»Se mar torej ne boste vrnili k meni, … da vas lahko ozdravim«

Nekoč smo živeli v domu, obdanem z veličastnimi drevesi. Ob vhodu je bila prelepa vrba. Neke žalostne noči je bilo hudo neurje in vrba se je podrla. Ležala je na tleh z izruvanimi koreninami in prav žalostno jo je bilo gledati.

Bil sem pripravljen, da zaženem verižno žago in razžagam drevo za drva, ko je pritekel sosed, da bi me ustavil. Pograjal me je, ker sem obupal nad drevesom, in nas odločno rotil, naj se ga ne znebimo. Potem je pokazal na eno korenino, ki je bila še v zemlji, in rekel, da se bodo korenine ponovno prijele, če bomo drevo dvignili, mu porezali veje in ga negovali.

Bil sem skeptičen in podvomil sem, kako bi lahko drevo, ki se je očitno podrlo in bilo v težavah, sploh lahko preživelo in oživelo. Sklepal sem, da četudi bi spet začelo rasti, zagotovo ne bi preživelo naslednjega neurja. Ker pa smo vedeli, da sosed verjame, da drevo še ima prihodnost, smo načrt sprejeli.

In rezultat? Čez nekaj časa smo videli znake življenja, ko se je drevo začelo ukoreninjati. Zdaj, dvanajst let kasneje, je drevo čilo, prekipeva od življenja, ima močne korenine in spet krasi pokrajino.

Ko se srečujem s svetimi po svetu, se spomnim te vrbe in tega, da obstaja upanje tudi takrat, ko se vse zdi izgubljeno. Nekateri so nekoč imeli pričevanja o evangeliju, ki so bila trdna in čila kakor vrba. Potem so ta pričevanja zaradi edinstvenih osebnih razlogov oslabela in prenehali so verovati. Drugi vztrajajo z najtanjšimi koreninami, ki prodirajo v evangelijsko zemljo.

A vedno znova in znova me navdihujejo zgodbe tako številnih, ki so se odločili, da bodo ponovno stopili na pot učenca in se vrnili v svoj cerkveni dom. Raje so se odzvali na duhovni navdih in ljubeče klice, naj se vrnejo, kakor da bi vero in prepričanje zavrgli kot ničvredna drva.

Udeležil sem se kolske konference v Koreji, kjer je član, ki se je vrnil, rekel: »Bratom se zahvaljujem, ker so pripravljeni sprejeti moje pomanjkanje vere in moje šibkosti, ker so stopili v stik z mano, in za člane, ki so do mene vselej tako prijazni. Okrog mene je še vedno veliko prijateljev, ki so manj dejavni. Posrečeno je, da drug drugega nagovarjajo, naj se vrnejo v Cerkev, da bodo spet verovali. Mislim, da morda vsi hrepenijo po veri.«

Vse, ki hrepenite po veri, vabimo, da se vrnete. Obljubljam, da se vam bo vera okrepila, če boste ponovno častili s svetimi.

Nekdanji misijonar iz Afrike je pisal visokemu cerkvenemu voditelju, se opravičil in ga prosil za odpuščanje, ker ga je užalilo to, kar je učil o določeni kulturni tradiciji, zaradi česar je nato zapustil Cerkev. Ponižno je dejal: »Na žalost sem zaradi dejstva, da sem bil pred petnajstimi leti užaljen, plačal izredno visoko ceno. Toliko sem izgubil – veliko več, kot sem si kdaj predstavljal. Zelo me je sram zaradi škode, ki sem jo morda spotoma povzročil, predvsem pa sem zadovoljen, da sem našel pot nazaj.«

Vse, ki se zavedate, kaj ste izgubili, vabimo, da se vrnete, da boste ponovno okusili radostni sad evangelija.

Neka sestra v Združenih državah Amerike je za veliko let odšla iz Cerkve. Njena zgodba o vrnitvi vključuje prepričljive lekcije za starše in družinske člane, ki trpijo zaradi svojih bližnjih, ki gredo stran. Zapisala je:

»Lahko bi naštela neskončno razlogov, zakaj sem odšla iz Cerkve, od evangelija in v nekem smislu od svoje družine. Ampak ti v resnici niso pomembni. Nisem sprejela ene velike odločitve, da bi zapustila Cerkev – verjetno sem sprejela tisoč odločitev. A kar sem vedno vedela, je to, da sta moja starša sprejela eno veliko odločitev in sta se je držala. Odločila sta se, da me bosta imela rada.

Niti približno ne vem, koliko solza je bilo prelitih, koliko je bilo neprespanih noči, niti koliko iskrenih priprošnjih besed molitve je bilo izrečenih v mojem imenu. Nista mi očitala grehov, temveč sta mi ponudila roko v moji grešnosti. Doma in na družinskih srečanjih zaradi njiju nisem čutila, da bi bila nedobrodošla; če sem se kdaj tako počutila, je bila to moja krivda. Namesto tega sta me še naprej toplo sprejemala. Gotovo sta videla, kako je moja luč sčasoma pojemala. Vendar sta vedela, da je to, kar sem bila takrat, le senca tega, kar bom šele postala.

Moja pot stran od Cerkve je bila prav tako večplastna kot moja pot nazaj. Toda to, kar pri vrnitvi ni bilo težko, je bil občutek, da sem se vrnila domov, kamor spadam.«

Moje današnje sporočilo je še zlasti namenjeno vsem, ki ste nekoč občutili Duha, vendar se sprašujete, ali obstaja pot nazaj oziroma prostor za vas v obnovljeni Cerkvi Jezusa Kristusa. Velja tudi vsem, ki visijo na nitki ali so v skušnjavi, da bi se odmaknili.

To sporočilo ni izziv in ni obsodba. To je povabilo, ki ga predajamo z ljubeznijo in iskreno željo, da vas toplo sprejmemo nazaj v vaš duhovni dom.

Molil sem, da boste občutili pričevanje Svetega Duha, ko boste zdaj slišali to ljubeče povabilo in veličastno obljubo našega Odrešenika Jezusa Kristusa:

»Se mar torej ne boste vrnili k meni in se pokesali svojih grehov in se spreobrnili, da vas lahko ozdravim?«

Vsak teden se številni na Odrešenikovo povabilo odzovejo tako, da ponovno postanejo učenci in so dejavni v Cerkvi ter si tiho in ponižno prizadevajo za ozdravitev, ki jo obljublja Jezus. In v nasprotju z zgodbami, ki včasih krožijo, se rekordno število naših mladih odloča, da bodo ostali močni in krepili svojo vero v Jezusa Kristusa.

Ko so se nekaterim Jezusovim privržencem v Kafarnaumu njegovi nauki zdeli zahtevni in so se odločili, da bodo odšli, se je obrnil k apostolom in vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?«

To je vprašanje, na katerega mora odgovoriti vsak od nas, ko se sami soočamo s preizkušnjami. Petrov odgovor Jezusu je brezčasen in prepričljiv: »H komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.«

Kaj se torej lahko naučite iz zgodbe o vrbi, ko razmišljate o Odrešenikovem povabilu, naj se vrnete k njemu?

1. Pot nazaj pogosto ni lahka ali lagodna, vendar se splača. Ko smo našo vrbo ponovno postavili pokonci, smo ji porezali vse veje. Ni bila lepa! Tudi sami morda čutimo, da smo ranljivi, ko zavržemo stare poti in opustimo ponos. Če se boste v veri osredotočili na Jezusa Kristusa in njegov evangelij – na deblo in korenine – boste prejeli upanje in pogum, da boste naredili prvi korak nazaj.

2. Trajalo je veliko let, da si je naša vrba povrnila nekdanjo moč in lepoto. Zdaj je še močnejša in lepša kot prej. Bodite potrpežljivi, saj se poglabljata tudi vaša vera in pričevanje. To vključuje to, da niste užaljeni zaradi nepremišljenih pripomb, kot so: »Kje ste bili vsa ta leta?«

3. Vrba nikakor ne bi preživela brez stalne nege in hranil. Svojo vero in pričevanje boste negovali, ko se boste vsak teden gostili pri zakramentni mizi in ko boste častili v Gospodovi hiši.

4. Prav kakor je vrba potrebovala sonce, da so njene veje in listi spet zrasli, tako se vam bo pričevanje okrepilo, če boste ostali dovzetni za občutke in pričevanje Duha. Učite se od Amuleka, ki je svoje obdobje manj dejavnega člana opisal tako, da je rekel: »Velikokrat sem bil poklican in nisem hotel slišati.«

5. Moj sosed je vedel, kaj vrba spet lahko postane. Tako Gospod pozna tudi vaš božanski potencial in kaj lahko nastane iz vaše vere in pričevanja. Nikdar ne bo obupal nad vami. Zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa je vse, kar je strto, lahko ozdravljeno.

Pričujem, da se v nebesih radostijo nad tistimi, ki se vrnejo. Potrebujemo vas in vas imamo radi. Pričujem, da je Jezus Kristus naš Odrešenik in da vse, ki se vrnejo k njemu, blagoslavlja z več miru in veliko radosti. Njegove milostne roke niso sklenjene, temveč razprte in segajo k vam. Ni prepozno, da se vrnete. Z vso ljubeznijo v srcu vas prisrčno pozdravljamo doma. V imenu Jezusa Kristusa, amen.