Blagor tistim, ki delajo za mir

Predstavljajte si z mano, da ste v zgodnjih najstniških letih v Kafarnaumu blizu Galilejskega jezera, takrat ko je deloval Jezus Kristus. Širi se beseda o rabinu – učitelju – čigar sporočilo pritegne množice. Sosedje načrtujejo, da se bodo odpravili na goro, s katere se vidi morje, da ga bodo slišali.

Pridružite se drugim, ki hodijo po prašnih galilejskih poteh. Ob prihodu vas preseneti velika množica, ki se je zbrala, da prisluhne temu Jezusu. Nekateri tiho šepetajo »Mesija«.

Poslušate. Njegove besede se vas v srcu dotaknejo. Med dolgo hojo domov se odločite za tišino namesto za pogovor.

Premišljujete o čudovitih stvareh – stvareh, ki presegajo celo Mojzesovo postavo. Govoril je o tem, da obrnemo drugo lice in ljubimo svoje sovražnike. Obljubil je: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.«

Ko v svoji resničnosti čutite težo težkih dni – negotovost in strah – se zdi, da je mir daleč.

Pospešite korak, domov pridete zadihani. Družina se zbere, oče pa vpraša: »Povej nam, kaj si slišal in kaj čutiš.«

Poveste, da vas je prosil, naj vaša luč sveti pred drugimi, naj si prizadevate za pravičnost, tudi kadar vas preganjajo. Glas vam zadrhti, ko ponavljate: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.«

Vprašate: »Ali resnično lahko postanem mirovnik, ko v svetu vlada nemir, ko me v srcu navdaja strah in ko se mi mir zdi tako daleč?«

Tvoj oče bežno pogleda tvojo mamo in blago odgovori: »Da. Začnemo na najosnovnejšem mestu – v svojem srcu. Potem pri sebi doma in v svoji družini. Ko tam vadimo, se to, da delamo za mir, lahko razširi na ulice in vasi.«

Preskočimo dva tisoč let. Ni si treba predstavljati – to je naša resničnost. Čeprav se pritiski, ki jih odraščajoči rod občuti danes, razlikujejo od pritiskov mladih v Galileji – polarizacija, sekularizacija, maščevanje, cestno besnenje, ogorčenje in kopičenje na družbenih omrežjih – se oba rodova soočata s kulturo sporov in napetosti.

K sreči naše mladeniče in mladenke podobno privlačijo njihovi trenutki Govora na gori – seminar, konference Za moč mladih ter Pridi in hodi za menoj. Tu prejmejo enako trajne Gospodove prošnje, naj njihova luč sveti pred drugimi, naj si prizadevajo za pravičnost, tudi kadar jih preganjajo, in naj ljubijo svoje sovražnike.

Prejmejo tudi spodbudne besede živih prerokov obnove: »Potrebujemo mirovnike.« Tudi če ne soglašate, se ne prepirajte. Prepir in ponos nadomestite z odpuščanjem in ljubeznijo. Gradite mostove sodelovanja in razumevanja, ne zidov predsodkov ali ločevanja. In ista obljuba: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.«

Današnji odraščajoči rod v srcu navdajata pričevanje o Jezusu Kristusu in upanje na prihodnost. Vendar se tudi oni sprašujejo: »Ali resnično lahko postanem mirovnik, ko v svetu vlada nemir, ko me v srcu navdaja strah in se mi mir zdi tako daleč?«

Odgovor je znova odločni da! Sprejmemo Odrešenikove besede: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. /…/ Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«

Danes se to, da delamo za mir, še vedno začne na najosnovnejšem mestu – v naših srcih. Potem doma in v družini. Če bomo tam vadili, se bo to, da delamo za mir, razširilo v soseske in skupnosti.

Nadalje razmislimo o teh treh krajih, kjer sodobni sveti iz poslednjih dni »delajo za mir«.

Najprej to počnemo v srcu. Vidna značilnost Kristusovega delovanja kaže, kako je otroke vleklo k njemu. To je ključno. Če se zazremo v čisto in nedolžno srce otroka, ki dela za mir, smo lahko v srcu navdahnjeni. V nadaljevanju sledi, kako je več otrok v starosti Osnovne odgovorilo na vprašanje: »Kako je, če si mirovnik?«

Podajam njihove odgovore, ki prihajajo naravnost iz srca. Luka je rekel: »Vedno pomagaj drugim.« Grace je povedala, kako pomembno je, da drug drugemu odpustimo, tudi kadar se ne zdi pošteno. Anna je rekla: »Videla sem deklico, ki ni imela nikogar, s katerim bi se igrala, zato sem se šla igrat z njo.« Lindy je razmišljala, da biti mirovnik pomeni pomagati drugim. »Potem to prenašaj naprej. To se bo samo nadaljevalo.« Liam je rekel: »Ne bodite nesramni do ljudi, četudi so oni nesramni do vas.« London je vzkliknila: »Če vas kdo zbada ali je do vas nesramen, recite: ‘Nehaj, prosim.’« Trevor je pripomnil: »Če je ostal en krof in ga vsi želite, ga razdelite.«

Odgovori teh otrok so zame dokaz, da smo se vsi rodili z božanskimi nagnjenji k prijaznosti in sočutju. Evangelij Jezusa Kristusa te božanske lastnosti, vključno s tem, da si prizadevamo za mir, neguje in jih spleta v naša srca ter nas blagoslavlja v tem in naslednjem življenju.

Drugič, pri sebi doma vzpostavljajmo mir tako, da uporabljamo Gospodov vzorec, da vplivamo na svoje medsebojne odnose: prigovarjanje, veliko potrpljenje, blagost, prijaznost, krotkost in nehlinjeno ljubezen.

Sledi navdihujoča zgodba, ki prikazuje, kako je neka družina to, da je delala za mir, spremenila v družinsko zadevo in ta načela udejanjala.

Otroci v tej družini so težko prenašali odnos z odraslim, ki je bil pogosto godrnjav, prezirljiv in zadirčen. Prizadeti in razočarani otroci so se začeli spraševati, ali je edina pot naprej ta, da odražajo enako podlo vedenje.

Nekega večera se je družina odkrito pogovorila o napetosti in o tem, kako to vpliva nanje. Nato se je porodila zamisel – ne le rešitev, ampak poizkus.

Namesto da bi se otroci odzvali z molkom ali z maščevanjem, so naredili nekaj nepričakovanega: odzvali so se prijazno. Ne le z vljudno zadržanostjo, temveč z namernimi, iskrenimi prijaznimi besedami in premišljenimi dejanji ne glede na to, kako se je z njimi ravnalo v zameno. Vsi so soglašali, da bodo to poskušali določen čas, potem pa se bodo znova sestali in razmislili.

Čeprav so nekateri sprva omahovali, so se z iskrenimi srci zavzeli za načrt.

Kar se je zgodilo potem, je bilo naravnost izjemno.

Hladne izmenjave so se začele taliti. Mrščenje je zamenjalo smehljanje. Odrasel človek, nekoč odsoten in osoren, se je začel spreminjati. Otroci, ki so prejeli moč zaradi svoje odločitve, da bodo zgled ljubezni, so našli radost v preobrazbi. Sprememba je bila tako korenita, da načrtovani sestanek za preverjanje ni bil nikoli potreben. Prijaznost je tiho opravila svoje delo.

Sčasoma so se stkale prave prijateljske vezi in povzdignile vse. Zato da bomo mirovniki, odpuščajmo drugim in jih namerno krepimo, namesto da bi jih poniževali.

Tretjič, v svojih skupnostih delajmo za mir. Starešina John A. Widtsoe je v težkih letih druge svetovne vojne učil: »Edini način, kako zgraditi miroljubno skupnost, je, da vzgojimo moške in ženske, ki ljubijo mir in delajo za mir. Vsak posameznik po tem Kristusovem nauku /…/ v rokah drži mir vsega sveta.«

Ta nauk lepo ponazori naslednja zgodba.

Pred nekaj leti sta dva moška – muslimanski imam in krščanski pastor iz Nigerije – stala na nasprotnih bregovih bolečega verskega razkola. Vsak je hudo trpel. Vendar sta se zaradi zdravilne moči odpuščanja odločila, da bosta skupaj hodila po poti.

Imam Muhammad Ashafa in pastor James Wuye sta postala prijatelja in malo verjetna partnerja v miru. Skupaj sta ustanovila center za medversko mediacijo. Zdaj učita druge, naj sovraštvo zamenjajo z upanjem. Kot dvakratna nominiranca za Nobelovo nagrado za mir sta nedavno postala prva prejemnika nagrade Commonwealtha za mir.

Ta nekdanja sovražnika zdaj potujeta drug ob drugem in obnavljata, kar je bilo strto, in sta živi priči, da Odrešenikova prošnja, naj bomo mirovniki, ni le izvedljiva – je prepričljiva.

Ko bomo spoznali Božjo slavo, ne bomo »imeli želje, da bi ranili drug drugega, ampak mirno živeli«. Da bi se v naših občestvih in skupnostih odločili, da bomo drug drugega videli kot Božje otroke!

Če povzamem, predlagam prošnjo. Za vzpostavljanje miru je treba ukrepati – kaj bi to lahko bilo za vsakogar od nas od jutri naprej? Bi premislili o enotedenskem načrtu mirovnikov v treh korakih?

1. Območje doma brez sporov: Ko se spor začne, se ustavite in nadaljujte s prijaznimi besedami in dejanji.

2. Gradnja digitalnega mostu: Preden na spletu nekaj objavite, odgovorite ali komentirate, se vprašajte: »Ali bo to zgradilo most?« Če ga ne bo, se ustavite. Ne pošljite. Raje širite dobroto. Namesto sovraštva oznanjajte mir.

3. Popravite in združite: Vsak družinski član lahko poišče napet odnos, zato da se opraviči, služi, popravi in združi.

Minilo je že nekaj mesecev, odkar sem začutil neizpodbiten vtis, ki je privedel do tega sporočila: »Blagor tistim, ki delajo za mir.« Naj vam na koncu zaupam vtise, ki so se mi v tem času močno vtisnili v srce.

Vzpostavljanje miru je Kristusova lastnost. Mirovnike se včasih označi za naivne ali šibke – z vseh strani. Vendar biti mirovnik ne pomeni biti šibek, temveč biti močan na način, ki ga svet morda ne razume. Za vzpostavljanje miru sta potrebna pogum in kompromis, ni pa potrebno žrtvovanje načel. To, da delamo za mir, pomeni, da vodimo z odprtim srcem, ne zaprtim umom. Gre za to, da se drug drugemu približamo z iztegnjenimi rokami, ne s stisnjenimi pestmi. To, da delamo za mir, ni nekaj novega, še vroče iz tiskarne. To je učil sam Jezus Kristus, tako tiste v Svetem pismu kot v Mormonovi knjigi. To, da naj delamo za mir, učijo sodobni preroki od prvih dni obnove vse do danes.

Ko si prizadevamo, da bi postali mirovniki, izpolnjujemo svojo božansko vlogo otrok ljubečega nebeškega Očeta. Pričujem o Jezusu Kristusu, ki je Princ miru, Sin živega Boga, v imenu Jezusa Kristusa, amen.