Varujte se druge skušnjave

Ko sem pred par leti dopolnil dvanajst let, so me povabili, naj se z zborom Aronovega duhovništva udeležim svojega prvega večdnevnega tabora. To je bilo dolgo pričakovano povabilo, saj je bil moj oče voditelj zbora in je pogosto taboril s fanti v oddelku, medtem ko sem jaz ostal doma.

Ko je napočil tisti dan, sem bil navdušen. In priznati moram, da sem se obupno želel vključiti med starejše fante. Odločen sem bil, da se dokažem. V tem prizadevanju so me kmalu preizkusili, da bi videli, ali bom sodeloval in bom del skupine.

Moja naloga je bila, da dobim očetove avtomobilske ključe, da bi jo voditeljem zagodli. Ne spomnim se natanko, kaj sem rekel, da sem očeta prepričal, vendar sem kmalu stekel k skupini fantov s ključi v roki, ponosen na svoj dosežek.

Potem sem dobil naslednjo zadolžitev. Vrata avtomobila naj bil odklenil in med naslon voznikovega sedeža in avtomobilsko hupo zagozdil palico. In vrata naj bi zaklenil, da bi hupa trobila ves večer, ne da bi kdo lahko prišel v avtomobil, da bi odstranil preprost pripomoček.

Zdaj pa tu zame zgodba postane boleče sramotna. Ko sem palico pritrdil na mesto, sem vrata zaklenil in se na vso moč stekel skrit v bližnje grmovje. Ko sem se prihulil k tlom, sem začutil pekočo bolečino. V temi in naglici sem se usedel na opuncijo.

Krike bolečine je udušila trobeča hupa in nisem imel druge možnosti, kot da previdno odkrevsam nazaj do avtomobila, priznam svoje »grehe« ter poiščem osnovno in neprijetno zdravniško oskrbo.

Preostanek te noči sem preležal na trebuhu v šotoru, medtem ko je oče s kleščami odstranjeval kaktusove bodice iz moje … No, naj povem le, da po tem več dni nisem lagodno sedel.

O tej izkušnji sem velikokrat premišljeval. Zdaj, ko so mi nekatera temeljna načela postala jasna, se lahko smejem neumnosti iz svoje mladosti.

Zdi se, da je v človeškem vedenju veliko vzorcev, ki so za naravnega človeka običajni – želja, da bi se vključili, želja, da bi se dokazali, strah, da ne bi česa zamudili, in nujna potreba po skrivanju, da bi se izognili posledicam. Danes se bom osredotočil na to zadnje obnašanje – skrivanje, ko naredimo nekaj, česar ne bi smeli.

Svoje otroške potegavščine torej ne enačim s hudim grehom, lahko pa potegnemo nekaj vzporednic, ki se lahko izkažejo za koristne, ko smo na zemeljskem potovanju na preizkušnji.

Adam in Eva sta imela v edenskem vrtu idealne okoliščine – obilje hrane, neprimerljivo lepoto vrta – ne le prelep vrt, temveč vrt, v katerem ni bilo ne plevela ne opuncij.

Vemo pa tudi, da je življenje v vrtu omejevalo njuno potrebno napredovanje. Vrt ni bil končni cilj, ampak preizkus, prvi od številnih, ki bi ju preveril, pripravil in jima omogočil, da bi napredovala do svojega končnega cilja – vrnitve v navzočnost Očeta in Sina.

Verjetno se spomnite, da je bilo v vrtu nasprotovanje. Luciferju je bilo dovoljeno, da je skušal Adama in Evo. Najprej je skušal Adama, naj je sad z drevesa spoznanja dobrega in zla. Ker se je Adam spomnil zapovedi, naj od tega ne je, se je uprl. Nato je prišla blagoslovljena Eva, ki se je odločila, da bo jedla od sadu, in prepričala Adama, naj stori enako.

Adam in Eva sta kasneje izjavila, da je bila ta odločitev nujna za izpolnitev načrta nebeškega Očeta. A ker sta jedla od sadu, sta prekršila postavo – ki jima jo je dal sam Oče. Zaradi posledičnega in silnega razumevanja dobrega in zla sta začutila tesnobo, ko sta zaslišala Očetov glas, ki je naznanil, da se vrača v vrt. Spoznala sta, da sta gola, kajti res sta bila brez oblačil, ker sta živela v stanju nedolžnosti. A bolj boleče od tega, da sta bila tisti trenutek brez oblačil, je bilo to, da sta s tem razkrila svoj prestopek. Bila sta nemočna in ranljiva. Razgaljena v vsakem pomenu besede.

Vendar ju je oportunist Lucifer, ki je poznal njuno razgaljeno in šibko stanje, znova skušal – tokrat zato, da bi se skrila pred Bogom.

Ta skušnjava – imenoval jo bom »druga skušnjava« – je tista skušnjava, ki lahko prinese največje posledice, če ji podležemo. Zagotovo je to, da se izognemo vsem prvim skušnjavam, da bi prekršili Božji zakon, optimalno, a vemo, da bomo na zemlji vsi podlegli raznovrstnim prvim skušnjavam. Ko napredujemo v svoji zrelosti in spoznanju, upamo, da se bo naša moč, da se izognemo prvim skušnjavam, nenehno večala, ko si prizadevamo, da bi postali bolj podobni Odrešeniku Jezusu Kristusu.

Nekateri se morda skušajo skriti pred Bogom, ker nočejo, da bi jih odkril ali razkril, in občutijo sram ali krivdo. Vendar nas številni odlomki iz svetih spisov učijo, da se pred Bogom ni mogoče skriti. Navedel jih bom le nekaj:

Gospod Jeremija uči z naslednjima vprašanjema: »Ali se more kdo tako povsem skriti, da ga ne bi videl? govori Gospod. Mar ne napolnjujem nebes in zemlje?«

In Joba pouči:

»Njegove oči so obrnjene na človekove poti, vidi vse njegove korake.

Ni teme in ne smrtne sence, kamor bi se mogli hudodelci skriti.«

Psalmist David nadvse poetično vzklikne:

»Gospod, preizkusil si me in me poznaš.

Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. /…/

Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, Gospod, si jo že spoznal v celoti. /…/

Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem?

Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.«