zaveze 107:23).

V našem času si nasprotnik prizadeva zavirati to, kar je predsednik Russell M. Nelson imenoval »najpomembnejša stvar, ki danes poteka na zemlji«, zbiranje Izraela, ki mora nastopiti pred drugim prihodom Jezusa Kristusa. Ključe tega zbiranja imajo preroki in apostoli. Tako se vedno soočajo z nasprotovanjem.

Satan je bodisi v starodavnih časih bodisi v poslednjih dneh celo ugotovil, kako lahko prevara nekatere Božje otroke zaveze, da bi se borili zoper Jagnjetove apostole, nekdanje in sedanje (gl. 1 Nefi 11:34–36).

Sledi pet načel, s pomočjo katerih se lahko izognemo temu, da bi se ujeli v to past.

Vera v Gospoda Jezusa Kristusa

Prvo od teh načel je tudi prvo evangelijsko načelo: vera v Gospoda Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev.

Vera nas usmerja. Predsednik Jeffrey R. Holland, vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov, je učil, da vera vselej kaže v prihodnost.

Ko se naša vera v Kristusa in zaupanje v Boga poglobita, gledamo »predse z očesom vere« in vidimo, da so se njune obljube izpolnile (gl. Alma 5:15, gl. tudi Mozija 18:21, Alma 32:40). Na dogodku »Bodite eno«, praznovanju v počastitev 40. obletnice razodetja o duhovništvu iz leta 1978, je predsednik Dallin H. Oaks, prvi svetovalec v Prvem predsedstvu, vse prosil, naj »[zremo] v edinost naše vere in zaupanje v Gospodovo obljubo [gl. 2 Nefi 26:33]«.

Ta osredotočenost naprej nas pomika k izpolnitvi obljube predsednika Nelsona, ki jo je dal na istem dogodku, o »popolnem miru in složnosti« in o dnevu, ko se bo Gospod Jehova po besedah predsednika Henryja B. Eyringa, drugega svetovalca v Prvem predsedstvu, »vrnil živet s tistimi, ki so postali njegovo ljudstvo, in jih bo spoznal za složne, enega srca, združenega z njim in z našim nebeškim Očetom«.

Prav nasprotno pa si Satan prizadeva, da bi Božji otroci obtičali osredotočeni na preteklost in premlevali pretekle okoliščine, izjave ali nauke – celo tiste, ki so jih pojasnili kasnejši preroki in apostoli. Kot »obtoževalec naših bratov /…/ dan in noč« (Razodetje 12:10) nenehno kritizira Božje preroke in apostole ter njihove nauke. To premeteno spodkopava vero v predmet njihovega pričevanja, Jezusa Kristusa – njegov končni hudičevski cilj.

Izjave sodobnih apostolov o enotnosti, miru in slogi jasno kažejo, da je, čeprav je Satan sicer premeten pri podžiganju prepirov in neenotnosti, zdaj čas, da vsi Božji otroci zaveze (gl. 1 Nefi 11:34–36) enotno sprejmejo in delujejo v skladu z večnimi resnicami, ki jih Bog razodeva po svojih prerokih in apostolih. S tem lahko postanemo enotni, srečni, močni, z zavezami in vero navdani ljudje, brez rasnega, spolnega, etničnega ali drugega neskladja.

Nauki prerokov in apostolov navdihujejo to enotnost in trdno vero v Jezusa Kristusa, kar nas bo vselej pomikalo naprej.

Ko je Moroni videl naše dni, je učil, kaj nas lahko zaščiti pred tem, da bi postali kritični do prerokov in apostolov: načelo, da ne obsojamo in ne sodimo.

»Ne obsojajte me zaradi moje nepopolnosti niti mojega očeta zaradi njegove nepopolnosti, niti tistih, ki so zapisovali pred njim, ampak se Bogu raje zahvaljujte, da vam je naše nepopolnosti razodel, da se boste lahko naučili biti modrejši, kot smo bili mi.« (Mormon 9:31, poudarek dodan)

Drugače rečeno, osredotočamo se na nauke prerokov in apostolov ter pričevanje o Kristusu in njegovem evangeliju in se od tega učimo ter se izogibamo iskanju njihove nepopolnosti. Bog je skozi vso zgodovino razkrival nekatere od teh nepopolnosti v našo korist in nam pomagal, da bi se naučili biti modrejši. Zahvaljujem se mu, ker je tako delal.

Vendarle moramo biti previdni. Predsednik Eyring je na aprilski generalni konferenci leta 2019 navedel naslednji nauk predsednika Georgea Q. Cannona (1827–1901), prvega svetovalca v Prvem predsedstvu: »Bog je izvolil svoje služabnike. Lasti si pravico, da jih obsodi, če bodo potrebni obsodbe. Kot posameznikom nam ni namenil, da bi jih grajali in obsodili. Nihče, ne glede kako močan je nemara v veri, kako visoko v duhovništvu, ne more slabo govoriti o Gospodovih maziljencih in iskati napak v Božjem polnomočju na zemlji, ne da bi si nakopal Božje nezadovoljstvo. Sveti Duh se bo od takšnega človeka oddaljil in šel bo v temo. Ker je temu tako, mar ne vidite, kako pomembno je, da smo pazljivi?«

Vi in jaz imamo Gospodov blagoslov in nalogo glede preroških naukov in dejanj, vključno s tistimi, ki jih težko razumemo ali sprejmemo:

»Prisluhni vsem njegovim besedam in zapovedim, ki ti jih bo dal, kakor jih bo prejel, hodeč v svetosti pred menoj;

kajti prejela boš njegovo besedo, kakor če bi jo iz mojih lastnih ust, v vsej potrpežljivosti in veri« (Nauk in zaveze 21:4–5; poudarek dodan).

Ponovimo, ne obsojajmo in ne sodimo (gl. Matej 7:1–2). Ko sem nadaljeval z vero v Jezusa Kristusa in hvaležnostjo za blagoslov prerokov in apostolov, sem bil bogato blagoslovljen (gl. Nauk in zaveze 21:6).

Naslednje ključno načelo je, da se izogibamo preseganju svojega polnomočja ali prevzemanju vlog, ki jih nimamo. Takšna miselnost nas zavaja, da preveč cenimo lastno mnenje, kar se seveda zgodi, ko nauke prerokov in apostolov cenimo preskromno. Obsojanje prerokov in apostolov, vključno s tistimi iz preteklosti, očitno presega naše polnomočje, saj si Gospod to sposobnost pridržuje zase. Povsem sem prepričan, da je naš vsevedni, ljubeči in milostni Odrešenik naslovil oziroma bo naslovil in željno odpustil vse napake ali pomanjkljivosti iz preteklosti, kakor upamo, da bo naredil za nas v sedanjosti.

Drug primer preseganja našega polnomočja je, da si drznemo, da preroke in apostole usmerjamo, kaj naj Cerkev naredi oziroma kako naj bi jo vodili. To je Gospodova vloga, ne naša (gl. Nauk in zaveze 28:2–7). Ne glede na to, kako dobronamerni smo, obsojanje in domišljavost, da usmerjamo preroke in apostole, izhajata iz ponosa in vodita v prevaro in neupoštevanje preroškega polnomočja.

Gospod od leta 1820 do zdaj svoje preroke, vidce in razodevalce stalno poučuje o postopku razodetja, s katerim vodi svojo Cerkev.

Predsednik Nelson je učil:

»Ko se sestanemo kot svèt Prvega predsedstva in zbor dvanajsterih, naše sejne sobe postanejo sobe razodetij. Duh je otipljivo prisoten. /…/ Čeprav se naši pogledi sprva morda razlikujejo, je ljubezen, ki jo čutimo drug do drugega, stanovitna. Naša enotnost nam pomaga, da prepoznamo Gospodovo voljo za njegovo Cerkev.

Na naših sestankih nikoli ne vlada večina! V duhu molitve prisluhnemo drug drugemu in se drug z drugim pogovarjamo, dokler nismo soglasni.«

Starešina D. Todd Christofferson iz zbora dvanajstih apostolov je pripomnil: »Cilj ni le soglasje med člani svèta, temveč Božje razodetje. To je proces, ki vključuje tako razum kot vero za pridobivanje Gospodovega uma in volje.«

To obnovljeno, natančno uglašeno načelo varnosti povečuje zaupanje v sposobnost naših sedanjih voditeljev, da Cerkev vselej vodijo v skladu z Gospodovo voljo.

Seveda je Jezus Kristus na čelu svoje Cerkve in vodi svoje preroke. To, kar v njihovih besedah ali dejanjih morda dojemamo kot nepopolnosti, dejansko lahko odraža nepopolnost v našem dojemanju oziroma človeškem razumevanju. To, da pomnimo, da so Gospodove poti nad našimi potmi in da so njegove misli višje od naših misli (gl. Izaija 55:8–9), nam dopušča, da se lahko izognemo obsojanju prerokov, tudi tistih iz preteklosti. Ta ponižna drža nam omogoča, da besedam živih prerokov prisluhnemo »z vso potrpežljivostjo in vero« (Nauk in zaveze 21:5, gl. tudi 1:28).

Pomaga nam tudi, da v svetu, v katerem je vedno težje, prejmemo več razodetij, upanja in vere v Kristusa. Jakob je učil: »Preučujemo preroke in imamo veliko razodetij in duha preroštva; in ker imamo vsa ta pričevanja, prejmemo upanje in naša vera postane neomajna.« (Jakob 4:6) Če smo ponižni, nam te svete izkušnje lahko odvzamejo vsakršno željo, da bi pri prerokih in apostolih, tudi tistih iz preteklosti, iskali napake (gl. Nauk in zaveze 88:124, 136:23). Ponižnost nam pomaga, da pri prerokih »iščemo« resnice, ki nam povečujejo radost in mir, in ne nepopolnosti.

V tem duhu z gotovostjo in ljubeznijo pričujem, da so bili preroki od Josepha Smitha dalje Božji preroki v neprekinjeni liniji nasledstva do in vključno s predsednikom Russellom M. Nelsonom. Zame je bil velik blagoslov, da sem »preučeval preroke« in se zaradi naukov vsakega od njih približal Bogu.

Pričujem, da so tisti, ki so bili pod vodstvom teh prerokov poklicani k svetemu apostolstvu, bili in so posebne priče imena Jezusa Kristusa po vsem svetu. Kakšen privilegij je veseliti se in iti naprej k Jezusu Kristusu preko naukov teh prič!