Ozaljšani z vrlino zmernosti

Predsednik Russell M. Nelson je maja leta 2021 med ogledom obnovitvenih del templja Salt Lake občudoval prizadevanja pionirjev, ki so z omejenimi sredstvi in neomajno vero zgradili to sveto stavbo, fizično in duhovno mojstrovino, ki je prestala preizkus časa. Vendar je opazil tudi učinke erozije, ki je sčasoma povzročila nastanek razpok v prvotnih temeljnih kamnih templja in nestabilnost zidovja, kar jasno nakazuje na potrebo po okrepitvi konstrukcije.

Naš ljubi prerok nas je zatem učil, da prav kakor je bilo potrebno izvesti velike ukrepe za okrepitev temeljev templja, da bi vzdržal sile narave, moramo tudi mi sprejeti izredne ukrepe – morda takšne, kot jih nismo še nikoli prej – da okrepimo svoj duhovni temelj v Jezusu Kristusu. V svojem nepozabnem sporočilu nam je v osebni razmislek zapustil globoki vprašanji: »Kako trden je vaš temelj? In kako si morate okrepiti pričevanje in razumevanje evangelija?«

Evangelij Jezusa Kristusa nam nudi božansko navdihnjena in učinkovita sredstva za preprečevanje duhovne erozije v duši, kar močno okrepi naš temelj in nam pomaga, da se izognemo razpokam v svoji veri in nestabilnosti tako v pričevanju kot v razumevanju svetih evangelijskih resnic. Posebno pomembno načelo za doseganje tega namena najdemo v 12. razdelku Nauka in zavez, razodetju, ki je bilo po preroku Josephu Smithu dano Josephu Knightu, pravičnemu možu, ki si je iskreno prizadeval, da bi razumel Gospodovo voljo, ne zgolj zaradi zunanje spremembe, temveč da bi bil neomajen na svoji poti učenca – trden kot nebeški stebri. Gospod je izjavil:

»Glej, govorim tebi in tudi vsem tistim, ki si želijo izvajati in utrjevati to delo;

in nihče ne bo mogel pomagati pri tem delu, če ne bo ponižen in navdan z ljubeznijo, če ne bo imel vere, upanja in dobrotljivosti ter ne bo zmeren v vsem, kar koli mu bo zaupano v varstvo.«

Odrešenikovo vodstvo, zabeleženo v tem svetem razodetju, nas opominja, da je zmernost bistvena okrepitev za trden temelj v Jezusu Kristusu. Je ena od nepogrešljivih vrlin, ne le za tiste, ki so poklicani, da služijo, temveč tudi za vse, ki so z Gospodom sklenili svete zaveze in sprejmejo, da mu bodo zvesto sledili. Zmernost usklajuje in krepi druge Kristusove lastnosti, omenjene v tem razodetju: ponižnost, vero, upanje, dobrotljivost in čisto ljubezen, ki izvira iz njega. Nadalje, z razvijanjem zmernosti svojo dušo smiselno zaščitimo pred komaj opazno, vendar stalno duhovno erozijo, ki jo povzročajo posvetni vplivi, ki lahko oslabijo naš temelj v Jezusu Kristusu.

Med lastnostmi, ki krasijo prave Kristusove učence, izstopa zmernost kot odraz samega Odrešenika, dragocen sad Duha, ki je na voljo vsem, ki se izpostavijo božanskemu vplivu. To je vrlina, ki prinaša ravnovesje v srce ter modro in umirjeno oblikuje želje in čustva. V svetih spisih je zmernost predstavljena kot bistveni del napredka na našem duhovnem potovanju, ki nas vodi k potrpežljivosti, pobožnosti in sočutju, medtem ko nam prečiščuje občutke, besede in dejanja.

Kristusovi učenci, ki si prizadevajo razvijati to Kristusovo lastnost, postajajo vse bolj ponižni in ljubeči. V njih se poraja spokojna moč in postanejo bolj sposobni zadrževati jezo, gojiti potrpežljivost in z drugimi ravnati strpno, spoštljivo in dostojanstveno, celo ko pihajo močni vetrovi nadlog. Ne skušajo delovati impulzivno, ampak se odločijo delovati duhovno modro, pri čemer jih vodita krotkost in blagi vpliv Svetega Duha. Tako postanejo manj dovzetni za duhovno erozijo, ker vedo, kot je učil apostol Pavel, da vse zmorejo v Kristusu, ki jim daje moč, celo navkljub preizkušnjam, ki bi jim lahko omajale pričevanje o njem.

Pavel je v pismu Titu podal svet nasvet glede usposobljenosti tistih, ki želijo predstavljati Odrešenika ter verno in predano izpolnjevati njegovo voljo. Rekel je, da morajo biti gostoljubni, trezni, pravični in sveti – lastnosti, ki jasno odražajo vpliv zmernosti.

Vendar je Pavel posvaril, naj ne bomo prevzetni, ne jezljivi in ne pretepači. Takšne lastnosti so v nasprotju z Odrešenikovim mišljenjem in ovirajo pravo duhovno rast. V svetopisemskem kontekstu je neprevzetnež ta, ki noče delovati arogantno in ponosno; nejezljivi je ta, ki se izogiba naravni želji, da bi postal nestrpen in razdražen; nepretepač pa je ta, ki zavrača prepirljivo, agresivno in ostro vedenje besedno, fizično in čustveno. Ko si z vero in ponižnostjo prizadevamo spremeniti svoje obnašanje, smo lahko trdno zasidrani k trdni skali njegove milostljivosti ter postanemo čisto in zloščeno orodje v njegovih svetih rokah.

Ko razmišljam o potrebi po razvijanju kreposti zmernosti, se spomnim besed Ane, matere preroka Samuela – ženske izjemne vere, ki je tudi po velikih preizkušnjah Gospodu namenila pesem hvaležnosti. Rekla je: »Ne govorite tako ošabno, iz vaših ust naj izgine predrznost! Zakaj Gospod je vsevedni Bog, pri njem se tehtajo dejanja.« Njena pesem je več kot molitev – to je povabilo, ki naslavlja nas same, naj ravnamo ponižno, obvladano in zmerno. Ana nas opominja, da se prava duhovna moč ne izraža v impulzivnih odzivih ali ošabnih besedah, temveč v zmernem, premišljenem pristopu, usklajenem z Gospodovo modrostjo.

Svet pogosto poveličuje vedénje, ki izvira iz agresivnosti, objestnosti, nestrpnosti in pretiravanja, in takšen odnos pogosto opravičuje s pritiski vsakdanjega življenja in nagnjenostjo po potrjevanju in priljubljenosti. Ko svojo pozornost odvrnemo od vrline zmernosti in pri svojem ravnanju in govorjenju zanemarimo blag in blažilen vpliv Svetega Duha, zlahka zapademo v sovražnikovo past, kar nas neizogibno pripelje do tega, da izgovarjamo besede in sprejmemo stališča, ki jih bomo globoko obžalovali bodisi v svojih družbenih, družinskih ali celo cerkvenih odnosih. Evangelij Jezusa Kristusa nas vabi, naj to krepost udejanjamo zlasti v času izzivov, kajti prav ob teh priložnostih se razodene pravi značaj posameznika. Martin Luther King ml. je nekoč dejal: »Končno merilo človeka ni, kakšno stališče zavzame v trenutkih udobja in lagodja, temveč kakšno stališče zavzame v času izzivov in nasprotovanj.«

Kot ljudstvo zaveze smo poklicani, da živimo tako, da bomo v srcu trdno zakoreninjeni v svetih obljubah, ki smo jih dali Gospodu, in da dosledno upoštevamo vzorec, ki ga je postavil s svojim popolnim zgledom. V zameno nam je obljubil: »Resnično, resnično, povem vam, da je to moj nauk, in kdor zida na tem, zida na moji skali in vrata pekla ga ne bodo premagala.«

Odrešenikovo delovanje na zemlji je v vseh vidikih njegovega značaja zaznamovala vrlina zmernosti. S svojim popolnim zgledom nas je učil: »Bodi potrpežljiv v stiskah, ne žali tistih, ki žalijo.« Ko je učil, naj zaradi sporov in prepirov ne damo duška jezi, je izjavil: »Morate se pokesati in postati kakor majhen otrok.« Učil je tudi, da se morajo vsi, ki so v srcu trdno odločeni, da bodo prišli k njemu, spraviti s tistimi, na katere so jezni, ali s tistimi, ki imajo kaj proti njim. Z zmerno držo in s sočutnim srcem nam je zagotovil, da se takrat, ko bodo z nami ravnali osorno, neprijazno, nespoštljivo ali nas prezrli, njegova prijaznost ne bo odmaknila od nas in zaveza njegovega miru ne bo izginila iz našega življenja.

Pred nekaj leti sva z ženo imela svet privilegij, da sva se v Mexico Cityju sestala z nekaj zvestimi člani Cerkve. Številni od njih so bodisi zaradi sebe bodisi zaradi svojih najdražjih prestali neopisljive preizkušnje, vključno z ugrabitvami, umori in drugimi srce parajočimi tragedijami.

Ko sva se zazrla v obraze teh svetih, nisva videla jeze, zamere ali želje po maščevanju. Namesto tega sva videla tiho ponižnost. Njihova obličja, čeprav jih je zaznamovala žalost, so izražala iskreno hrepenenje po zdravljenju in tolažbi. Čeprav jim je trpljenje strlo srca, so ti sveti vztrajali z vero v Jezusa Kristusa in se odločili, da ne bodo dopustili, da bi njihove stiske postale razpoke v njihovi veri ali povzročile nestanovitnost v njihovem pričevanju o evangeliju.

Na koncu tega svetega srečanja sva pozdravila vsakega od njih. Vsak stisk rok, vsak objem je postal tiho pričevanje, da se z Gospodovo pomočjo lahko odločimo, da se bomo na življenjska razočaranja in izzive odzvali z zmernostjo. Njihov tihi in skromni zgled je bil blago povabilo, naj v vsem zmerno hodimo po Odrešenikovi poti. Čutila sva, kot da sva v navzočnosti angelov.

Jezus Kristus, največji od vseh, je trpel za nas, dokler ni krvavel iz vsake pore, vendar ni nikoli dopustil, da bi mu jeza razplamtela srce, niti niso iz njegovih ust prišle agresivne, žaljive ali posvetne besede, celo sredi takšnega trpljenja. S popolno zmernostjo in neprimerljivo krotkostjo ni mislil nase, ampak na vsakega Božjega otroka – preteklega, sedanjega in prihodnjega. Apostol Peter je pričeval o Kristusovi plemeniti naravnanosti, ko je izjavil: »Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično.« Odrešenik je celo sredi svojega največjega trpljenja pokazal popolno in božansko zmernost. Izjavil je: »[V]endar slava bodi Očetu in izpil sem in končal svoje priprave za človeške otroke.«

Moji ljubi bratje in sestre, vse nas iskreno prosim, naj svoj um in srce ozaljšamo s krščansko vrlino zmernosti kot sveti odgovor na preroški klic našega dragega predsednika Russlla M. Nelsona. Ko si z vero in marljivostjo prizadevamo, da bi v svoja dejanja in besede vtkali zmernost, pričujem, da bomo svoje življenje še bolj trdno in varno zasidrali na trdnem temelju našega Odkupitelja.

Z vso resnostjo pričujem, da nam nenehno stremljenje k zmernosti očiščuje dušo in nam posvečuje srce pred Odrešenikom, nas blago približuje k njemu in nas z upanjem in mirom pripravlja na tisti veličastni dan, ko ga bomo srečali ob njegovem drugem prihodu. Vse te besede ponižno izrekam v svetem imenu našega Odrešenika Jezusa Kristusa, amen.