Ne postanite trdosrčni

Obnova evangelija Jezusa Kristusa se je začela, ko sta se Bog Oče in njegov ljubljeni Sin prikazala mlademu Josephu Smithu in odgovorila na njegovo ponižno molitev. Joseph Smith je v sklopu obnove prevedel starodavni zapis z Božjim darom in močjo. Ta zapis govori »o Božjih ravnanjih s starodavnimi prebivalci Amerike in vsebuje polnost evangelija«.

Ko sem kot fant bral Mormonovo knjigo, sem se pogosto spraševal, zakaj Laman in Lemuel nista verjela resnicam, ki so jima bile dane, celo ko se jima je Gospodov angel neposredno prikazal in jima govoril. Zakaj Laman in Lemuel nista bila bolj ponižna in poslušna naukom svojega očeta Lehija in mlajšega brata Nefija?

Enega od odgovorov na to vprašanje sem našel v Prvem Nefiju, kjer piše, da je bil Nefi »potrt zaradi [njune] trdosrčnosti«. Nefi je svoja starejša brata vprašal: »Kako to, da sta tako trdosrčna in tako slepomiselna?«

Kaj pomeni biti trdosrčen?

V korejskem prevodu Mormonove knjige je prevod za pomen »trdota« tak: 완악 (Wan-Aak: 頑惡). Ta besedna zveza uporablja kitajski znak »wan« (頑), kar pomeni »trmast«, in »Aak« 惡), kar pomeni »hudoben«. Ko postanemo trdosrčni, smo zaslepljeni in to, kar je dobro, ne more priti v naša srca ali misli. Postanemo trmasti in se začnemo bolj osredotočati na posvetne želje ter se v srcu zapiramo pred tem, kar je Božje. Odločimo se, da se bomo osredotočili zgolj na svoje misli, medtem ko ne sprejemamo mnenja in vodstva drugih. Odločimo se, da se v srcu ne bomo odprli temu, kar je dobro, temveč vplivu posvetnosti in nasprotnika. Ko smo trdosrčni, se upremo vplivu Svetega Duha. Počasni smo »v tem, da bi pomnili Gospoda«, in sčasoma postanemo »brezčutni« do njegovih besed.

Alma je ljudi v Amonihi učil, da bodo nekateri »Božjega Duha zavrnili zaradi svoje trdosrčnosti«. Učil je tudi, da bo »tistim, ki bodo postali trdosrčni, /…/ dan manjši del besede, dokler glede njegovih skrivnosti ne bodo vedeli nič«. Duh se sčasoma umakne in Gospod bo »odvzel [svojo] besedo« tistim, ki so postali trdosrčni prav kakor Laman in Lemuel. Ker sta Laman in Lemuel vedno znova postala trdosrčna, se upirala občutenju Svetega Duha in se odločila, da ne bosta sprejela očetovih in Nefijevih besed in naukov, sta večne Božje resnice nazadnje zavrgla.

Nefi je bil v nasprotju z Lamanom in Lemuelom nenehno ponižen in je prosil za vodstvo Gospodovega Duha. Gospod je v zameno omehčal Nefijevo srce. Nefi pove, da je »klical h Gospodu; in glejte, obiskal me je in mi omehčal srce, da sem verjel vsem besedam, ki jih je oče govoril«. Gospod je Nefiju pomagal, da je sprejel, razumel in verjel v vse Božje skrivnosti in besede. Nefija je lahko stalno spremljal Sveti Duh.

Kaj lahko delamo, da ne postanemo trdosrčni?

Prvič, vsak dan se lahko kesamo.

Odrešenik je učil: »Kdor se pokesa in pride k meni kot majhen otrok, ga bom sprejel.« Naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, je učil:

»Kesanje je ključno za napredek. Zaradi čiste vere napredujemo po poti zavez.

Prosim, ne bojte se kesanja oziroma z njim ne odlašajte. Satan se radosti vaše bede. /…/ Že danes okusite radost, ki jo občutite, ko odvržete posvetnega človeka. Odrešenik nas vselej ljubi, zlasti ko se pokesamo.«

Ko izkusimo radost, ker se v srcu omehčamo in pridemo h Gospodu, postanemo »kot otrok, ubogljiv, krotak, ponižen, potrpežljiv, navdan z ljubeznijo, pripravljen podvreči se vsemu, kar se Gospodu zdi prav mu zadati, prav kakor se otrok podvrže svojemu očetu«.

Drugič, lahko se učimo ponižnosti.

Če se bomo kesali vsak dan, bomo v srcu ponižni. Pred Gospodom želimo postati ponižni kakor majhen otrok, ki je poslušen očetu. Potem nas bo vselej spremljal Sveti Duh in se bomo v srcu omehčali.

Z ženo Sue sva pred štirimi leti spoznala čudovit par. Ko sva ju spoznala, je bil mož nov član Cerkve, njegova žena pa se je sestajala z misijonarkama, da bi preučevala evangelij. Z njo se je sestalo veliko misijonarjev, da bi ji pomagali priti h Kristusu. Čutila sva, da ima živo pričevanje o evangeliju in da ve, da je Cerkev prava. Ko smo se dobili, je pogosto občutila Duha in dejavno sodelovala na vseh sestankih. Rada se je družila s čudovitimi člani oddelka. Vendar se je obotavljala pri tem, da bi stopila v vode krsta. Nekega dne je brala Moronija 7:43–44, ki se glasi:

»In spet, glejte, povem vam, da ne more verovati in upati, če ni krotak in ponižen v srcu.

Če to ni tako, sta [vaša] vera in upanje zaman, kajti Bog drugega ne sprejme kakor krotkega in v srcu ponižnega.«

Ko je te verze prebrala, je spoznala, kaj mora narediti. Mislila je, da razume, kaj pomeni biti krotak in ponižen. Vendar ni razumela dovolj, da bi imela vero in upanje, da bi spolnjevala Božje zapovedi. Opustiti je morala trmoglavost in lastno modrost. Z iskrenim kesanjem je postala ponižna. Ponižnost je začela razumeti z Božjega vidika. Zanašala se je na nebeškega Očeta in molila, naj ji omehča srce. Zaradi teh molitev je začutila Duha, ki ji je pričeval, da nebeški Oče želi, da se krsti.

Oba, mož in žena, sta povedala, da bolj sta postala ponižna, bolj sta razumela Božje besede, in Gospod ju je v srcih omehčal, da sta bila lahko poslušna naukom našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Tretjič, Odrešeniku lahko zaupamo in se nanj zanašamo.

Nefi je bil čudovit primer, kako se je zato, ker je zaupal v Gospoda, v srcu omehčal. Učil je: »Zaupal sem vate in vate bom vekomaj zaupal. Ne bom zaupal v roko iz mesa.« Podobno je Gospod v razodetju, danem preroku Josephu Smithu, rekel: »Zaupaj v tistega Duha, ki vodi k dobrim delom – da, da delaš pravično, da hodiš ponižno.« Če zaupamo v Gospoda in se nanj zanašamo, nam bo omehčal srce, v preizkušnjah, težavah in stiskah pa bomo prejeli podporo.

Če se bomo iskreno pokesali, postali ponižni, zaupali Gospodu in se nanj zanašali, se bomo v srcu omehčali. Potem bo izlil svojega Duha in nam pokazal nebeške skrivnosti. Verjeli bomo vsem besedam, ki jih uči, in naše razumevanje se bo poglobilo.

Naš Odrešenik Jezus Kristus je bil največji zgled krotkosti. V Drugem Nefiju 31:7 beremo: »Toda navkljub temu, da je svét, človeškim otrokom pokaže, da je po mesu postal ponižen pred Očetom in Očetu pričuje, da bo poslušno izpolnjeval njegove zapovedi.« Čeprav je bil svet in popoln, je pred Očetom postal ponižen in mu bil poslušen, s tem ko se je krstil.

Jezus Kristus je na koncu svojega življenja Očetu podvrgel svojo voljo, tako da je izpil grenko čašo. Zaradi tega trpljenja je »trepetal zaradi bolečine in krvavel iz vsake pore in trpel tako telesno kot duhovno«. Odrešenik je prosil, da mu »ne bi bilo treba piti grenke čaše in odstopiti«. Vendar je rekel: »Slava bodi Očetu in izpil sem in končal svoje priprave za človeške otroke.«

Bratje in sestre, dana nam je bila moralna svobodna volja. Lahko se odločimo, da bomo postali trdosrčni, ali pa se odločimo, da se bomo v srcu omehčali. V vsakdanjem življenju se lahko odločimo, da bomo delali tisto, kar privablja Gospodovega Duha, da pride v naše srce in prebiva v njem. Vem, da je v teh odločitvah mir in radost.

Posnemajmo vzor našega Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je spoštoval Očetovo voljo. Če bomo to delali, nam je Gospod obljubil: »Kajti glej, zbral jih bom, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, če ne bodo postali trdosrčni.« V imenu Jezusa Kristusa, amen.