In zdaj vidim

Z nehlinjeno ljubeznijo se vsi pridružujemo poklonu predsednika Oaksa ob smrti našega ljubega predsednika Russlla M. Nelsona. In z enako ljubeznijo ter globokim žalovanjem se vsi zavedamo tragedij, nedavne v Michiganu in drugih, ki se skoraj vsak dan dogajajo po svetu. Vsega tega se zavedamo z ljubeznijo in zaupanjem v Gospoda Jezusa Kristusa.

V devetem poglavju Evangelija po Janezu je zapisana izkušnja, ko so Jezus in njegovi učenci šli mimo berača, ki je bil slep od rojstva. To je učence navedlo, da so Jezusu zastavili več kompleksnih verskih vprašanj glede izvora in prenosa omejitve tega človeka. Učitelj se je odzval tako, da je storil nekaj zelo preprostega in zelo presenetljivega. Pljunil je na tla in s slino naredil blato. Potem ga je nanesel na oči moškega in mu naročil, naj se umije v siloaškem vodnjaku. Vse to je slepi poslušno storil in »ko se je vrnil, je videl«, piše v svetih spisih. Za razliko od želja ali utemeljitve ali celo zlonamernosti, kako pomemben je dokaz v nasprotju z resnico.

No, ker so se Odrešenikovi sovražniki bali, da bo ta čudež še povečal grožnjo, ki jo je Jezus že predstavljal za njihovo domnevno polnomočje, so obstopili moškega, ki je pravkar spregledal, in jezno rekli: »Vemo, da je [Jezus] grešnik.« Moški je za trenutek prisluhnil, nato je rekel: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.«

Jezus je temu prizoru dal prvi pomen, ko je učencem povedal, da se je vse to zgodilo, da se »razodenejo Božja dela«. Zapomnite si, da je bilo Odrešenikovo ravnanje v tej pripovedi dvakrat omenjeno kot »maziljenje« oči slepega, dejanje, ki ga je treba dokončati z umivanjem. Ta opis, »[da se] razodenejo Božja dela«, morda namiguje na izvajanje uredbe.

Še ena resnica, ki je tu očitna, so orodja, ki jih je Stvarnik nebes in zemlje in vsega, kar je v njiju, uporabil, da je omogočil ta čudež: pljunek in pest zemlje! Te zelo nenavadne sestavine oznanjajo, da nas Bog lahko blagoslovi s katero koli metodo, ki jo izbere. Kako zlahka se nam zgodi, da tako kot Naaman, ki se je upiral reki Jordan, ali Izraelovi sinovi, ki niso hoteli pogledati kače na palici, zavrnemo vir svoje odkupitve, ker se sestavine in orodja zdijo neprijetno preprosta.

Toda iz Mormonove knjige se spomnimo, da so nekatere stvari preproste in dragocene in da je bilo pred Jezusovim rojstvom prerokovano, da ne bo »imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli«. Kako pogosto je Bog svoje veličastno sporočilo poslal preko novo poklicane in zelo zaskrbljene predsednice Društva za pomoč ali neukega fanta na newyorški kmetiji ali čisto novega misijonarja ali deteta, ki leži v jaslih?

Pa kaj če odgovori na naše molitve pridejo na preproste ali zapletene načine? Ali smo pripravljeni vztrajati, se še naprej truditi živeti po Kristusovem evangeliju ne glede na to, koliko pljunkov in blata je potrebno? Morda nam ne bo vselej jasno, kaj je bilo storjeno in zakaj, in občasno se bomo vsi počutili malce kakor starejša sestra, ki je rekla: »Gospod, kaj porečeš na blagoslov, ki ni prikrit?«

Pretehtajte dokaze o še eni resnici, ta je glede svetega duhovništva. Pri dokumentiranju organizacije poldnevniške Cerkve se Lukov prvi stavek glasi: »Poklical je k sebi dvanajstere ter jim dal moč in oblast.« Ti darovi niso dani na podlagi osupljivih priporočil, niti niso določeni z običajem ali rojstno pravico. Ne podeljuje jih verska šola ali teološki seminar. Podeli se jih le s polaganjem rok tistega, na katerega so bile s polnomočjem položene roke v neprekinjenem zaporedju vse do vira vsega božanskega polnomočja Gospoda Jezusa Kristusa.

In mar ne bi bilo v cerkvi, ki razume dar milosti, to še en čudovit dokaz te cerkvene verodostojnosti, kako ti blagoslovi in zaveze segajo k našemu pokojnemu rodu, tistim družinskim članom, ki so odšli pred nami? Ali bi morali biti kaznovani, ker niso imeli dostopa do evangelija ali ker so se rodili v času ali na kraju, ko jim Božje uredbe in zaveze niso bile na voljo? Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni ima svete, posvečene Gospodove hiše, v katerih se za te umrle, vsak dan in noč, opravlja namestniško milostno, odrešenjsko delo, kakor tudi to, da živim ponuja priložnosti za čaščenje in uredbe. Kolikor mi je znano, tega dotičnega dokaza o Božji resnici, njegovi univerzalni ljubezni za žive in mrtve ni videti nikjer v svetu – razen v eni cerkvi, ki ponazarja resnico v zvezi s tem: Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Moje prvo vid dajajoče, življenje dajajoče srečanje s pravim dokazom resnice se ni zgodilo z mazilnim blatom ali v siloaškem vodnjaku. Ne, orodje resnice, ki mi je prineslo ozdravitev od Boga, je prišlo v obliki strani v knjigi, da, Mormonovi knjigi: še eni zavezi Jezusa Kristusa! Nekateri neverniki so napadli in zavrnili trditve o tej knjigi, ta jeza je pogosto ustrezala strupenosti tistih, ki so ozdravljenemu človeku rekli, da nikakor ni mogel doživeti tega, kar je vedel, da je doživel.

Očitali so mi, da so načini, s katerimi je nastala ta knjiga, nepraktični, neverjetni, sramotni, celo nesveti. To so torej ostre besede vsakogar, ki misli, da pozna sredstva, s katerimi je knjiga nastala, glede na to, da je edini opis, ki je bil dan o teh sredstvih ta, da je bila prevedena »z Božjim darom in močjo«. To je to. To je vse. Kakorkoli, vpliv, ki ga ima Mormonova knjiga v mojem življenju, ni nič manj čudežen, kot je bil nanos pljunka in zemlje na oči slepega. Zame je to drog varnosti za mojo dušo, nadnaravna in presunljiva luč razodetja na poti, svetloba na poti, po kateri moram hoditi, ko nastanejo temne megle. In zagotovo so in zagotovo bodo.

In zaradi vpogleda, ki mi ga je dala o Odrešenikovi edinstveni ljubezni in odkupni milosti, vam pričujem, kakor so starši tega novo blagoslovljenega moža rekli, da bi njihovemu sinu morali prisluhniti, kajti »dovolj je star«. No, tudi jaz sem. Namignili so, da je dovolj star, da bi ga lahko jemali resno. No, tudi jaz sem. Še dva meseca me ločita do mojega petinosemdesetega rojstnega dne. Bil sem že na robu smrti in nazaj. Hodil sem s kralji in preroki, s predsedniki in apostoli. Najboljše od vsega pa je, da me je občasno povsem prežel Božji Sveti Duh. Verjamem, da boste vsaj malce razmislili o mojem pričevanju.

Torej, bratje in sestre, iz vse duše sem prepričan, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni prava obnova novozavezne Cerkve – in še več – ker nisem mogel zanikati dokaza te obnove. Predvidevam, da sem od teh prvih izkušenj imel tisoče – deset tisoče – drugih dokazov, da je to, o čemer sem danes govoril, res. Vesel sem torej, da se zdaj lahko pridružim prijatelju na jeruzalemskih ulicah, kjer s svojim šibkim glasom pojem:

V imenu Jezusa Kristusa, amen.