Če bi Bog imel cerkev na zemlji

Nicolas Watbled, Salies de Béarn, Francija

Misijonarjema sem rekel, naj ne zapravljata časa, saj imam svoja prepričanja. Potem pa sem spoznal, da se to, kar učita, ujema z mojim prepričanjem o družini, ljubečem Očetu v nebesih in Odrešenikovi Cerkvi.

Ko sem bil mlad, sta me starša peljala v različne cerkve. Kasneje sem se kot najstnik začel obračati k Bogu in pričel brati Sveto pismo. Počutil sem se dobro.

Ko sem razmišljal o Bogu in namenu življenja, sem spoznal, kako je pomembno, da imamo družino. Verjel sem, da bi cerkveni voditelji morali poučevati z zgledom, toda v cerkvi, ki sem jo obiskoval, duhovniki niso bili poročeni. To se mi ni zdelo smiselno. Verjel sem, da je dobro biti poročen in imeti družino.

Takrat sem bil star šestnajst let. Imel sem punco, ki sem jo zelo ljubil, a me je zapustila. Težko mi je bilo. Skoraj eno leto sem zelo trpel. Zaradi te izkušnje sem želel razumeti, od kod prihajam, zakaj sem na zemlji, kaj je smisel življenja in kaj se zgodi po smrti. Odgovore na ta vprašanja sem želel najti sam. A potem ko sem dolgo premišljeval o njih, sem se spet obrnil k Bogu in si rekel: »Stvarnik življenja pozna življenje bolje kot jaz. Odgovore bi moral iskati pri njem.«

Ko sem bral Sveto pismo, sem izvedel, da je Jezus poklical dvanajst apostolov. »Če bi Bog danes imel cerkev,« sem pomislil, »bi morala imeti apostole.« Vera me je vse bolj privlačila in hotel sem se krstiti.

Ko sem se z očetom pogovarjal o Bogu, mi je rekel, da je Bog pravičen. Rekel je, ali se krstiš, da bi bil odrešen, ali pa si za vekomaj preklet v peklu. Nisem hotel verjeti, da bi ljubeči Oče v nebesih z veseljem poslal svoje otroke v pekel za večno samo zato, ker niso bili krščeni. Kaj pa tisti, ki niso imeli priložnosti za krst?

V Franciji je malo vernikov. Imel sem prijatelje, ki so bili prijazni, a se niso krstili. Prišel sem do zaključka, da ni prav misliti, da bodo vsi šli v pekel.

Zato sem se odločil, da bom oblikoval svoja prepričanja. Verjel sem v Boga, ki ljubi popolno in bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi rešil svoje otroke. Če njegovi otroci nočejo prejeti njegove slave, je to odvisno od njih. Vendar jim bo dal priložnost.

Po drugi poti do spreobrnitve

Nekega dne sta dva redna misijonarja, ki sta delala v moji vasi, začutila navdih, naj se odpravita domov po drugi poti. Na poti domov sta srečala mojo mamo. Ustavila ju je in se dogovorila, da se srečam z njima. Nisem bil navdušen nad tem. Nisem hotel govoriti z njima. Mislil sem, da bosta rekla: »Moraš naju poslušati. Moraš verjeti, kar ti bova povedala.«

Ko sta misijonarja prišla na naše srečanje, sem jima rekel: »Ne zapravljajta časa. Imam svoja prepričanja. To, kar delata, je dobro, vendar verjamem, da je družina zelo pomembna. Verjamem, da bi se cerkveni voditelji morali poročiti. Verjamem, da bi cerkev morala imeti dvanajst apostolov. Verjamem, da bo Bog rešil toliko svojih otrok, kot jih bo le lahko. In ne verjamem v kajenje in pitje.«

Presenečen sem bil, ko sem ugotovil, da se to, kar učita, ujema z mojimi prepričanji. Dala sta mi Mormonovo knjigo in me prosila, naj o njej molim. Ko sem knjigo prebiral, sem občutil Duha, in Duha sem občutil z misijonarjema. Toda pomislil sem: »Mogoče le sam ustvarjam te pozitivne občutke.«

Molil sem in v sanjah dobil odgovor. V sanjah sem odprl Sveto pismo. V Svetem pismu so bili zavihki z različnimi svetopisemskimi knjigami. Na zadnjem zavihku je pisalo »Mormon«. To sporočilo mi je pomagalo razumeti, da Sveto pismo in Mormonova knjiga vsebujeta isti evangelij (gl. Ezekiel 37:15–19).

Moje pričevanje so dodatno okrepile druge izkušnje z branjem in proučevanjem Mormonove knjige. Ko sta me misijonarja povabila, naj se krstim, sem radostno sprejel. Krstil sem se natanko eno leto po tem, ko me je zapustilo dekle. Krst je zaznamoval veliko spremembo v mojem življenju. Ko sem se pridružil Cerkvi, sem izgubil nekaj prijateljev, a sem našel nove v veji, ki sem jo obiskoval.

Brat Watbled z družino — »Evangelij mi je prinesel veliko luči in sreče,« pravi Nicolas. »Bog me blagoslavlja. Spoznal sem dobro žensko in imava tri dobre hčere.«

»Evangelij mi je prinesel veliko luči in sreče,« pravi Nicolas. Navdala sta me Duh in radost. Pomislil sem: »Vse, kar sem prej pretrpel, me je vodilo sem.«

Bog me blagoslavlja. Spoznal sem dobro žensko in imava tri dobre hčere.« Dve od njih sta služili misijon in drugim pomagali razumeti, kar sem dojel pred leti: »Družina je osrednja v Stvarnikovem načrtu za večno usodo njegovih otrok«, »mrtvi, ki se pokesajo, bodo odkupljeni zaradi poslušnosti uredbam Božje hiše« (Nauk in zaveze 138:58) in Gospod v današnjih dneh pokliče apostole in preroke, da vodijo njegovo Cerkev (gl. Efežanom 2:20).