Nihče ne sedi sam

Petdeset let sem preučeval kulturo, tudi evangelijsko kulturo. Začel sem s piškotki sreče.

V sanfranciški kitajski četrti so se večerje družine Gong zaključile s piškotkom sreče in modrim rekom, denimo »Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom«.

Kot mlad odrasel sem izdeloval piškotke sreče. Z belimi bombažnimi rokavicami sem okrogle piškotke prepogibal in oblikoval še vroče iz pečice.

Presenečen se ugotovil, da piškotki sreče prvotno niso bili del kitajske kulture. Da bi spoznal razliko med kitajsko, ameriško in evropsko kulturo piškotkov sreče, sem piškotke sreče poiskal na več celinah – prav kakor bi nekdo s pomočjo več lokacij trianguliral gozdni požar. Kitajske restavracije v San Franciscu, Los Angelesu in New Yorku strežejo piškotke sreče, tiste v Pekingu, Londonu in Sydneyju pa ne. Samo Američani praznujejo Državni dan piškotkov sreče. Samo kitajski oglasi ponujajo »pristne ameriške piškotke sreče«.

Piškotki sreče so zabaven, preprost primer. Toda isto načelo primerjanja navad v različnih kulturnih okoljih nam lahko pomaga razpoznavati evangelijsko kulturo. In zdaj, ko se prerokbi o alegoriji iz Mormonove knjige in o priliki iz Nove zaveze izpolnjujeta, Gospod odpira nove priložnosti, da spoznavamo evangelijsko kulturo.

Vsepovsod se ljudje selijo. Združeni narodi poročajo o 281 milijonih mednarodnih migrantov. To je 128 milijonov več posameznikov kot leta 1990 in več kot trikratnik ocene iz leta 1970. Vsepovsod rekordne številke spreobrnjencev odkrivajo Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Na vsak sabat se člani in prijatelji iz 195 rojstnih držav in teritorijev zberejo v 31.916 cerkvenih občestvih. Govorimo 125 jezikov.

Nedavno sem bil v Albaniji, Severni Makedoniji, na Kosovu, v Švici in Nemčiji priča, kako novi člani izpolnjujejo alegorijo o oljki iz Mormonove knjige. V Jakobu 5 Gospod vinograda in njegovi služabniki okrepijo korenine in veje oljk, tako da zberejo in cepijo skupaj tiste iz različnih lokacij. Danes se Božji otroci kot eno zbirajo v Jezusu Kristusu; Gospod ponuja izjemno naravno sredstvo za razširitev naše žive polnosti svojega obnovljenega evangelija.

Jezus, ki nas pripravlja na nebeško kraljestvo, nam pove priliki o veliki večerji in poročni gostiji. V teh prilikah se povabljeni gostje opravičujejo, zakaj ne morejo priti. Gospodar svojim služabnikom naroči, naj gredo »brž na mestne ceste in ulice« in »na pota in vzdolž ograj« in »pripelj[ejo] sem« uboge, pohabljene, slepe in hrome. Duhovno rečeno je to vsak od nas.

Sveti spisi pravijo:

»Vsi narodi« bodo povabljeni na »večerj[o] Gospodove hiše.«

»Pripravite Gospodovo pot, /…/ da se bo njegovo kraljestvo na zemlji lahko nadaljevalo, da ga bodo prebivalci le-te lahko prejeli in bodo pripravljeni na prihodnje dneve.«

Danes tisti, ki so povabljeni na Gospodovo večerjo, prihajajo od vsepovsod in iz vsake kulture. S starimi in mladimi, bogatimi in revnimi, lokalnimi in globalnimi člani so naša cerkvena občestva videti kot naše skupnosti.

Kot glavnemu apostolu se je Petru v videnju odprlo nebo in je videl »velik[] platnen[] prt[] s štirimi vogali. /…/ V nje[m] so bile vsakovrstne /…/ živali.« Peter je učil: »V resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo. /…/ V vsakem narodu [je Gospodu] všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.«

V priliki o usmiljenem Samarijanu nas Jezus vabi, naj pridemo drug k drugemu in k njemu v njegovo gostišče – njegovo Cerkev. Vabi nas, naj bomo dobri bližnji. Usmiljeni Samarijan obljublja, da se bo vrnil in povrnil za skrb tistim v gostišču. Življenje po evangeliju Jezusa Kristusa obsega to, da za vse napravimo prostor v njegovi obnovljeni Cerkvi.

Duh »prostora v prenočišču« obsega to, da »nihče ne sedi sam«. Če boste ob prihodu v cerkev videli nekoga samega, ali ga boste prosim pozdravili in prisedli k njemu? To morda ni vaša navada. Človek je morda videti ali govori drugače od vas. In seveda, kakor bi morda rekel piškotek sreče: »Potovanje evangelijskega prijateljstva in ljubezni se začne s prvim pozdravom in tem, da nihče ne sedi sam.«

»Nihče ne sedi sam« pomeni tudi, da nihče ne sedi sam čustveno in duhovno. Z nekim očetom strtega srca sva obiskala njegovega sina. Sin je bil pred leti navdušen, da bo postal novi diakon. Ob tisti priložnosti mu je družina kupila tudi prvi par novih čevljev.

Toda v cerkvi so se mu diakoni smejali. Čevlji so bili novi, vendar ne modni. Mladi diakon je osramočen in prizadet rekel, da nikoli več ne bo šel v cerkev. Še vedno sem strt zaradi njega in njegove družine.

Na prašnih poteh v Jeriho so se vsakemu od nas posmehovali, nas sramotili in prizadeli, morda so nas prezirali ali zlorabljali. In bolj ali manj načrtno je tudi vsak od nas prezrl, ni videl oziroma slišal ali je morda namerno prizadel druge. Prav zato, ker smo bili prizadeti in smo prizadeli druge, nas Jezus Kristus vse pripelje v svoje gostišče. V njegovi Cerkvi ter preko njegovih uredb in zavez lahko pridemo drug k drugemu in k Jezusu Kristusu. Ljubimo in smo ljubljeni, služimo in nam služijo in odpuščamo in nam je odpuščeno. Prosim, pomnite: »Na zemlji ni trpljenja, ki ga nebesa ne morejo ozdraviti«; zemeljska bremena nam olajša – Odrešenikova radost je resnična.

V Prvem Nefiju 19 beremo: »Teptajo pod svojimi nogami celo samega Izraelovega Boga; /…/ omalovažujejo ga; /…/ zatorej ga bičajo in on to trpi; in udarjajo ga in on to trpi. Da, pljuvajo nanj in on to trpi.«

Moj prijatelj, profesor Terry Warner, pravi, da obsojanje, bičanje, udarjanje in pljuvanje niso bili priložnostni dogodki, ki so se zgodili samo med Kristusovim zemeljskim življenjem. Kakor ravnamo drug z drugim – zlasti z lačnimi, žejnimi, izločenimi – tako ravnamo z njim.

V njegovi obnovljeni Cerkvi je vsem bolje, če nihče ne sedi sam. Ne samo, da dajmo prostor ali tolerirajmo. Temveč iskreno pozdravimo, opazimo, služimo, ljubimo. Naj noben prijatelj, sestra in brat ne bo tujec ali neznanec, ampak otrok doma.

Danes se jih veliko počuti, da so osamljeni in izolirani. Družbena omrežja in umetna inteligenca nas lahko pustijo hrepeneče po človeški bližini in človeškem dotiku. Slišati želimo glasove drug drugega. Želimo si pristne pripadnosti in prijaznosti.

Veliko je razlogov, zakaj morda čutimo, da ne sodimo v cerkev – da, metaforično rečeno, sedimo sami. Morda nas skrbi naš naglas, oblačila, družinske razmere. Morda se počutimo neustrezne, smrdimo po dimu, hrepenimo po moralni čistosti, smo se razšli z nekom in se počutimo prizadete in osramočene in smo zaskrbljeni zaradi tega ali onega cerkvenega pravila. Morda smo samski, ločeni, ovdoveli. Naši otroci so hrupni ali nimamo otrok. Nismo služili misijona ali pa smo se prej vrnili domov. Seznam se nadaljuje.

Mozija 18:21 nas vabi, naj srca prepletemo v ljubezni. Prosim nas, naj nas manj skrbi, naj manj sodimo, smo manj zahtevni do drugih – in naj bomo, ko je to potrebno, manj strogi do sebe. Siona ne ustvarimo v enem dnevu. Toda vsak »živijo«, vsaka topla gesta Sion približa. Bolj zaupajmo Gospodu in se radostno odločimo, da bomo spolnjevali vse njegove zapovedi.

Doktrinarno v družini vere in prijateljstva svetih zaradi zavezne pripadnosti Jezusu Kristusu nihče ne sedi sam.

Prerok Joseph Smith je učil: »Na nas je, da uzremo slavo poslednjih dni, ‘razdobje polnosti časov’, sodelujemo pri njej in jo pomagamo širiti, ko bodo Božji sveti zbrani vsak iz svojega naroda, rodu, ljudstva in jezika.«

Bog »ničesar ne stori, kar ne bi bilo v korist sveta; /…/ da bi k sebi pritegnil vse ljudi (moške in ženske). /…/

Vse povabi, naj pridejo k njemu in bodo deležni njegove dobrote; /…/ in Bogu so vsi enaki.«

Spreobrnitev k Jezusu Kristusu od nas zahteva, da odložimo naravnega človeka in posvetno kulturo. Predsednik Dallin H. Oaks uči, da se moramo odreči vsem običajem in kulturnim navadam, ki so v nasprotju z Božjimi zapovedmi, ter postati sveti iz poslednjih dni. Pojasni: »Obstaja edinstvena evangelijska kultura, zbirka vrednot in pričakovanj ter običajev, ki so skupni vsem članom Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.« Evangelijska kultura vključuje čistost, tedensko udeleževanje cerkvenih sestankov, vzdržnost od alkohola, tobaka, pravega čaja in kave. Vključuje poštenje in integriteto, razumevanje, da se na cerkvenih položajih premikamo naprej, ne navzgor ali navzdol.

Učim se od zvestih članov in prijateljev v vsaki deželi in kulturi. Sveti spisi, ki jih preučujemo v številnih jezikih in kulturnih vidikih, poglabljajo razumevanje evangelija. Različni izrazi Kristusovih lastnosti poglabljajo mojo ljubezen in razumevanje do Odrešenika. Vsi smo blagoslovljeni, kadar, kot je učil predsednik Russell M. Nelson, svojo kulturno identiteto opredelimo kot Božji otrok, otrok zaveze, učenec Jezusa Kristusa.

Mir Jezusa Kristusa je mišljen za nas osebno. Nedavno je neki mladenič iskreno vprašal: »Starešina Gong, ali lahko še vedno grem v nebesa?« Spraševal se je, ali mu bo sploh kdaj lahko odpuščeno. Vprašal sem ga po imenu, pozorno poslušal, ga pozval, naj govori s škofom in ga močno objel. Odšel je z upanjem v Jezusa Kristusa.

Tega mladeniča sem omenil ob neki drugi priložnosti. Kasneje sem prejel nepodpisano pismo, ki se je začelo: »Starešina Gong, z ženo sva vzgojila devet otrok /…/ in služila dva misijona.« Toda »vedno sem čutil, da mi ne bo dovoljeno v celestialno kraljestvo, /…/ ker so bili moji grehi v mladosti tako hudi!«

Pismo se je nadaljevalo: »Starešina Gong, ko ste govorili o mladeniču, ki upa na odpuščanje, me je navdala radost in začel sem spoznavati, da mi je morda [lahko odpuščeno].« Pismo se zaključi: »Zdaj se imam celo rad!«

Pripadnost zavezam se poglobi, ko pridemo drug k drugemu in h Gospodu v njegovem gostišču. Gospod nas vse blagoslovi, kadar nihče ne sedi sam. In kdo ve? Morda oseba, ob kateri sedimo, lahko postane naš najboljši prijatelj iz piškotka sreče. Ponižno molim, da bi na Jagnjetovi večerji našli in naredili prostor zanj in drug za drugega, v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.