In govorimo o Kristusu

Po zaključku dolge čezmorske zadolžitve sva z ženo Leso stopila na letališki terminal, da bi se pripravila samo še na en let – nočni let – da bi se vrnila domov. Ko sva stala s številnimi drugimi, ki so se premikali korak za korakom v dolgih vrstah, sva občutila vse večjo tesnobo drugih potnikov, ki jih je skrbelo, ali bodo ujeli lete, opravili preglede potnih listov in vizumov ter uspešno šli skozi varnostne preglede.

Končno sva prišla do okenca, za katerim je bila carinarka, na katero dozdevno nista vplivala visoka stopnja stresa in tesnobe v prostoru. Skoraj mehanično, brez očesnega stika, je segla po mojih dokumentih, potrdila mojo sliko, prelistala stran za stranjo in na koncu s težkim udarcem žigosala moj potni list.

Nato je posegla po Lesinih dokumentih. Brez čustev, s sklonjeno glavo in osredotočena na svoje delo je s strokovnim očesom metodično listala po straneh, pri čemer se je osredotočala na podrobnosti dokumentov pred seboj. Nekoliko naju je presenetilo, ko se je nenadoma ustavila, dvignila glavo in vzpostavila očesni stik z Leso v namernem in toplem pogledu navzgor. Z blagim nasmehom je nežno žigosala Lesin potni list in ji izročila dokumente. Žena se je v zameno nasmehnila, vzela dokumente in se poslovila s toplimi besedami.

»Kaj se je pravkar zgodilo?« sem jo nezaupljivo vprašal.

Lesa mi je potem pokazala, kar je videla uradnica – majhno kartico z Odrešenikovo podobo. Iz Lesine torbice ji je po nesreči zdrsnila med liste potnega lista. To je našla carinarka. Prav to je spremenilo vse njeno obnašanje.

Simon Dewey: Milost in resnica, z dovoljenjem altusfineart.com, © 2025, uporabljeno z dovoljenjem

Ta majhna Odrešenikova slika je povezala srca dveh tujk, ki se sicer nista poznali. Neosebno je spremenila v osebno in ujela lepoto, čudež in resničnost luči Jezusa Kristusa. Preostanek tistega dne in pogosto odtlej sem z občudovanjem poglobljeno premišljeval o tem prijetnem, preprostem trenutku in se radostil sijajnega učinka Kristusove luči na Božje otroke.

Smo privrženci Jezusa Kristusa in prizadevamo si, da bi njegovo luč prejeli in prinašali drugim. Ime Cerkve razkriva našo teologijo, da je »vogalni kamen sam Jezus Kristus«. Nebeški Oče nam je po starodavnih in živih prerokih zapovedal, naj ga poslušamo in pridemo h Kristusu. »[G]ovorimo o Kristusu, radostimo se v Kristusu, pridigamo o Kristusu [in] prerokujemo o Kristusu.«

Učimo, da je Jezus Kristus Božji Sin in da je Jezus med svojim zemeljskim delovanjem učil svoj evangelij in ustanovil svojo Cerkev.

Pričujemo, da je Jezus ob koncu svojega življenja plačal odkupno daritev za naše grehe, ko je trpel v vrtu Getsemani, bil križan na križu, nakar je tretji dan vstal od mrtvih in ponovno živel.

Radostimo se, ker nam je zaradi Odrešenikovega odkupnega žrtvovanja lahko odpuščeno in smo očiščeni grehov, ko se pokesamo. To nam prinaša mir in upanje in nam omogoča, da se vrnemo v Božjo navzočnost in prejmemo polnost radosti.

Prerokujemo, da zaradi Jezusovega vstajenja smrt ni konec, temveč pomemben korak naprej. »Zaradi Jezusa bomo potem, ko umremo, vsi vstali. To pomeni, da se bosta duh in telo vsakega človeka ponovno združila in živela večno.«

Živi preroki v današnjih dneh – ki od Boga prejemajo razodetja, da bi nas učili in vodili – nas vse bolj prosijo, naj pridemo h Kristusu. Pomagajo nam, da se s srci, ušesi in očmi bolj osredotočimo nanj. Navedemo lahko številne primere sprememb in izboljšav, ki jih je naznanilo Prvo predsedstvo, katerih namen je, da bi se mi osredotočali na Jezusa Kristusa. Med njimi so naslednje:

• Odločitev, da se ime »Mormonska Cerkev« opusti in nadomesti s pravilnim imenom Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

• Na voljo so nove, navdihnjene slike s Kristusovo tematiko, ki so razstavljene v zgradbah za bogoslužje.

• Teme in glasba za Mladenke in zbor Aronovega duhovništva se osredotočajo na Jezusa Kristusa, denimo »Sem učenec Jezusa Kristusa« in »Ozirajte se h Kristusu«.

• Večji poudarek na odkupni daritvi in dobesednem vstajenju Jezusa Kristusa kot najbolj veličastnih dogodkih v zgodovini.

• Praznovanje velike noči kot obdobja v letu in ne le praznika, s poudarkom na Jezusu Kristusu.

• Uvedba vizualnega razpoznavalnika Cerkve Jezusa Kristusa in njegova simbolna narava.

Pobližje si poglejmo vpliv nekaterih od teh. Prvič, simbol Cerkve.

Predsednik Russell M. Nelson je leta 2020 vpeljal nov vizualni prepoznavni znak Cerkve. Ta simbol odraža resnico, da je Kristus v središču svoje Cerkve in bi moral biti v središču naših življenj. Ta znani simbol zdaj vidimo na tempeljskih dovolilnicah, kot ikono aplikacije Evangelijska knjižnica in celo na vojaških identifikacijskih oznakah članov Cerkve, ki služijo v oboroženih silah. Simbol vsebuje ime Cerkve na vogelnem kamnu, ki opominja, da je Jezus Kristus glavni vogelni kamen,ki je prikazan tukaj v kmerščini in se uporablja v 145 jezikih.

Sredi simbola je upodobitev priljubljenega marmornega Kristusovega kipa Alberta Bertela Thorvaldsena, ki se ga vsesplošno povezuje s Cerkvijo in se nahaja v središčih za obiskovalce ter na tempeljskih ozemljih po vsem svetu. Njegova pomembnost v simbolu Cerkve nakazuje, da bi se v vsem, kar delamo, morali osredotočati na Kristusa. Podobno Odrešenikove iztegnjene roke nakazujejo, da je obljubil, da bo sprejel vse, ki bodo prišli k njemu. Ta simbol je vizualna predstavitev ljubezni Odrešenika Jezusa Kristusa in stalno opominja na živega Kristusa.

Iz radovednosti sem veliko družin in prijateljev povprašal glede ene pomembne prvine simbola Cerkve. Presenetljivo je, da se številni ne zavedajo posvečene značilnosti, ki jo uteleša. Jezus Kristus stoji pod obokom. To predstavlja vstalega Odrešenika, ki prihaja iz groba. Resnično slavimo vstalega, živega Kristusa, tudi v simbolu Cerkve.

Zdaj pa premišljujmo o pomenu velike noči. V nedavnem sporočilu Prvega predsedstva glede velike noči smo prejeli izziv, da bi »vstajenje našega živega Odrešenika praznovali tako, da preučujemo njegove nauke in pomagamo vzpostaviti velikonočne običaje v naši družbi kot celoti, zlasti v svojih družinah«. Skratka, spodbujajo nas, naj preidemo na plemenitejše in svetejše praznovanje velike noči.

Všeč so mi neprekinjena razodetja glede velike noči in vesel sem zaradi vaših številnih prizadevanj, da bi velika noč postala sveta priložnost. Poleg enournega zakramentnega sestanka na velikonočno nedeljo so med drugimi primeri vrednih dejavnosti tudi oddelčne in kolske duhovne minute ter dejavnosti na cvetno nedeljo in tudi med svetim tednom. Ta obeleževanja vključujejo dejavnosti z otroki in mladino in pogosto vključujejo medverske pevske zbore. Drugi so imeli dneve odprtih vrat z naslovom živi Kristus za člane in prijatelje ter so sodelovali na večverskih velikonočnih dogodkih v skupnosti.

Takšne dejavnosti odražajo množice v mestu Jeruzalem, katerih glasovi so se združili, da bi slavili Odrešenika ob njegovem slavnostnem prihodu. Enako osupljiva so poročila o vaših odzivih na prošnjo Prvega predsedstva, da doma v počastitev tega nadvse pomembnega praznika častite v družinskem krogu.

Verjamem, da se je družinsko čaščenje okrog velike noči izjemno okrepilo. Pred dvema letoma sem govoril o tem, da smo se v družini odločili, da bomo bolj spoštovali veliko noč. Priznam, da je to še vedno delo v teku. Od nekdaj nam je bil v veselje poseben velikonočni nedeljski obrok, velikonočne košare in velikonočni lov na jajca in nam še vedno je. Toda to, da smo k praznovanju dodali namerno duhovno razsežnost, ki se osredotoča na Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev, nam je prineslo prijetno ravnovesje obeleževanja teh najsvetejših dogodkov od vseh.

Letos se bomo že tretjič za veliko noč bolj osredotočiti na Kristusa. Tako kot igra o Jezusovem rojstvu tudi naša družinska velikonočna igra vključuje osnovne kostume, branje svetih spisov iz Nove zaveze in Mormonove knjige, glasbo, velikonočne slike, palmove liste – in majhen kaos, če sem popolnoma iskren. Otroci in vnuki berejo in recitirajo slavljenje na cvetno nedeljo: »Hozana /…/ Blagor temu, ki prihaja v Gospodovem imenu; Hozana na višavah« in »To je Jezus /…/ iz Galileje«se zdijo enako pomembni, kot je »mir na zemlji, ljudem, ki so mu po volji« v božičnem času.

Zdaj uživamo v raznovrstnih dekoracijah. To, kar so bili nekoč skoraj izključno zajčki in velikonočna jajčka, je sedaj uravnoteženo s Kristusom in podobami praznega groba, vstalega Odrešenika, ki se je prikazal v vrtu pred grobom, in s tem, kako se je Odrešenik prikazal Nefijcem. Prav tako si prizadevamo, da bi bila velika noč obdobje in ne zgolj en dan. Prizadevamo si, da bi cvetno nedeljo, veliki petek in svete dogodke, ki so se odvijali ves sveti teden, bolj poznali, da bi o njih bolj razmišljali in jih bolj praznovali.

Velika noč nam omogoča, da počastimo tako odkupno žrtvovanje Jezusa Kristusa kot njegovo dobesedno in radostno vstajenje. V srcih smo žalostni, ko si predstavljamo Odrešenikovo trpljenje v vrtu in na Kalvariji, a v srcih se radostimo, ko si predstavljamo prazen grob in nebeško razglasitev: »Vstal je!«

Razsežnost tega obdobja poudarja nedavna spodbuda Prvega predsedstva, naj »se veselimo velike noči in vstajenja Jezusa Kristusa – najveličastnejšega od vseh sporočil človeštvu«. Čeprav se zdi, da med različnimi krščanskimi teologi narašča težnja, da bi na vstajenje gledali v prenesenem in simboličnem pomenu, poudarjamo svoj nauk, da »vstajenje pomeni, da bodo vsi, ki so kdaj živeli, vstali, vstajenje pa je dobesedno«. »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.« Jezus Kristus je pretrgal spone smrti za vsako živo dušo.

Resnično smo osupli nad milostjo, ki nam jo ponuja Jezus Kristus. Veselo sprejemamo njegove besede, ki se glase: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«

C. S. Lewis je izjavil: »[Apostolom] je pridigati krščanstvo pomenilo predvsem pridigati vstajenje. /…/ Vstajenje je osrednja tema vsake krščanske pridige, o kateri poročajo Apostolska dela. Vstajenje in njegove posledice so bile ‘evangelij’ oziroma dobre novice, ki so jo prinesli kristjani.«

Razglašam, da »vstajenje je, /…/ grob nima zmage in želo smrti je premagano v Kristusu«.

Za konec pričujem, da bodo vsi, ki sprejmejo prošnje našega živega preroka in njegovih svetovalcev, naj bolj smiselno obeležujemo svete dogodke, ki jih predstavlja velika noč, spoznali, da se njihova vez z Jezusom Kristusom vse bolj krepi.

Zgolj pred dnevi sem izvedel za babico, ki je s svojim štiriletnim vnukom vadila velikonočno zgodbo s preprostimi replikami groba, skale, ki je prekrivala vhod, Jezusa, Marije, učencev in angela. Deček je napeto opazoval in poslušal, ko je babica pripovedovala o pogrebu, zaprtju in odprtju groba ter o prizoru vstajenja na vrtu. Nato je zgodbo pozorno ponovil s presenetljivimi podrobnostmi, ko je sam premikal figurice. Po tem ganljivem trenutku ga je vprašala, ali ve, zakaj imamo veliko noč. Deček je pogledal navzgor in z otroškim sklepanjem odgovoril: »K on je živ.«

Svoje pričevanje dodajam njegovemu – in vašim in tem od angelov in prerokov – da je vstal in da živi, o čemer pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.