»Dragoceni bonsaji in dragocena pričevanja«, Liahona, sep. 2025.
Dragoceni bonsaji in dragocena pričevanja
Vsako pričevanje je neprecenljiv dar, ki potrebuje intenzivno osebno predanost in vero, da bi ostalo lepo in prinašalo radost.
Fotografija z avtorjevim dovoljenjem
V središču Tokia na Japonskem sem v čudovitem parku videl nekaj, kar me je presenetilo. Ob poti skozi park je bil zid, na katerem je bilo privezanih več kot ducat lončkov in v vsakem je bil bonsaj. Vsako edinstveno lepo drevo je imelo majhen znak z napisom o starosti. Večina jih je bila starih več kot 100 let.
Eden, star 390 let, je še vedno obrodil sadove. Drugi je imel dve prepleteni debli – eno mrtvo, drugo živo. Staro je bilo neverjetnih 590 let.
Predstavljal sem si, kako je moral biti vsak bonsaj prvotno gojen in obrezan z velikim ponosom in radostjo. Kasneje so drevesa verjetno postala družinska dediščina. Pomislil sem na ostarele starše, ki svojim otrokom nalagajo odgovornost, da nežno skrbijo za družinski bonsaj, ga varujejo pred poškodbami in ga ohranjajo za prihodnje rodove.
Ta miniaturna drevesa v Tokiu so preživela strašne vojne in mirne čase, velike nevihte in mirno vreme. So izreden dokaz predanosti, izročila in ljubeče skrbi.
Dragocen dar
Odkar sem videl te bonsaje, me je fascinirala misel, kako se večgeneracijske družine v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni oblikujejo tako, da en sam pionirski družinski član pridobi dragoceno pričevanje o obnovljenem evangeliju.
Pričevanje vsakega novega člana Cerkve se začne, ko »napravi prostor« za Božjo besedo oziroma jo vsadi v svoje srce in jo potem neguje (gl. Alma 32:28). Ko se pričevanje poglablja, se dejanja tega novega člana izoblikujejo in razvijejo v skladu z drugačnim načinom življenja.
V številnih življenjskih preizkušnjah in neurjih postaja negovano pričevanje o Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi še močnejše. Kakor bonsaj se pričevanje predaja in prenaša naslednjim rodovom kot dragocen dar, da ga razvijajo in negujejo.
Vsak rod ima veliko odgovornost, da si to pričevanje prisvoji. To je neprecenljiv, a krhek dar. Da bi ostal lep in prinašal radost, potrebuje intenzivno osebno predanost in vero.
Ne vemo, kako veliko je bilo drevo, ki ga je Lehi videl v sanjah. Vemo pa, da je bilo izredno lepo in da kar ni mogel dočakati, da bo sad delil s svojo družino (gl. 1 Nefi 8). Lehijeva družina je postala čudovit primer večgeneracijske družine – včasih jim je uspelo prenesti pravična izročila, včasih pa so žal videli, kako so pričevanja usahnila in umrla, ko so se soočili z nadlogami, neposlušnostjo in preizkušnjami.
Radostimo se tistih, ki kot prvi sveti iz poslednjih dni v svojih družinah svoja mlada pričevanja negujejo tako, da sklenejo in spolnjujejo svete zaveze. In tistim svetim pionirjem se zahvaljujemo, da svojo ljubezen do Boga prenašajo na prihodnje rodove.
Starši, učitelji, mladina in mladi odrasli, ki dajejo prednost nedeljskim sestankom, služenju v templju ter udeležbi na seminarju, inštitutu in konferencah za mlade in mlade odrasle – in Odrešenika ohranjajo na prvem mestu v življenju – priskrbijo duhovno zemljo in hrano za razvoj mladih pričevanj.
Kot bonsaji, ki sem jih videl v Tokiu, so tudi naša pričevanja o Jezusu Kristusu in njegovem obnovljenem evangeliju neprecenljiva lastnina, ki bo blagoslovila tiste, ki jih imamo radi. Ko jih iz roda v rod skrbno negujemo, cenimo in jih predajamo, lahko postanejo naša zapuščina.