Dobrotljivost – znamenje poti pravega učenca

Učenec je privrženec oziroma učenec drugega. Učenci so »vajenci«, ki svoje življenje posvetijo temu, da postanejo podobni učitelju. Biti učenec Jezusa Kristusa torej pomeni več kot verjeti v njegove modrosti in nauk. Vključuje celo več kot to, da priznamo njegovo božanskost in ga sprejmemo za svojega Odrešenika in Odkupitelja, čeprav je to zelo pomembno.

Predsednik Dallin H. Oaks je pojasnil: »Hoditi za Kristusom ni priložnostna ali občasna navada. Gre za stalno zavezo in način življenja, ki nas mora voditi vselej in povsod.« Pot učenca je namerno potovanje, na katerega se podamo, da se preobrazimo preko Gospodovega odkupnega žrtvovanja in njegove vsemogočne moči. Resnični cilj poti učenca je dobesedno postati, kakršen je Jezus Kristus – in sicer do te mere, da naše obličje prevzame njegovo »podobo«.

Da bi bili Gospodovi učenci, moramo vsak dan načrtno posnemati njegove misli in dejanja – na primer njegovo poslušnost, ponižnost in potrpežljivost. Ko te lastnosti postopoma vključimo v svojo identiteto, postanemo »deležni [njegove] božanske narave«. Posnemanje Odrešenikovega značaja je v samem bistvu čaščenja Odrešenika. Predsednik Nelson je učil: »Svoje čaščenje Jezusa najbolje izrazimo s posnemanjem Jezusa.«

Od vseh številnih Božjih lastnosti Jezusa Kristusa, ki jih moramo posnemati, ima ena prednost in vključuje vse druge. Ta lastnost je njegova čista ljubezen oziroma dobrotljivost. Tako prerok Mormon kot apostol Pavel nas opominjata, da smo brez dobrotljivosti »nič«. Ali kakor je bilo razodeto preroku Josephu Smithu, brez »dobrotljivosti ne more[mo] narediti ničesar«.

Sam Odrešenik je ljubezen opredelil kot značilnost oziroma znamenje, po katerem bodo prepoznali njegove prave učence, ko je izjavil:

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Dobrotljivost je širok pojem, ki ga je težko opredeliti, vendar ga zlahka dojemajo vsi, katerih se dotakne. Priročnik Pridigajte moj evangelij uči, da »dobrotljivost tako kot vera vodi k dejanjem«. Dobrotljivost lahko dejansko opišemo kot »ljubezen v dejanjih«. Ta opis nudi čudovit vpogled v povzetek izjave o Odrešenikovem življenju – »hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela«.

Kot privrženci Jezusa Kristusa bi si morali prizadevati, da bi posnemali to, kako je Učitelj drugim izkazoval čisto ljubezen. Čeprav Odrešenik dobrotljivost izkazuje na veliko načinov, bi rad opozoril na tri posebne vzorce njegove dobrotljivosti, ki jih zlahka vidimo pri njegovih pravih učencih.

Prvič, Odrešenik je dobrotljivost pokazal tako, da je bil sočuten. Ko je Gospod deloval med Nefijci, kot je zapisano v Mormonovi knjigi, je ljudem rekel, naj se vrnejo domov in premišljujejo o tem, kar je učil, in se pripravijo na to, da se bo naslednji dan vrnil. V zapisu je nato navedeno:

»[Bili so] v solzah in so nepremično zrli vanj, kot da bi ga prosili, naj še malo ostane z njimi.

In rekel jim je: Glejte, do obisti me navdaja sočutje do vas.«

Sočutje je del dobrotljivosti, ki si prizadeva ublažiti trpljenje. Gospod je poln sočutja ozdravljal bolne in trpeče med ljudmi. Zatem je blagoslovil njihove otroke, medtem ko so se angeli spustili iz nebes in jih obdali. Ta blaga in ljubezniva dejanja in še veliko drugih je naredil zato, ker je bil sočuten.

Ko sem kot mlad misijonar služil v Južni Ameriki, mi je prav tako koristilo sočutje dragega prijatelja. Ko sem se nekega večera z družabnikom peljal k predsedniku misijona domov, je neki mladenič na kolesu nenadoma zavil pred moje vozilo. Zgodilo se je tako hitro, da se trčenju nisem mogel izogniti. Tragično je, da je ta mladenič zaradi udarca umrl. Zaradi njegove smrti sem bil skrušen. Prestrašenega in v šoku, ko se je grozna dejanskost tega, kar se je pravkar zgodilo, zgrnila name, so me odpeljali v zapor in me zaprli. Nikoli nisem bil bolj prestrašen in osamljen. Navdajala sta me obup in strah, da bom do konca življenja v zaporu.

Za nesrečo je izvedel drug misijonar, starešina Brian Kochever, in navdalo ga je sočutje. Prišel je v zapor in prosil policiste, naj mu dovolijo ostati z mano v celici, da ne bom sam. Čudežno so privolili. Še danes čutim globoko hvaležnost za to učenčevo dejanje krščanske ljubezni, ki me je pomirila, potolažila in mi nudila uteho v najhujšem trenutku moje življenjske stiske. Njegovo dobrotljivo sočutje je bilo zgovorno znamenje njegove poti učenca. Predsednik Russell M. Nelson je dejal: »Pravega privrženca Jezusa Kristusa najlažje prepoznamo, ko vidimo, kako sočutno ravna z drugimi ljudmi.«

Drug primer, kako Odrešenik izkazuje svojo ljubezen, je, ko vidi in poskrbi za neizrečene potrebe drugih. Gospod je moža, ki je bil osemintrideset let hrom in ni imel nikogar, ki bi mu pomagal, ozdravil in ga spodbudil, naj živi pravično. Ženski, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, je namesto obsodbe ponudil upanje in tolažbo. Gospod je hromemu, ki so ga spustili s strehe, ponudil odpuščanje grehov, ne le ozdravitev telesa.

Ko so me poklicali, naj služim kot škof, so bili zakramentni sestanki zaradi najinih šestih majhnih otrok izziv za mojo ženo Cristin, ki jih je morala sama miriti, ko sem sedel na podiju. Kot si lahko predstavljate, so bili najini otroci pogosto nasprotje spoštljivosti. Ker sta dva člana našega oddelka, John in Debbie Benich, opazila njen položaj, sta vsako nedeljo prisedla k njej, da bi ji pomagala. Njuna prijaznost je trajala še leta in postala sta nadomestna stara starša naše družine. Ta učenca sta tako kot Gospod opazila neizrečeno potrebo in sta ravnala ljubeče – vidno znamenje njune poti učenca.

In zadnje, Odrešenikova popolna ljubezen je osredotočena na to, da vsem Božjim otrokom omogoči, da uresničimo svoj božanski potencial, da bomo lahko »deležni njegove odrešitve in moči njegove odkupitve«. Ko postanemo bolj podobni svojemu Učitelju, si seveda bolj želimo pomagati bratom in sestram na poti zavez.

Na primer, lahko spodbujamo in se spoprijateljimo s tistimi, ki so užaljeni ali čutijo, da so pozabljeni, lahko pomagamo tistim, ki so novi v našem občestvu, da čutijo, da so dobrodošli, ali pa povabimo prijatelje, naj častijo z nami na zakramentnem sestanku – morda na prihajajočo veliko noč. Obstaja nešteto načinov, kako druge lahko spodbujamo in jim pomagamo napredovati, če namerno in v duhu molitve iščemo nebeško pomoč, da bi imeli oči, da bi videli, in srce, da bi občutili, kako jih vidi Jezus Kristus in kaj čuti do njih.

Pomoč drugim na poti zavez je lahko v obliki neprikladnega služenja. Na primer, med sedanjo zadolžitvijo na Filipinih sem izvedel za družino Agamata. Krstili so se leta 2023, nato pa so navdušeno določili dan, ko se bodo kot družina pečatili v bližnjem urdanetskem templju na Filipinih. Toda tik pred njihovim terminom je področje prizadelo več tajfunov. Brat Agamata, ki je kot kmet gojil riž, v hudih neurjih ni mogel posaditi pridelka. Ko so divja neurja končno minila, je moral hitro posaditi riž, medtem ko je bila zemlja prepojena z vodo – idealni pogoji za sajenje. Na žalost bi morali odhod v tempelj preložiti.

Dva učenca, starešina in sestra Cauilan, sta s tremi mladimi misijonarji neoznanjevalci slišala za težave družine Agamata in ponudila pomoč, čeprav nista imela izkušenj s kmetovanjem. Delali so pod žgočim soncem, pomagali posaditi sadike, zaradi česar so Agamatovi lahko dokončali svoje opravilo in se udeležili tempeljskega pečatenja, kot je bilo načrtovano. Starešina Cauilan je opazil, da so »obličja [Agamatovih] žarela, ko smo jih v Gospodovi hiši videli oblečene v belo. Radost, ki smo jo čutili ob služenju enemu, je radost, ki ji ni para!«

Agamatovi so sedaj deležni obilnih blagoslovov, ker so se pečatili kot večna družina, zato ker se je nekaj součencev, ki jih je navdajala dobrotljivost – znamenje poti učenca – odločilo, da bodo pomagali bratom in sestram na poti zavez.

Bratje in sestre, pot učenca Jezusa Kristusa je edina pot do trajne sreče. To je pot, polna premišljenih in namernih dejanj ljubezni do drugih. Čeprav je pot učenca morda težka in zahtevna in čeprav se včasih spopadamo s težavami in nam spodleti, nam je lahko v tolažbo, da Bog skrbi za nas in hrepeni po tem, da bi nam pomagal vsakič, ko poskusimo. Izaija nas opominja, da nas bo Bog držal za desnico in nam rekel: »Ne boj se, jaz ti bom pomagal.«

S tem zagotovilom nebeškega Očeta v mislih iskreno molim, da bomo upoštevali prošnjo predsednika Nelsona, naj damo prednost svoji poti učenca. Molimo »k Očetu z vso srčno vnemo«, zato da nas bo »navdala ta ljubezen, ki jo je podelil vsem pravim privržencem njegovega Sina, Jezusa Kristusa; /…/ da bomo, ko se bo prikazal, kakor je on«, ker bomo imeli znamenje poti pravega učenca, ki je »dobrotljivost, /…/ čista Kristusova ljubezen«.

Pričujem, da je Jezus Kristus naš živi, čudoviti Odrešenik, Odkupitelj, Vzornik in Prijatelj. V imenu Jezusa Kristusa, amen.