Pri kesanju ne gre le za premagovanje greha

Pred misijonom moje življenje ni bilo popolno, bilo pa je dobro. Rada sem imela fakulteto in pravkar sem sklenila najboljše prijateljstvo, kar sem jih kdaj imela. Bila sem zelo srečna!

Vedela sem, da bo služenje misijona zahtevno. Kljub temu sem pričakovala, da bo služenje misijona najboljših osemnajst mesecev mojega življenja – z minimalnimi težavami.

Toda šest mesecev kasneje je prijateljičina poroka postala najnovejši vpis na seznam težkih stvari, ki jih nisem pričakovala. Zaradi selitve v tujo deželo in učenja novega jezika sem bila osamljena in zaskrbljena. Zavrnitve, ki sem jo doživljala zaradi misijonarskega življenja, so bile duševno naporne. Iskreno povedano, hotela sem le iti domov.

Bila sem utrujena in razdražena ter nisem čutila, da mi Bog ponuja upanje in srečo, ki sem ju tako zelo potrebovala. Šele potem, ko sem izčrpala vse druge možnosti, sem se obrnila k obljubi iz svojega patriarhalnega blagoslova: da bom ljubezen nebeškega Očeta občutila preko svetih spisov.

Ko sem preučevala svete spise, sem ugotovila, da mi je zgodba o Evi zelo blizu. Iz raja je bila izgnana v temno in turobno divjino, kar je bilo nekako podobno temu, kako sem se počutila. Podobno kot pri moji izkušnji je do Evinega prehoda prišlo zaradi določene odločitve. Spraševala sem se, ali je kdaj obžalovala svojo odločitev, kakor sem jaz začenjala obžalovati svojo odločitev za služenje.

Toda Eva je imela veliko modrejši pogled kot jaz. Čeprav je v bistvu izgubila vse, se je, ko je izvedela, da ima Odrešenika, »veselila, rekoč: Če se ne bi pregrešila, /…/ nikoli ne bi poznala dobrega in húdega in radosti najine odkupitve« (Mojzes 5:11).

Svoje odločitve ni obžalovala. Zanjo je bila hvaležna! Čeprav sta bila z Adamom izgnana iz raja, je bila radost tega, da sta odkupljena, slajša od bolečine zaradi njene izgube. Pravzaprav se je zdelo, da ji je odkupitev prinesla še več radosti, kakor če je sploh ne bi bilo treba odkupiti.

Kako je to mogoče?

Morda mislimo, da je kesanje namenjeno le odstranjevanju grehov in slabih navad iz našega življenja Ta postopek odstranitve je lahko težaven in občasno boleč, zaradi česar besedi zlahka pripišemo negativen prizvok.

Vendar pri kesanju ne gre le za to, da postanemo manj grešni. Gre tudi za to, da postanemo bolj podobni Kristusu.

Tudi to, da se obračamo nanj – spremenimo svojo držo in uskladimo svoj pogled z njegovim – je oblika kesanja.

Spoznala sem, da se mi je zaradi jeze in osamljenosti pogled zožil. Tako sem se osredotočala na to, kaj pogrešam, da nisem videla, kaj sem pridobila: tesnejši odnos z Odrešenikom.

Spoznala sem, da se moram pokesati za svoj slab pristop. Potreben je bil čas, a ko sem Odkupitelja prosila za pomoč, sem bila pomirjena, da se bom v tem življenju radostila (gl. Mojzes 5:10).

Še vedno sem bila žalostna, ker sem zamudila prijateljičino poroko, vendar je sčasoma Gospod odgovoril na moje molitve. Tako sem bila srečna za prijateljico in toliko radosti sem našla v svojem pričevanju, da nebeški Oče resnično vidi in ljubi vsakega od svojih otrok. Pridobila sem veliko več, kot sem zamudila.

Sestra Kristin M. Yee, druga svetovalka v generalnem predsedstvu Društva za pomoč, je učila: »Kesanje nam omogoča, da občutimo Božjo ljubezen ter ga poznamo in imamo radi tako, kot bi sicer nikoli ne znali.«

Zaradi kesanja zdaj vem, da bo, ko se približam Kristusu, »iz [moje] puščave /…/ naredil raj, iz [moje] pustinje Gospodov vrt. V njej bodo doma radost in veselje.« (Izaija 51:3)

Ko sem se z misijona vrnila domov, se nisem vrnila v raj. Življenje po misijonu je zame nova divjina, ki jo moram obdelovati. Ni lahko in včasih še vedno pogrešam svoje življenje pred misijonom.

Vem pa, da se bom zaradi Kristusa globje radostila v spoznanju o svoji odkupitvi.