»Tempeljske uredbe združujejo, povezujejo in pečatijo«, Liahona, sept. 2025.
Zgodovinski pogledi na Gospodovo hišo
Tempeljske uredbe združujejo, povezujejo in pečatijo
Zgodovina tempeljskega dela v poslednjih dneh kaže navdušenje in razodetja vrstico za vrstico za namestniške krste za mrtve.
Ilustriral: Dan Burr
Betsy King Duzette je zabredla v mrzlo vodo reke Misisipi. Oseminpetdesetletna vdova in spreobrnjenka iz Connecticuta se je nato krstila za strice, taščo in moževega očima.
Prerok Joseph Smith je nedavno, avgusta 1840, svete učil o nauku krsta za mrtve. V navdušenju so krste izvajali v reki, ker nauvoojski tempelj ni bil dokončan. Ženske so se krstile za moške in moški za ženske. Gospod pa je Josephu Smithu kmalu razodel, da morajo biti krsti za umrle prednike opravljeni v posvečenih templjih (gl. Nauk in zaveze 124:28–35). Leta 1845 pa je Brigham Young oznanil, da se morajo ženske krstiti za ženske in moški za moške.
Betsy je mož Philemon Duzette umrl pred šestimi leti. Kljubovala je mrzlim vodam, da se je krstila tako za njegove umrle sorodnike kot tudi za svoje. To je vključevalo krst za Philemonovega očima Jesseja Peasa, ki je umrl pred petdesetimi leti, ko je bila Betsy še dekle. Morda ga nikoli ni srečala, vendar je verjetno vedela zanj in kako mu je ime in v kakšnem sorodstvenem razmerju je s Philemonom in njegovo mamo Martho Wing. Betsy je Martho poznala, ko je bila še živa.
Betsy se je kot namestnica za Jesseja krstila skoraj takoj po razodetju o krstu za mrtve. In z možem sta enega svojih otrok poimenovala po Jesseju. Philemonov biološki oče, ki se je tudi imenoval Philemon, je umrl, ko je bil sinček še dojenček, Jesse Peas pa je postal njegov očim, ko je bil Philemon star tri leta, in je Marthi pomagal skrbeti zanj.
V Ameriki 18. in 19. stoletja je bilo krušno starševstvo pogosto. Visoka stopnja umrljivosti in visoka stopnja ponovnih porok sta pomenili, da je veliko ljudi živelo v krušnih ali mešanih družinah. Tako so bile družinske vezi družine Duzette-Peas ponovno vzpostavljene dvakrat: Prvič, ko se je Philemonova mati poročila z Jessejem Peasom, in drugič s krsti za mrtve.
Risba krstilnika v prvotnem nauvoojskem templju
Odkupitev ljubljenih
Namestniški krst je te zemeljske vezi povezal tako, da bodo trajali vso večnost. Kot je Joseph Smith zapisal, je krst za mrtve »trdna vez«, ki poveže žive z mrtvimi, »kajti mi brez njih ne moremo postati popolni, oni pa ne morejo postati popolni brez nas« (Nauk in zaveze 128:18).
Joseph Smith je učil, da bo brez te trdne vezi zemljo udarilo prekletstvo in bo opustošena, ustvarjena brez smisla (gl. Nauk in zaveze 128:17–18). Nasprotno tej skrajni izjavi je bilo Josephovo veličastno razodetje o moči, da vse Božje otroke poveže za večnost.
Joseph je poleg pomembnosti namestniških uredb za dobro umrlih družinskih članov poudaril, da imajo korist tudi živi: »In sedaj, moji srčno ljubljeni bratje in sestre, naj vam zatrdim, da so to načela v zvezi z mrtvimi in živimi, ki se jim ne more dajati le malo pozornosti, kar zadeva našo odrešitev.« (Nauk in zaveze 128:15)
Ta razodetja so bila za Josepha Smitha globoko osebna. Njegov najstarejši brat Alvin je umrl leta 1823 in Joseph je to izgubo čutil v življenju. Joseph je v razodetju leta 1836 videl »Božje celestialno kraljestvo in slavo le-tega« in »nadsvetno lepoto vrat« in »lepe ulice tistega kraljestva«. Sredi tega veličastnega videnja o celestialnem kraljestvu je videl tudi posamezne družinske člane, ki jih je poznal in imel rad, vključno z bratom Alvinom. »Čudil« se je, da je bil Alvin, ki se ni nikoli krstil, dedič »Božjega celestialnega kraljestva«. (Gl. Nauk in zaveze 137:1–6.)
Pred nastankom sveta
Povezava med živimi in umrlimi ljubljenimi odraža veličastno razsežnost človeške odrešitve, saj se za tiste, ki so »umrli, ne da bi za evangelij vedeli« (Nauk in zaveze 128:5), ve in je bil priskrbljen način za njihovo odkupitev, še preden so prišli na zemljo. Krst za mrtve je bil dejansko uveden za našo »odrešitev pred osnovanjem sveta« (Nauk in zaveze 128:8). Razodetjem o krstu za mrtve so sledila kasnejša razodetja o uredbah pečatenja. Pečatenje otrok k staršem je postala najpomembnejša uredba, ki je omogočila povezave med vsemi, ki so kdaj živeli (gl. Nauk in zaveze 138:47–48).
Starešina Dale G. Renlund iz zbora dvanajstih apostolov je v lepem generalnokonferenčnem nagovoru aprila 2018 opisal moč teh vezi pečatenja:
»Bog v svoji neskončni zmožnosti pečati in zdravi posameznike ter družine navkljub tragedijam, izgubam in stiskam. /…/
Jezus Kristus s svojim odkupnim žrtvovanjem ponuja te blagoslove vsem, tako mrtvim kot živim.«
Tako kot je Betsy King Duzette verjela in zaupala, ko je v imenu svojega očima zabredla v reko Misisipi, smo lahko mi, mi vsi, za večno povezani, pečateni, vezani in zvarjeni skupaj.