Navijajmo drug za drugega

Nedavno sem brala o dogodku, ki se me je globoko dotaknil. Potekal je na ameriškem državnem tekmovanju za starejše Masters Track and Field National Championship.

Eden od udeležencev teka na 1.500 metrov je bil stoletni Orville Rogers. Avtor je napisal:

»Ko se je štartna pištola sprožila, so tekači začeli teči, Orville pa je takoj zasedel zadnje mesto, kjer je ves čas tekme ostal sam in zelo počasi podrsaval naprej. [Ko] je zadnji tekač poleg Orvilla dosegel cilj, sta Orvilla čakala še dva kroga in pol. Skoraj tri tisoč gledalcev je tiho sedelo in ga opazovalo, kako gre počasi naokrog po stezi – popolnoma, tiho in nelagodno sam.

Ko pa je začel svoj zadnji krog, se je množica dvignila na noge, navijala in ploskala. Ko je dosegel ciljno ravnino, je množica rjovela. Orville je z navijaškim spodbujanjem na tisoče gledalcev zbral svoje zadnje zaloge energije. Množica je vzklikala od veselja, ko je prečkal ciljno črto in so ga tekmeci objeli. Orville je ponižno in hvaležno pomahal množici in odkorakal s steze s svojimi novimi prijatelji.«

To je bilo Orvillovo peto tekaško tekmovanje in tudi na vseh drugih dogodkih je zasedel zadnje mesto. Nekateri so bili morda v skušnjavi, da bi sodili Orvilla, misleč, da pri svojih letih ne bi smel niti tekmovati – da ne spada na stezo, ker je za vse ostale močno podaljšal tisti dogodek.

A četudi je vedno končal zadnji, je Orville tisti dan podrl pet svetovnih rekordov. Nihče, ki ga je gledal tekmovati, ne bi verjel, da je to mogoče, vendar niti gledalci niti njegovi tekmeci niso bili sodniki. Orville ni kršil nobenih pravil in uradniki niso znižali nobenih meril. Tekel je na isti tekmi in izpolnjeval iste pogoje kot vsi drugi tekmovalci. Toda njegovo stopnjo težavnosti – v tem primeru njegovo starost in omejeno fizično zmogljivost – so upoštevali tako, da je bil uvrščen v starostno skupino nad sto let. In v tej skupini je podrl pet svetovnih rekordov.

Prav kakor je Orville potreboval veliko poguma, da je vsakič stopil na to stezo, tudi nekatere naše sestre in bratje potrebujejo veliko poguma, da vsak dan stopijo na prizorišče življenja, vedoč, da jih bodo morda sodili nepravično, čeprav, kljub zastrašujočim možnostim, delajo po svojih najboljših močeh, da bi sledili Odrešeniku in spoštovali svoje zaveze z njim.

Ne glede na to, kje na svetu živimo, ne glede na našo starost, je osnovna človeška potreba za vse nas, da občutimo pripadnost, da čutimo, da si nas želijo in potrebujejo in da ima naše življenje namen in smisel, ne glede na naše okoliščine ali omejitve.

V zadnjem krogu tekme je množica silno navijala za Orvilla in mu vlivala moč, da je nadaljeval. Ni bilo važno, da je končal zadnji. Za udeležence in množico je bilo to veliko več kot tekmovanje. V marsičem je bil to čudovit zgled Odrešenikove ljubezni v dejanjih. Ko je Orville končal, so se vsi skupaj veselili.

Tako kot tekmovanje Masters Championship so tudi naša občestva in družine lahko zbirališča, kjer drug za drugega navijamo – skupnosti zavez, ki jih poganja medsebojna krščanska ljubezen – kjer drug drugemu pomagamo pri premagovanju vsakršnih izzivov, s katerimi se soočamo, pri čemer se medsebojno krepimo in spodbujamo, ne da bi drug drugega obsojali. Potrebujemo drug drugega. Božanska moč izhaja iz enotnosti in zato nas Satan namerava ločevati.

Na žalost je za nekatere od nas to, da gremo v cerkev, včasih zaradi različnih vzrokov morda težko. To je lahko nekdo, ki se spopada z vprašanji o veri, ali nekdo s socialno anksioznostjo ali depresijo. To je lahko nekdo iz druge države ali rase ali nekdo z drugačnimi življenjskimi izkušnjami ali pogledom na stvari, ki morda meni, da ne ustreza kalupu. To so lahko tudi starši dojenčkov in majhnih otrok, ki so prikrajšani za spanje in čustveno izčrpani, ali nekdo, ki je samski v občestvu polnem parov in družin. To je lahko tudi nekdo, ki zbira pogum, da bi se vrnil po letih odsotnosti, ali nekdo z bolečim občutkom, da preprosto ne izpolnjuje meril in ne bo nikoli pripadal.

Predsednik Russell M. Nelson je rekel: »Če se par v vašem oddelku ločuje ali se mlad misijonar prej vrne domov ali najstnik dvomi v svoje pričevanje, ne potrebujejo vašega obsojanja. Doživeti morajo čisto ljubezen Jezusa Kristusa, ki se odraža v vaših besedah in dejanjih.«

Naša izkušnja v cerkvi naj bi omogočila ključne vezi z Gospodom in drug z drugim, ki jih tako potrebujemo za svoje duhovno in čustveno blagostanje. Z zavezami, ki jih sklenemo z Bogom, začenši s krstom, je neločljivo povezana naša odgovornost, da imamo drug drugega radi in zanje skrbimo kot člani Božje družine, deli Kristusovega telesa, ne le da odkljukamo okvirček na seznamu opravil, za katera se pričakuje, da jih bomo opravili.

Krščanska ljubezen in skrb sta višji in svetejši. Čista Kristusova ljubezen je dobrotljivost. Kot je učil predsednik Nelson: »Dobrotljivost nas žene, da raje ‘nosi[mo] drug drugega bremena’ [Mozija 18:8], namesto da jih drug drugemu nalagamo.«

Odrešenik je rekel: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« In predsednik Nelson je dodal: »Dobrotljivost je najpomembnejša značilnost pravega privrženca Jezusa Kristusa.« »Odrešenikovo sporočilo je jasno: Njegovi pravi učenci izgrajujejo, povzdigujejo, spodbujajo, prepričujejo in navdihujejo. /…/ Kako govorimo z drugimi in o drugih, /…/ je zares pomembno.«

Odrešenikov nauk o tem je zelo preprost. Povzet je v zlatem pravilu: Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim. Postavite se na mesto tega človeka in z njim ravnajte tako, kot bi želeli, da on ravna z vami, če bi bili na njegovem mestu.

Krščansko ravnanje z drugimi sega precej dlje od naših družin in občestev. Sem sodijo naše sestre in bratje drugih veroizpovedi ali pa brez veroizpovedi. Vključuje tudi naše brate in sestre iz drugih držav in kultur, kot tudi ljudi različnih političnih prepričanj. Vsi smo člani Božje družine in Bog ljubi vse svoje otroke. Želi, da imajo njegovi otroci radi njega in tudi drug drugega.

Odrešenikovo življenje je bilo vzor ljubezni, zbiranja in povzdigovanja celo tistih, ki jih je družba ocenila kot izobčence in nečiste. Njegov zgled je tisti, ki nam ga je zapovedano posnemati. Tukaj smo, da razvijemo Kristusove lastnosti in sčasoma postanemo podobni Odrešeniku. Njegov evangelij ni evangelij kontrolnih seznamov; je evangelij postajanja – da postanemo takšni, kot je on, in da ljubimo, kot ljubi on. Želi, da postanemo sionsko ljudstvo.

Ko sem bila v svojih poznih dvajsetih letih, sem šla skozi obdobje globoke depresije, in v tistem času je bilo, kot da je resničnost, da Bog obstaja, nenadoma izginila. Ne morem v celoti pojasniti občutka, razen da rečem, da sem se počutila popolnoma izgubljeno. Od takrat, ko sem bila še majhen otrok, sem vedno vedela, da moj Oče v nebesih obstaja in da se lahko z njim pogovarjam. Toda takrat nisem več vedela, ali Bog obstaja. Še nikoli v življenju nisem doživela kaj takega in zdelo se mi je, kot da moj celoten temelj razpada.

Zaradi tega sem težko hodila v cerkev. Šla sem, vendar deloma zato, ker sem se bala, da bi me označili za »neaktivno« ali »manj zvesto«, in bala sem se, da bi postala projekt nekoga, ki bi mu bila dodeljena. Kar sem v tistem času zares potrebovala, je bilo to, da bi občutila pristno ljubezen, razumevanje in podporo ljudi okrog mene, ne obsojanja.

Nekatere od predpostavk, za katere sem se bala, da jih bodo ljudje imeli o meni, sem imela sama o drugih, kadar niso hodili redno v cerkev. Ta boleča osebna izkušnja me je naučila nekaj dragocenih lekcij o tem, zakaj nam je bilo zapovedano, naj drug drugega ne sodimo nepravično.

Ali so med nami takšni, ki molče trpijo in se bojijo, da bi drugi poznali njihove skrite borbe, ker ne vedo, kakšen bo odziv?

Samo Gospod v celoti pozna dejansko raven težavnosti, s katero vsak od nas teče na svoji življenjski tekmi – bremena, izzive in ovire, s katerimi se soočamo, ki jih drugi pogosto ne morejo videti. Samo on v celoti razume rane, ki spreminjajo življenje, in travme, ki smo jih nekateri od nas morda doživeli v preteklosti, in še danes vplivajo na nas.

Pogosto ostro obsojamo celo sami sebe, misleč, da bi morali biti daleč naprej na stezi. Samo Gospod v celoti pozna naše omejitve in zmožnosti in zato je edini v celoti usposobljen za presojanje naših dosežkov.

Sestre in bratje, bodimo kakor gledalci v zgodbi in navijajmo drug za drugega na naši poti učenca ne glede na naše okoliščine! To od nas ne zahteva, da kršimo pravila ali znižamo merila. To je pravzaprav druga velika zapoved – naj ljubimo bližnjega kakor samega sebe. In kot je rekel naš Odrešenik: »Kar koli ste storili enemu od teh, /…/ ste meni storili,« dobrega ali slabega. Rekel nam je tudi: »Če niste eno, niste moji.«

V življenju vsakega od nas bo napočil čas, ko bomo sami tisti, ki bomo potrebovali pomoč in spodbudo. Zdaj se zavežimo, da bomo to vedno delali drug za drugega. Če bomo to delali, bomo razvili večjo enotnost in Odrešeniku omogočili prostor, da opravi svoje sveto delo zdravljenja in preoblikovanja vsakega od nas.

Vsakega od vas, ki morda čutite, da v tem življenjskem teku, na tem potovanju na zemlji, močno zaostajate, prosim, nadaljujte. Samo Odrešenik lahko v celoti presodi, kje bi v tem trenutku morali biti, in je sočuten in pravičen. On je Veliki Sodnik življenjskega teka in edini, ki v celoti razume dejansko raven težavnosti, s katero tečete, hodite ali podrsavate. Upošteval bo vaše omejitve, vaše zmožnosti, vaše življenjske izkušnje in skrita bremena, ki jih nosite, kakor tudi želje vašega srca. Morda pravzaprav podirate tudi simbolične svetovne rekorde. Prosim, ne izgubite upanja. Prosim, nadaljujte! Prosim, ostanite! Tudi vi pripadate! Gospod vas potrebuje in mi vas potrebujemo!

Kjerkoli na svetu živite, ne glede na to, kako odmaknjen je ta kraj, vas prosim, da se vedno spomnite, da vas nebeški Oče in Odrešenik docela poznata in popolno ljubita. Nikoli vas ne pozabita. Hočeta vas pripeljati domov.

Vaše oči naj bodo zazrte v Odrešenika. On je vaš železni drog. Ne izpustite ga. Pričujem, da živi in da mu lahko zaupate. Pričujem tudi, da navija za vas.

Molim, da bi vsi sledili Odrešenikovemu zgledu in drug za drugega navijali, v imenu Jezusa Kristusa, amen.