Veliki darovi večnosti: odkupna daritev Jezusa Kristusa, vstajenje, obnova

Pred leti se je naš zgodnjejutranji evangelijski razred na pamet učil svetopisemske verze. Seveda so me pritegnili kratki odlomki. To je vključevalo Janeza 11:35 – najkrajši verz v angleških svetih spisih, z le štirimi besedami – »Jezus se je zjokal«.

To, da Jezus joče, ko je žalosten in radosten, mi zdaj pričuje o čudežni dejanskosti: božanski Božji Sin je prišel na to zemljo in se po mesu naučil, kako naj bo vedno z nami in nas blagoslavlja.

Ko žalostni ali radostni kličemo, Jezus Kristus popolnoma razume. Lahko je navzoč v trenutkih, ko najbolj potrebujemo velike darove večnosti: odkupno daritev Jezusa Kristusa, vstajenje, obnovo.

Marija in Marta jočeta za bratom Lazarjem, ki je umrl. Jezus, ganjen od sočutja, joče. Obudi Lazarja.

Jezus na predvečer pashe gleda na Jeruzalem. Joče, ker ne more zbrati svojega ljudstva, kakor bi koklja svoja piščeta. Danes nam njegova odkupna daritev daje upanje, ko žalujemo za tem, kar bi lahko bilo.

Gospod vinograda joče, ko svoje služabnike, med katerimi bi lahko bili tudi mi kot skrbni bratje in sestre, vpraša: »Kaj več bi še lahko storil za svoj vinograd?«

Marija stoji skrušena ob grobu. Jezus nežno vpraša: »Zakaj jokaš?« Ve, da se »zvečer /…/ naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje«. Vstajenje vsem prinaša zoro.

Jezusa preveva radost, ko v deželah Mormonove knjige k njemu pristopi zvesta množica. Joče.

»In vzel je njihove majhne otroke, drugega za drugim, in jih blagoslovil in zanje molil k Očetu.

In ko je to storil, je ponovno zajokal.«

To je velika noč v Jezusu Kristusu: Jezus odgovarja na hrepenenja naših src in na vprašanja naših duš. Obriše nam solze, razen solz radosti.

Ko nas oblijejo solze, se včasih v zadregi opravičimo. A to, da vemo, da Jezus Kristus razume življenjske bolečine in radosti, nam med krmarjenjem skozi grenko in sladko lahko da moč, ki presega našo.

Neki oče v Južni Ameriki ihti. Iskrica v njegovem življenju, njegova hčerkica, je umrla. »Dal bi vse, da bi jo spet videl,« joče v mojem objemu. Tudi jaz jočem.

Na posvetitvi pueblaškega templja v Mehiki neki dragi sestri solze sreče močijo obraz. Njene poteze odražajo vero in žrtvovanje. Pravi: »Todos mis hijos están aquí en el templo hoy.« – »Vsi moji otroci so danes tu v templju.« Rodovi, zbrani v Gospodovi hiši, prinašajo solze radosti in hvaležnosti.

V kruti državljanski vojni so družine in sosedje drug drugemu povzročali nepojmljive stvari. Grenke solze se počasi umikajo upanju. Ženska v majhni vasici s tresočim glasom pravi: »Sosed, preden grem v grob, želim, da veš, kje lahko najdeš svoje pogrešane družinske člane.«

V Gospodovi hiši se pečatita neka žareča nevesta in postaven ženin. Stara je sedemdeset let, kot je on. Ta lepa nevesta je vredno čakala na ta dan. Sramežljivo pregane poročno obleko takole, potem takole. Prelivamo solze radosti. Božje obljube so se izpolnile. Njegove zaveze prinašajo blagoslove.

Mladi Boyd K. Packer se je kot hišni učitelj neke ovdovele sestre naučil ljubeče lekcije. Po nesoglasju z možem je sestra izrekla še zadnjo zbadljivo pripombo. Tistega dne je nepričakovana nesreča terjala življenje njenega moža. »Petdeset let,« je hlipala vdova, »sem živela v peklu, vedoč, da so bile zadnje besede, ki jih je slišal iz mojih ust, tista zbadljiva, zlobna pripomba.«

Velika noč v Jezusu Kristusu nam pomaga popraviti, pomiriti in urediti naše odnose na obeh straneh tančice. Jezus lahko ozdravi gorje; lahko omogoči odpuščanje. Nas in druge lahko osvobodi tega, kar smo rekli ali naredili, kar nas sicer veže ujete.

Velika noč v Jezusu Kristusu nam omogoči, da občutimo Božje odobravanje. Ta svet nam govori, da smo previsoki, prenizki, preširoki, preozki – da nismo pametni, lepi ali dovolj duhovni. Zaradi duhovne preobrazbe v Jezusu Kristusu lahko ubežimo izčrpavajočemu perfekcionizmu.

Z velikonočno radostjo pojemo: »Strah nas smrti nič več ni, saj življenje ji sledi.« Kristusovo vstajenje nas osvobodi smrti, šibkosti in telesnih nepopolnosti, ki jih prinaša čas. Odkupna daritev Jezusa Kristusa nas tudi duhovno obnovi. Krvavel je iz vsake pore, jokal je tako rekoč kri, da bi nam omogočil izhod iz greha in ločitve. Združi nas, celovite in svete, drugega z drugim in z Bogom. Jezus Kristus v vsem dobrem obilno obnavlja – ne le to, kar je bilo, ampak tudi to, kar morda še bo.

Jezusovo življenje in luč pričujeta o tem, da Bog ljubi vse svoje otroke. Ker Bog, naš Oče, ljubi vse svoje otroke v vsakem obdobju in deželi, nas v številnih izročilih in kulturah ljubeče vabi, naj pridemo in najdemo mir in radost v njem. Kjerkoli, kadarkoli in kdorkoli smo, nam je skupna božanska identiteta otrok istega Stvarnika. V podobnem duhu je privržencem islama, judovstva in krščanstva zaradi dogodkov v starem Egiptu skupna verska dediščina očeta Abrahama in zavezna povezava.

Oče Abraham je prišel v Egipt in bil blagoslovljen.

Jožef, ki so ga prodali za sužnja v Egipt, je vedel, da so faraonove sanje pomenile sedem let obilja, čemur sledi sedem let lakote. Jožef je rešil svojo družino in svoje ljudstvo. Jožef je jokal, ko je videl širši Božji načrt, kjer se vse skupaj izteče v dobro tistih, ki spolnjujejo svoje zaveze.

Mojzes, ki je odraščal v faraonovi hiši v Egiptu, je prejel in kasneje obnovil ključe za zbiranje Božjih otrok.

Da bi se izpolnila prerokba, so Jožef, Marija in dete Kristus poiskali zatočišče v Egiptu. Neki predani muslimanski vernik v Kairu spoštljivo pravi: »Koran uči, da so Jožef, Marija in dete Jezus našli varnost in zatočišče v moji deželi. V moji deželi je Jezus kot malček jedel našo hrano, naredil prve korake, izrekel prve besede. Tu v moji deželi verjamemo, da so se drevesa upognila, da bi njemu in njegovi družini dala sad. Njegovo bivanje v moji deželi je blagoslovilo naše ljudi in zemljo.«

Božji načrt moralne in zemeljske svobodne volje nam omogoča, da se učimo iz lastnih izkušenj. Nekatere največje življenjske lekcije izvirajo iz tega, za kar se ne bi nikdar odločili. Jezus Kristus se je v ljubezni spustil pod vse in se dvignil nad vse. Radosti se naših božanskih zmožnosti za ustvarjalnost in radost, prijaznosti brez upanja na plačilo, vere v kesanje in odpuščanja. In žalosten joče zaradi obsežnosti človeškega trpljenja, krutosti, nepravičnosti – ki jo pogosto povzroči človeška odločitev – kakor to počnejo nebesa in Bog nebes z njimi.

Vsako velikonočno spomladansko obdobje pričuje, da sta duhovno zaporedje in sovpadanje del božanskega vzorca odkupne daritve, vstajenja in obnove preko Jezusa Kristusa. To sveto in simbolično sovpadanje se ne zgodi slučajno ali po naključju. Cvetna nedelja, sveti teden in velika noč obeležujejo Kristusovo odkupno daritev in vstajenje. Kakor danes, vsak 6. april obeležujemo ustanovitev in organizacijo Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Zaradi te obnove se vsako prvo aprilsko nedeljo zberemo na generalni konferenci.

Obnova se je tudi zgodila, ko so vstali Jezus Kristus, Mojzes, Elias in Elija na velikonočno nedeljo leta 1836 v novoposvečenem kirtlandskem templju vrnili duhovniške ključe in polnomočje. Tistega dne je tam obnovljena Cerkev Jezusa Kristusa prejela Božje polnomočje in blagoslove za zbiranje njegovih otrok, pripravo njegovih otrok na vrnitev k njemu in združitev družin za večnost. Tistega dne se je z obnovo, ki se je zgodila tako na veliko noč kot na pasho, izpolnila prerokba.

Nedavno sem obiskal svete kraje v Ohiu, vključno s kirtlandskim templjem, kjer so prerok Joseph in drugi v videnju videli Boga, našega Očeta, in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Prerok Joseph je videl, kakšna so nebesa. V nebesih nebeški Oče preko Jezusa Kristusa »odreši vsa dela svojih rok« v kraljestvo slave. Edine izjeme so tisti, ki zavestno zanikajo Sina, »potem ko ga je Oče razodel«.

Jezus je na začetku svojega zemeljskega delovanja razglasil svoje poslanstvo, da vsakega od nas blagoslovi z vsem, kar smo voljni prejeti – v vsakem obdobju, v vsaki deželi, v vsaki okoliščini. Jezus je, potem ko se je štirideset dni postil, odšel v shodnico in bral: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, [da ozdravim vse, ki so strtega srca], da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost.«

Ubog, strtega srca, ujet, slep, zatiran – to je vsak od nas.

Izaijeva knjiga nadaljuje mesijansko obljubo upanja, odrešitve, zagotovila: »Da se obrnem k žalujočim na Sionu, /…/ jim dam venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha.«

Zato kličemo: »Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu. Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja, ovil me je z ogrinjalom pravičnosti.«

V vsakem velikonočnem času praznujemo, kot simbolično celoto, velike darove večnosti preko Jezusa Kristusa: njegovo odkupno daritev, njegovo dobesedno vstajenje (in obljubo našega), obnovo njegove Cerkve iz poslednjih dni z duhovniškimi ključi in polnomočjem za blagoslov vseh Božjih otrok. Radostimo se v oblačilu odrešenja in ogrinjalu pravičnosti. Vzklikamo: »Hozána Bogu in Jagnjetu!«

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

Molim, da bi v Jezusu Kristusu vsi našli odkupno daritev, vstajenje in obnovo – mir, podobnost in pripadnost – to, kar je trajno resnično in radostno, srečno in večno, v njegovem svetem imenu, Jezusa Kristusa, amen.