Načrt milosti

Predsednik Russell M. Nelson nas je aprila lani, kmalu po radostni novici, da je Cerkev pridobila kirtlandski tempelj, povabil, naj preučimo posvetitveno molitev za kirtlandski tempelj, ki je zapisana v 109. razdelku Nauka in zavez. »Posvetitvena molitev,« je rekel predsednik Nelson, »je prikaz, kako tempelj daje duhovno moč vam in meni za soočanje z življenjskimi izzivi v teh poslednjih dneh«.

Prepričan sem, da je vaše preučevanje 109. razdelka obrodilo vpoglede, ki so vas blagoslovili. Nocoj bom povedal nekaj, kar sem se naučil sam, ko sem se odzval na prerokovo povabilo. Mir prinašajoča pot, po kateri me je vodilo preučevanje, me je spomnila, da je Gospod milosten in da je načrt odrešitve nebeškega Očeta zares načrt milosti.

Kot morda veste, se »novo poklicane misijonarje spodbuja, naj čim prej prejmejo tempeljsko obdaritev in gredo v tempelj tako pogosto, kot jim dopuščajo okoliščine«. Ko bodo enkrat imeli obdaritev, bodo »pred začetkom misijonarskega služenja lahko služili kot tempeljski /…/ delavci«.

Za nove misijonarje je čas, ki ga pred vstopom v središče za usposabljanje misijonarjev (SUM) preživijo v templju, lahko velik blagoslov, ko izvejo več o tempeljskih zavezah, preden svetu povejo za blagoslove teh zavez.

Toda med preučevanjem 109. razdelka sem spoznal, da v templju Bog daje moč novim misijonarjem – pravzaprav vsem nam – na dodaten, sveti način. Prerok Joseph Smith je v posvetitveni molitvi, dani po razodetju, molil: »Ko bodo tvoji služabniki šli iz tvoje hiše, /…/ da bodo pričevali o tvojem imenu«, se bodo srca vseh ljudi – tako »plemenitih in velikih zemlje« kot »vseh revnih, pomoči potrebnih in prizadetih«, omehčala. Molil je, da »se bodo njihovi predsodki umaknili pred resnico in bo tvoje ljudstvo prejelo naklonjenost v očeh vseh; da bodo vsi konci zemlje lahko vedeli, da smo mi, tvoji služabniki, slišali tvoj glas in da si nas ti poslal«.

Za novo poklicanega misijonarja je to čudovita obljuba – da se bodo predsodki »umaknili pred resnico«, da bodo prejeli »naklonjenost v očeh vseh« in da bo svet vedel, da jih je poslal Gospod. Prav te blagoslove zagotovo potrebuje vsak od nas. Kakšen blagoslov bi bil, če bi se med druženjem s sosedi in sodelavci komu omehčalo srce. Posvetitvena molitev ne pojasni natanko, kako bo naš čas v templju omehčal srca drugih, prepričan pa sem, da je to povezano s tem, kako nam čas v Gospodovi hiši omehča srce, ko se osredotočimo na Jezusa Kristusa in njegovo milost.

Ko sem preučeval kirtlandsko posvetitveno molitev, me je tudi presunilo, da je Joseph vedno znova prosil za milost – za člane Cerkve, za sovražnike Cerkve, za voditelje države, za narode zemlje. In zelo osebno je Gospoda prosil, naj se ga spominja in naj se usmili njegove ljube Emme in njunih otrok.

Kako se je moral počutiti Joseph, ko se je teden dni kasneje, na velikonočno jutro, 3. aprila 1836, v kirtlandskem templju njemu in Oliverju Cowderyju prikazal Odrešenik in, kot je zapisano v 110. razdelku Nauka in zavez, rekel: »To hišo sem sprejel in tu bo moje ime; in v tej hiši se bom v milosti prikazal svojemu ljudstvu.« Ta obljuba milosti je za Josepha morala imeti poseben pomen. In kot je predsednik Nelson učil aprila lani, se ta obljuba prav tako »nanaša na vsak posvečeni tempelj danes«.

Zelo veliko je načinov, kako vsak od nas lahko najde milost v Gospodovi hiši. Tako je že od takrat, ko je Gospod Izraelu prvič zapovedal, naj zgradi tabernakelj in v sredino postavi »spravni pokrov«. V templju najdemo milost v zavezah, ki jih sklenemo. Te zaveze nas poleg krstne zaveze vežejo z Očetom in Sinom in nam omogočajo večji dostop do tega, kar je predsednik Nelson učil, da je »posebna ljubezen in milost. V hebrejskem jeziku se /…/ imenuje hesed.«

Milost najdemo v priložnosti, da se pečatimo k svojim družinam za večnost. V templju tudi jasneje razumemo, da so stvarjenje, padec, Odrešenikova odkupna žrtev in naša zmožnost, da ponovno vstopimo v navzočnost nebeškega Očeta – dejansko vsak del načrta odrešitve – odraz milosti. Lahko bi rekli, da je načrt odrešitve načrt sreče prav zato, ker je »načrt milosti«.

Hvaležen sem za čudovito obljubo v 110. razdelku, da se bo Gospod v svojih templjih razodel v milosti. Hvaležen sem tudi za to, kar razkriva o tem, kako se bo Gospod prikazal v milosti, kadar tako kakor Joseph prosimo za milost.

Ko je Joseph Smith v 109. razdelku prosil za milost, to ni bilo prvič, da so njegove prošnje za milost spodbudile razodetje. Mladi Joseph v svetem gaju ni molil le za to, da bi vedel, katera Cerkev je prava, temveč je tudi rekel, da je »klical h Gospodu za milost, kajti nikogar drugega ni bilo, na kogar bi se obrnil za milost«. Njegovo spoznanje, da potrebuje milost, ki jo lahko da le Gospod, je nekako pomagalo odpreti zapornice neba. Tri leta kasneje se je po temu, kar je Joseph rekel »molitvi in ponižni prošnji k vsemogočnemu Bogu za odpuščanje vseh mojih grehov in neumnosti« prikazal angel Moroni.

Ta vzorec razodetja po prošnji za milost je znan v svetih spisih. Enoš je Gospodov glas zaslišal šele potem, ko je molil za odpuščanje. Spreobrnitev očeta kralja Lamonija se začne z molitvijo: »Opustil bom vse svoje grehe, da te bom spoznal.« Morda ne bomo blagoslovljeni s temi istimi dramatičnimi izkušnjami, toda za tiste, ki včasih težko začutijo odgovore na molitev, je to, da si prizadevajo za Gospodovo milost, eden najmočnejših načinov, da začutijo pričevanje Svetega Duha.

Podobno načelo lepo uči Moroni 10:3–5. Te verze pogosto strnemo na to, da učijo, da z iskreno molitvijo lahko izvemo, ali Mormonova knjiga izpričuje resnico. A ta povzetek lahko zanemari pomembno vlogo milosti. Prisluhnite, kako Moroni prične z opominjanjem: »Opomnil bi vas, da se boste, ko boste to brali, /…/ spomnili, kako milosten je bil Gospod s človeškimi otroki od Adamovega stvarjenja prav do časa, ko boste to prejeli, in o tem premišljevali v srcu.«

Moroni nas ne roti le, naj beremo te stvari – zapise, ki naj bi jih zapečatil – temveč naj v srcu tudi premišljujemo, kaj Mormonova knjiga razodeva o tem, »kako milosten je bil Gospod s človeškimi otroki«. Premišljevanje o Gospodovi milosti je to, kar nas pripravi, da »vpraša[mo] Boga, Večnega Očeta, v Kristusovem imenu, ali je to mar resnica«.

Ko premišljujemo o Mormonovi knjigi, se lahko vprašamo: Ali je res, kar je učil Alma, da Božji načrt milosti zagotavlja, da bo vsak, ki je kdaj živel na tej zemlji, vstal od mrtvih, in da se bo povrnil »v svojo /…/ popolno obliko«? Ali ima Amulek prav – ali Odrešenikova milost zares lahko zadosti vsem grenko resničnim zahtevam pravice, ki bi jih sicer morali plačati in nas namesto tega »obda z rokami varnosti«?

Ali je res, kar je pričeval Alma, da Kristus ni trpel samo za naše grehe, ampak za naše »bolečine in stiske«, da bi »lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti«? Ali je Gospod res tako milosten, kot je učil kralj Benjamin, da je kot brezplačni dar plačal odkupnino »za grehe tistih, /…/ ki so umrli, ne da bi vedeli za Božjo voljo glede njih samih, ali ki so nevede grešili«?

Ali je res, kar je rekel Lehi, da je »Adam /…/ padel, da bi ljudje bili; in ljudje so, da bi se radostili«? In, ali je povsem res, kar je pričeval Abinadi, navajajoč Izaija, da je bil Jezus Kristus »ranjen zavoljo naših prestopkov, udarjen je bil zavoljo naših krivičnosti; graja za naš mir je bila na njem; in po njegovih ranah smo ozdravljeni«?

Skratka, ali je Očetov načrt, kot ga uči Mormonova knjiga, res tako milosten? Pričujem, da je in da so nauki milosti v Mormonovi knjigi, ki prinašajo mir in upanje, pravi.

Kljub temu si predstavljam, da se nekateri kljub zvestemu branju in molitvam borite za uresničitev Moronijeve obljube, da vam bo nebeški Oče »resnico tega razodel z močjo Svetega Duha«. To težavo poznam, ker sem jo občutil pred veliko leti, ko moja prva prebiranja Mormonove knjige niso dala takojšnjega in jasnega odgovora na moje molitve.

Če vam je težko, vas prosim, da upoštevate Moronijev nasvet in premišljujete, da Mormonova knjiga na veliko načinov uči, »kako milosten je bil Gospod s človeškimi otroki«? Na podlagi svojih izkušenj upam, da vam bo, če boste to storili, v srce lahko prišel mir Svetega Duha in boste vedeli, verjeli in občutili, da Mormonova knjiga in načrt milosti, ki ga uči, izpričujeta resnico.

Zahvaljujem se za Očetov veliki načrt milosti in Odrešenikovo pripravljenost, da ga izpelje. Vem, da se bo, če ga bomo iskali, v milosti prikazal v svojem svetem templju in v vsakem delu našega življenja. V imenu Jezusa Kristusa, amen.