Molitev v mojem srcu

Ilustriral: Allen Garns

Ko sem hodil v osnovno šolo, mi je mama vedno izročila kosilo, me poljubila na čelo in rekla: »Danes daj vse od sebe in ne pozabi ohraniti molitev v srcu.« Vsako jutro je rekla isto, vse do konca srednje šole.

Pravzaprav so bile besede »ohrani molitev v srcu« zadnje, kar mi je rekla, ko sem se vkrcaval na letalo, da bi odšel na svoj dveletni misijon na Florido. Tako sem se navadil poslušati te besede, da med odraščanjem nisem veliko razmišljal o tem. Mislil sem, da je to samo nekaj, kar je njena generacija vselej govorila, kot denimo »Lep dan želim«.

Kot redni misijonar sem se med služenjem v Miamiju na Floridi v ZDA naučil govoriti nekaj španščine. Odkril sem, da so naši novi prijatelji, številni s Kube in Portorika, prav takšni kot moja mama. Vsaka družina, ki smo jo obiskali, nas je odpravila s podobno prisrčno željo: »Vaya con Dios!« (Hodite z Bogom!)

Ko sem pričenjal razumevati, kaj je mislila mama, sem iskal načine, kako bi resnično ohranil molitev v srcu. Ko sem to storil, se je moja hvaležnost do nebeškega Očeta in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, poglobila. V času preizkušenj in stisk sem izkusil posebno globino vzdržljivosti. Občutil sem večjo ljubezen do staršev in hvaležnost, da so se žrtvovali zame.

Nekega dne sem bral, da je Odrešenik po svojem vstajenju obiskal Nefijce. Drugi dan svojega obiska je »učencem zapovedal, naj molijo«. Ko so molili, je molil tudi Odrešenik, in govoril »velike in čudovite« besede. Ko je končal, je množici zapovedal, »naj v srcu ne prenehajo moliti« (3 Nefi 19:17, 34, 20:1).

Eden od načinov za to je, da o molitvi razmišljamo kot o okvirju slike, ki obdaja naše vsakodnevne dejavnosti. Ta okvir molitve nam skupaj z ljubeznijo in hvaležnostjo pomaga, da se osredotočamo na Odrešenika in spolnjujemo zaveze.

Hvaležen sem za materin vsakodnevni nasvet, naj v srcu »ne preneham moliti«. To je moje življenje močno spremenilo.