Nasmejani obrazi in hvaležna srca

Pred nekaj meseci sem predsedoval kolski konferenci leto dni starega kola, ki je že imel deset enot. Majhno kapelo in tri šotore, ki so bili postavljeni na prostem, je napolnilo več kot dva tisoč ljudi. Kolski predsednik je star enaintrideset let, njegova žena šestindvajset in imata dva majhna otroka. Ta rastoči in zahtevni kol vodi brez pritoževanja – zgolj z nasmejanim obrazom in hvaležnim srcem.

V razgovoru s patriarhom sem izvedel, da je njegova žena hudo bolna in da se trudi, da bi zanjo skrbel. Potem ko sva se o zadevi pogovorila s kolskim predsednikom, sva ji dala duhovniški blagoslov. Patriarha sem vprašal, koliko patriarhalnih blagoslovov da v povprečju.

»Osem do deset,« je rekel.

Vprašal sem: »Na mesec?«

Odgovoril je: »Na teden!« Svetoval sem mu, da to, da jih da toliko na teden, ni modro.

»Starešina Godoy,« je rekel, »prihajajo vsak teden, vključno z novimi člani in številnimi mladimi«. Še enkrat, brez pritoževanja – zgolj z nasmejanim obrazom in hvaležnim srcem.

Po sobotnem večernem zasedanju kolske konference sem na poti v hotel opazil ljudi, ki so pozno zvečer ob cesti kupovali hrano. Voznika sem vprašal, zakaj to počnejo, ko je tako temno in ne podnevi. Odgovoril je, da čez dan delajo, da imajo denar, da to lahko naredijo kasneje.

»O, danes so delali, da bodo jutri jedli,« sem rekel.

Toda popravil me je: »Ne, delali so čez dan, da bodo jedli nocoj.« Upal sem, da bodo naši člani v boljšem položaju, vendar je potrdil, da se v tistem delu države številni soočajo s podobnimi izzivi. Naslednje jutro sem bil med našim nedeljskim zasedanjem, in ker sem nedavno izvedel za njihove okoliščine, še bolj ganjen nad njihovimi nasmejanimi obrazi in hvaležnimi srci.

Na poti na nedeljski sestanek sva s kolskim predsednikom videla par, ki je z dojenčkom in dvema majhnima otrokoma hodil po cesti. Ustavila sva se, da bi jim ponudila prevoz. Bili so presenečeni in navdušeni. Ko sem jih vprašal, kako daleč morajo hoditi do kapele, je oče odgovoril, da lahko traja od petinštirideset minut do ene ure, odvisno od hitrosti hoje otrok. Vsako nedeljo so se na to pot tja in nazaj podali brez pritoževanja – zgolj z nasmejanimi obrazi in hvaležnimi srci.

Neko nedeljo pred kolsko konferenco sem obiskal dve veji, ki za bogoslužje uporabljata zgradbi javnih šol. Bil sem šokiran nad preprostimi in skromnimi razmerami v stavbah, ki nista imeli niti nekaj osnovne opreme. Ko sem tam srečal nekaj članov, sem se hotel opravičiti za neustrezne razmere v njihovi zgradbi za bogoslužje, vendar so bili veseli, da imajo prostor za zbiranje v bližini, da se lahko izognejo običajni dolgi hoji. Zopet ni bilo nobenega pritoževanja – zgolj nasmejani obrazi in hvaležna srca.

Po sobotnem usposabljanju voditeljev me je kolski predsednik odpeljal na nedeljsko bogoslužje v najeto hišo. Prisotnih je bilo dvesto štirideset ljudi. Potem je škof predstavil deset novih članov, ki so se krstili tisti teden. Občestvo je bilo razporejeno v dva manjša prostora, nekateri člani pa so sedeli tudi pred stavbo in sestanek spremljali skozi okna in vrata. Nobenega pritoževanja ni bilo – zgolj nasmejani obrazi in hvaležna srca.

To čudovito državico, znano tudi kot »gorsko kraljestvo«, sem obiskal zato, da bi videl, kako se cerkveno okrožje pripravlja, da postane kol. Po sobotnih sestankih sem se udeležil nedeljskega bogoslužja v eni od njihovih vej v najeti hiši. Zakramentni prostor je bil nabito poln, ljudje pa so stali tudi pred vrati, da bi lahko sodelovali. Predsedniku veje sem dejal, da potrebuje večjo hišo. Na moje presenečenje mi je povedal, da je to le polovica njegovih članov. Druga polovica se bo udeležila drugega zakramentnega sestanka po drugi uri. Zopet ni bilo nobenega pritoževanja – zgolj nasmejani obrazi in hvaležna srca.

V Lesoto sem se vrnil kasneje zaradi prometne nesreče s smrtnim izidom, v katero je bilo vpletenih več naših mladih, kar je že omenil starešina D. Todd Christofferson. Ko sem obiskal družine in voditelje, sem pričakoval mračno vzdušje. Namesto tega sem srečal močne in trdožive svete, ki so se s situacijo spopadali spodbudno in navdihujoče.

Mpho Aniciah Nku, štirinajstletna preživela žrtev nesreče na tej sliki, je to dobro ponazorila s svojimi besedami: »Zaupajte v Jezusa in se vedno ozirajte k njemu, kajti preko njega boste našli mir in pomagal vam bo v postopku zdravljenja.«

To je samo nekaj primerov, kjer vidimo njihov pozitivni odnos, ker se v življenju osredotočajo na evangelij Jezusa Kristusa. Vedo, kje naj najdejo pomoč in upanje.

Zakaj Odrešenik lahko pomaga njim in nam v vseh življenjskih okoliščinah? Odgovor lahko najdemo v svetih spisih:

»In šel bo in prenašal bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste; /…/

in prevzel bo njihove slabosti, da ga bo do obisti navdajala milost, po mesu, da bo po mesu lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti.«

Starešina David A. Bednar je učil, da je ni telesne bolečine, ne tesnobe ali šibkosti, ki jo lahko doživljamo, ki je Odrešenik ne pozna. »Vi in jaz v trenutku šibkosti morda zakličemo: ‘Nihče ne razume [kaj prestajam]! /…/’ Morda ne ve nobeno človeško bitje. Toda Božji Sin popolnoma ve in razume.« In zakaj? Ker je naša bremena občutil in prenašal, preden smo jih mi.

Zaključujem s svojim pričevanjem o Kristusovih besedah, ki jih najdemo v 11. poglavju Mateja:

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.

Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;

kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Prav kakor tisti sveti v Afriki vem, da ta obljuba drži. Drži tam in drži povsod. O tem pričujem v imenu Odrešenika, Jezusa Kristusa, amen.