Gospod me je vodil domov

Ilustriral David Malan.

Ko sem v Združenih državah delal doktorat in poučeval glasbo, sem si prizadeval živeti po evangeliju in občutiti Božji vpliv v svojem življenju. Bil sem daleč od doma in včasih sem se počutil osamljen, vendar sem čutil, kako me pri odločitvah vodita Božja ljubezen in glas.

Nekega dne sem prejel občutek, da se moram vrniti v svojo domovino, Bolivijo. Odločitve za vrnitev nisem sprejel zlahka. Vse je potekalo dobro. A po molitvi sem močno začutil, da se moram vrniti, ker me je čakalo nekaj pomembnega.

Po vrnitvi se je na eni najboljših bolivijskih univerz odprl dodiplomski glasbeni program, kjer sem se zaposlil kot profesor.

V domačem oddelku sem kmalu srečal mladenko, ki je nisem še nikoli videl. Njeni starši so se spreobrnili v Cerkev, ko sem se pred leti pripravljal, da bom odšel v Združene države. Začela sva se sestajati in sva se poročila, kar je bil velik blagoslov v mojem življenju.

Pred dvema letoma so babici postavili diagnozo raka. Bila sva si zelo blizu. Ko sem bil majhen, mi je govorila: »Vselej boš z mano in vem, da boš poskrbel zame.«

Ker sem se vrnil domov, sem bil ob njej, ko me je potrebovala, in sem v zadnjih mesecih vsak dan preživljal čas z njo. Pred smrtjo se Cerkvi ni pridružila, a rada je imela revijo Liahona, Mormonovo knjigo in generalno konferenco. »Verjamem v vse,« je rekla.

Kasneje sem bil blagoslovljen, da sem bil s starši v templju Cochabamba v Boliviji, ko je bila babica pečatena k možu, ki je umrl mlad. Nikoli se ni ponovno poročila. Začutil sem, da sta bila z nami v templju, srečna in zopet skupaj. Lepo je bilo videti starše v sobani za pečatenje, ko sta bila namestnika zanju.

Ne vemo, kako se bodo stvari odvile v našem življenju, a Gospod ve, kje bi morali biti. Ve tudi, kako naj nas blagoslovi, in vodil nas bo, da bomo delovali namesto njega, da bomo blagoslavljali druge. Če zaupamo njegovi modrosti in navodilom, vem, da nam lahko iz življenja ustvari več, kot bi mi sami.