»Odšla bom tja, kamor želiš, da grem«, Liahona, jan. 2026.
Sveti v vsaki deželi
Odšla bom tja, kamor želiš, da grem
Odšla je od doma, preplula ocean, da bi pridigala obnovljeni evangelij, in umrla pri šestindvajsetih letih, zvesta svojim zavezam.
Emma Purcell (prva vrsta) in drugi misijonarji v samoanskem misijonu oktobra 1902
5. maja 1901 je sedemnajstletna letna Emma Purcell sprejela vpoklic na misijon na Samoi. »Zagotavljam vam, da si bom nadvse prizadevala nadaljevati Gospodovo delo,« je zapisala v pismu predsedniku Lorenzo Snowu. Nadalje je obljubila: »Vselej bom z veseljem branila evangelijska načela, kadar se bo ponudila priložnost in kjerkoli se bo ponudila.«
Ko se je Emma pripravljala na služenje, je komajda vedela, kaj naj pričakuje. Med drugimi misijonarji je bila edinstvena. Cerkev je šele tri leta prej začela vpoklicevati samske ženske za redne misijonarke. In do takrat je bila najmlajša, ki je bila vpoklicana.
Bila je tudi prva Samoanka, ki je služila redni misijon. Čeprav je živela v Salt Lake Cityju, se je rodila v Malaeli, vasi na vzhodnem koncu samoanskega otoka Upolu. Pri dvanajstih letih je zapustila dom in družino, da bi hodila v šolo v dobrih osem tisoč kilometrov oddaljenem Utahu.
Ob misli, da bi se po petih letih vrnila na Samoo, je bila Emma gotovo navdušena in vznemirjena. Da bi se duhovno pripravila, je v saltlaškem templju prejela obdaritev. Kot misijonarji danes je tudi ona z Bogom sklenila svete zaveze in zaradi njene zvestobe so ji bili obljubljeni blagoslovi.
In kot kaže njena zgodba, je v služenju Gospodu naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da je spolnjevala te zaveze.
Od Upoluja do Utaha – in nazaj
Emma se je rodila 26. junija 1883 kot sedmi otrok Viliamuja in Matafui Purcell. Njena družina je bila ena od več evronezijskih (deloma evropskih, deloma polinezijskih) družin v Malaeli in njeni okolici. Mati je bila z otoka Savai‘i, samo malo severozahodno od Upoluja. Oče je bil sin Angleža, ki je prišel na Samoo okoli leta 1834, se poročil s Samoanko in se naselil v Malaeli.
Emma je za obnovljeni evangelij verjetno prvič slišala, ko je živela z Johnom in Nanave Rosenquist, parom svetih iz poslednjih dni, ki je z njo ravnal kot s posvojeno hčerko. Krstila se je 3. novembra 1895, ko je bila stara dvanajst let. Misijonar, ki se je udeležil bogoslužja, je pričeval o močnem duhu, ki ga je občutil na krstu.
Nekaj mesecev kasneje je John W. Beck, predsednik samoanskega misijona, prejel odobritev Prvega predsedstva, da Emmo in druge samoanske otroke pošlje na šolanje v Utah. S predsednikom Beckom in drugimi misijonarji je 23. aprila 1896 odplula iz Apie, glavnega pristanišča na Upoluju. Čeprav so njeni biološki starši privolili, da odide, so bili v solzah, ko so se poslovili.
Emma je potrebovala skoraj tri tedne, da je s parnikom in vlakom pripotovala v Salt Lake City. Mesto je bilo veliko večje od njene vasi na Upoluju in zaradi prometnih ulic in neznanih zvokov se je najbrž počutila prevzeto. Takrat je imel Utah relativno malo polinezijskih prebivalcev. Večino dni ni videla nikogar, ki bi bil videti kot ona.
Emma je v Utahu živela v trinajstem oddelku Salt Lake Cityja, dobro se je izobrazila v šolah v lasti Cerkve in ohranjala stike z bivšimi misijonarji samoanskega misijona. Škof je že zgodaj prepoznal njen potencial in ji svetoval, naj se pripravi na služenje misijona v domovini.
Emma si je njegove besede vzela k srcu in ko je na začetku leta 1901 prišel vpoklic, je bila pripravljena.
Služenje v Malaeli
Emma se je na Upolu vrnila 25. julija 1901, srečna, da jo je v pristanišču pričakal oče. Med svojo odsotnostjo je pozabila nekaj samoanščine. Ko pa so jo na sestanku prosili, naj izreče zaključno molitev, jo je Duh navdihnil in izrekla jo je v svojem maternem jeziku.
Emma je bila zadolžena, da služi v Malaeli, svojem domačem kraju, kjer je Cerkev od leta 1896 upravljala šolo. Prevzela je odgovornost za poučevanje učenk. Vodila je tudi združenje mladenk v veji Malaela. Ob nedeljah in čez teden je pridigala in učila skupaj z drugimi misijonarji.
Sprva je nekaj članov Emmine družine na otoku njenemu delu nasprotovalo in jo spodbujalo, naj zapusti Cerkev. Po besedah predsednika misijona, Williama G. Searsa, pa je »branila svojo pot« in se kljub nasprotovanju odločila, da bo spolnjevala svoje zaveze.
Z drugimi misijonarji je tudi držala korak. Nekoč pri zajtrku sta se dva starešini pošalila in kokosovo vodo zamenjala z navadno. Šala je Emmo »razočarala«, toda starešinama je vrnila tako, da jima je postregla s kokosom, posutim s soljo namesto sladkorjem.
Če damo šalo na stran, so misijonarji »sestro Purcell« silno spoštovali. Nek misijonar je opazil, da jo je »navdajal duh službe in poklica«. Drug starešina je s hvaležnostjo pisal o njeni prijaznosti. Nekoč je Emma na poti pustila nekaj banan, tako da sta z družabnikom med potovanjem imela kaj jesti.
Zapisi kažejo, da je pridigala o duhovniškem polnomočju, Mormonovi knjigi in drugih evangelijskih temah. Potem ko je neki misijonar slišal Emmo pridigati o življenju in poslanstvu Josepha Smitha, je zapisal: »Zelo sem užival v njenih besedah; in bilo mi je žal, ko je prenehala govoriti.«
Na žalost se je Emma pozno na misijonu okužila z elefantiazo in predčasno so jo razrešili. Ko so ženske in dekleta v šoli izvedele, da se vrača v Utah, so jokale. Veja v Malaeli je zanjo pripravila poslovilno srečanje in ji dala še zadnjo priložnost za pridiganje. »Govorila je res prepričljivo,« kažejo zapisniki sestanka, »in vse spodbudila, naj bodo zvesti evangeliju.«
Zapuščina predanosti
Emma je do konca življenja ostala zvesta evangeliju – in svojim zavezam. V Utahu je nadaljevala z izobraževanjem, sodelovala v državni polinezijski skupnosti in svetovala o prvi pesmarici s hvalnicami svetih iz poslednjih dni v samoanščini. V nekem trenutku je srečala tudi havajskega svetega po imenu Henry Kahalemanu. Poročila sta se 31. januarja 1907 v saltlaškem templju.
Tri leta kasneje je Emma pri šestindvajsetih letih umrla in bila pokopana v Iosepi, naselju polinezijskih svetih, sedemindevetdeset kilometrov zahodno od Salt Lake Cityja. Čeprav je bilo njeno življenje kratko, njena predanost obnovljenemu evangeliju Jezusa Kristusa še vedno ostaja močan zgled svetim po svetu, zlasti mladenkam, ki se danes odzivajo na klic, naj služijo.