Na družine osredotočen evangelij Jezusa Kristusa

Nauk Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni se osredotoča na družino. Bistvo našega nauka o družini je tempelj. Tam prejete uredbe nam omogočajo, da se kot večne družine vrnemo v navzočnost nebeškega Očeta.

Predsednik Russell M. Nelson je na aprilski generalni konferenci 2025 objavil gradnjo dvestotih novih templjev. Ob zaključku vsake generalne konference je rad oznanil nove templje in vsi smo se veselili z njim. Vendar je primerno glede na to, da je zdaj veliko število templjev v najzgodnejših fazah načrtovanja in gradnje, da napovedovanje novih templjev upočasnimo. Zato z odobritvijo zbora dvanajstih apostolov na tej konferenci ne bomo oznanili nobenega novega templja. Zdaj bomo nadaljevali z zagotavljanjem tempeljskih uredb članom Cerkve po vsem svetu, vključno s tem, kdaj in kje oznaniti gradnjo novih templjev.

Del mojega govora, ki sem ga ravnokar povedal, je bil napisan po smrti našega ljubega predsednika Russlla M. Nelsona. Kar zdaj sledi, je bilo napisano in odobreno pred nekaj tedni, vendar še vedno predstavlja moje nauke, ki jih je navdihnil Gospod.

Razglas o družini, objavljen pred točno tridesetimi leti, izjavlja, da je »družino /…/ posvetil Bog« in da je slednja »osrednji del Stvarnikovega načrta za večno usodo njegovih otrok«. Izjavlja tudi: »Božja zapoved njegovim otrokom, naj se množijo in napolnijo zemljo, še vedno velja.« In: »Nadalje izjavljamo, da je Bog zapovedal, da sveto zmožnost ustvarjanja življenja lahko uporabljata le moški in ženska, ki sta zakonito poročena kot mož in žena.« Kot je takratni starešina Russell M. Nelson učil občinstvo na Univerzi Brighama Younga, je družina »ključna za Božji načrt. /…/ Namen načrta je pravzaprav povzdigniti družino.«

Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je včasih znana kot cerkev, ki se osredotoča na družino. Saj se! Naš odnos do Boga in namen našega zemeljskega življenja sta pojasnjena v smislu družine. Evangelij Jezusa Kristusa je načrt nebeškega Očeta v korist njegovih duhovnih otrok. Resnično lahko rečemo, da so nas o evangelijskem načrtu najprej poučevali na svètu večne družine, da se udejanja v naših zemeljskih družinah in da je njegov cilj Božje otroke povzdigniti v večne družine.

Navkljub temu doktrinarnemu kontekstu obstaja nasprotje. V Združenih državah trpimo zaradi upada zakonskih zvez in rojevanja otrok. Že skoraj sto let se zmanjšuje delež gospodinjstev, ki jih vodijo poročeni pari, kakor se tudi rodnost. Število porok in rojstev med člani naše Cerkve je veliko bolj pozitivno, a se je tudi znatno zmanjšalo. Bistveno je, da sveti iz poslednjih dni ne izgubijo razumevanja namena zakonske zveze in vrednosti otrok. Za takšno prihodnost si prizadevamo. »Povzdignjenje je družinska zadeva,« nas je učil predsednik Nelson. »Družine so lahko povzdignjene samo preko odrešilnih uredb evangelija Jezusa Kristusa.«

Upad zakonskih zvez in rojevanja otrok na državni ravni je razumljiv iz zgodovinskih razlogov, toda vrednote in običaji svetih iz poslednjih dni bi te trende morali izboljšati – ne jim slediti.

Pred sedemdesetimi leti sem v otroštvu živel na kmetiji svojih starih staršev v okolju, kjer je skoraj vse, kar se je zgodilo čez dan, usmerjala družina. Ni bilo televizije ali druge elektronike, ki bi odvračala pozornost od družinskih dejavnosti. Nasprotno pa v današnji urbani družbi le malo članov doživlja dosledne na družino osredotočene dejavnosti. Mestno življenje in sodobni prevoz, organizirana zabava in hitra komunikacija so mladim olajšali, da svoj dom obravnavajo kot internat, kjer spijo in občasno obedujejo, vendar je veliko manj starševskega nadzora nad njihovimi dejavnostmi.

Vpliv staršev slabi tudi zaradi tega, kako večina sedanjih članov Cerkve služi za preživetje. Nekdaj je bil eden največjih vplivov, ki je združeval družine, izkušnja, da so se skupaj borili za dosego skupnega cilja – denimo ukrotili divjino ali služili za preživetje. Družina je bila organizirana in vodena enota gospodarske proizvodnje. Danes so družine večinoma enote gospodarske potrošnje, ki ne potrebujejo visoke stopnje družinske organizacije in sodelovanja.

Ko vpliv staršev slabi, Bog svetim iz poslednjih dni še vedno daje odgovornost, da svoje otroke učijo, naj se pripravijo na našo družinsko usodo v večnosti (Nauk in zaveze 68:25). Številni od nas moramo to delati, čeprav vse naše družine niso tradicionalne. Ločitev, smrt in razhod so resničnost. To sem doživel v družini, v kateri sem odraščal.

Oče mi je umrl, ko sem bil star sedem let, zato je mene ter mojega mlajšega brata in sestro vzgajala ovdovela mama. V najtežjih okoliščinah je vztrajala. Bila je sama in strta, vendar nas je z Gospodovo pomočjo vodilo njeno prepričljivo poučevanje nauka obnovljene Cerkve. Kako je molila za nebeško pomoč pri vzgoji svojih otrok; in bila je blagoslovljena! Odraščali smo v srečnem domu, v katerem je bil naš pokojni oče vselej stvarnost. Učila nas je, da imamo očeta in da ima moža in da bomo zaradi njune tempeljske poroke vedno družina. Oče je bil samo začasno odsoten, ker ga je Gospod poklical k drugemu delu.

Vem, da veliko drugih družin ni tako srečnih, vendar vsaka mati samohranilka lahko uči o ljubezni nebeškega Očeta in morebitnih blagoslovih tempeljske poroke. To lahko delate tudi vi! Načrt nebeškega Očeta to možnost zagotavlja vsakomur. Vsi smo hvaležni za tempeljsko poroko in za prihodnje blagoslove pečatenja kot večna družina. Tako kot moja mama, tudi mi radi navajamo Lehijevo obljubo sinu Jakobu, da bo Bog »tvoje stiske /…/ posvetil v tvojo korist« (2 Nefi 2:2). To velja za vsako družino svetih iz poslednjih dni, popolno ali trenutno nepopolno. Smo družinska cerkev.

Naš nauk in vera v večne družine nas krepita in povezujeta. Nikoli ne bom pozabil obljube svojega deda po materini strani, ko smo otroci živeli na njegovi kmetiji blizu Paysona v Utahu. Povedal mi je tragično novico, da je moj oče umrl v daljnem Denverju v Koloradu. Stekel sem v spalnico, pokleknil poleg postelje in se zjokal. Dedi mi je sledil, se spustil na kolena poleg mene in rekel: »Jaz bom tvoj oče.« Ta ljubeča obljuba je čudovit primer, kaj lahko naredijo stari starši, da zapolnijo vrzeli, ko družine izgubijo ali pogrešajo člana.

Starši, samski ali poročeni – in drugi, denimo stari starši, ki opravljajo to vlogo pri otrocih – so glavni učitelji. Najučinkoviteje poučujejo z zgledom. Družinski krog je idealen kraj za prikaz in učenje večnih vrednot, kot so pomembnost zakonske zveze in otrok, smisel življenja in pravi vir radosti. Je tudi najboljši kraj za učenje drugih bistvenih življenjskih lekcij, kot so prijaznost, odpuščanje, samoobvladovanje ter vrednost izobrazbe in poštenega dela.

Seveda ima veliko članov Cerkve ljubljene družinske člane, ki ne sprejemajo evangelijskih vrednot in pričakovanj. Takšni člani potrebujejo našo ljubezen in potrpežljivost. V medsebojnih odnosih bi morali pomniti, da popolnost, ki jo iščemo, ni omejena na stresne okoliščine zemeljskega življenja. Veliki nauk v Nauku in zavezah 138:57–59 nam zagotavlja, da se kesanje in duhovna rast lahko nadaljujeta v svetu duš, ki sledi zemeljskemu življenju. Še pomembneje pa je, da ko se družine združijo, da bi se medsebojno krepile, bi se morali vsi spomniti, da so grehi in neizogibne pomanjkljivosti, ki jih vsi doživljamo v tem življenju, lahko odpuščeni s kesanjem zaradi sijajne in odrešilne odkupne daritve Jezusa Kristusa.

Naš Odrešenik Jezus Kristus je naš največji vzornik. Blagoslovljeni bomo, če bomo v življenju posnemali vzor njegovih naukov in požrtvovalnosti. Hoja za Kristusom in medsebojno služenje je najboljše zdravilo za sebičnost in individualizem, za katera se zdaj zdi, da sta tako običajna.

Starši so dolžni, da svoje otroke poleg evangelijskih načel učijo tudi praktičnega znanja. Družine se povežejo, ko skupaj delajo, kar je pomembno. Družinski vrtovi krepijo družinske odnose. Srečne družinske izkušnje krepijo družinske vezi. Taborjenje, športne dejavnosti in druga rekreacija so za povezovanje družin zlasti dragoceni. Družine naj organizirajo družinska srečanja, da se bodo spominjali prednikov, kar vodi v tempelj.

Starši bi morali otroke naučiti osnovnih življenjskih spretnostih, vključno z delom na vrtu in doma. Učenje jezikov je koristna priprava na misijonarsko služenje in sodobno življenje. Učitelji teh predmetov so lahko starši, stari starši ali člani razširjene družine. Družine uspevajo, ko se učijo kot skupina in ko se skupaj posvetujejo o vseh zadevah, ki se nanašajo na družino in njene člane.

Nekateri bodo nemara rekli: »Ampak za nič od tega nimamo časa.« Da bi našli čas za to, kar je resnično koristno, bodo številni starši ugotovili, da svojo družino lahko vklopijo, če vsi izklopijo svojo tehnologijo. In starši, zapomnite si, to, kar si ti otroci resnično želijo za večerjo, je čas z vami.

Družine so deležne velikih blagoslovov, če skupaj molijo, pokleknejo zvečer in zjutraj, zato da se zahvalijo za blagoslove in molijo glede skupnih zadev. Družine so blagoslovljene tudi, če skupaj častijo na cerkvenih bogoslužjih in v drugih duhovnih okoljih. Družinske vezi krepijo tudi družinske zgodbe, ustvarjanje družinskih tradicij in pogovori o svetih izkušnjah. Predsednik Spencer W. Kimball nas je spomnil, da so »navdihujoče zgodbe iz našega življenja in življenja naših prednikov /…/ učinkovita učna orodja«. Pogosto so najboljši vir navdiha za nas in naše potomce.

Pričujem o Gospodu Jezusu Kristusu, ki je edinorojeni Sin Boga, našega večnega Očeta. Vabi nas, naj hodimo po poti zavez, ki vodi do ponovnega srečanja nebeške družine. Duhovniške moči pečatenja, ki jih vodijo ključi, obnovljeni v kirtlandskem templju, družine združujejo za večno (gl. Nauk in zaveze 110:13–16). Trenutno se jih izvaja v vse večjem številu Gospodovih templjev po vsem svetu. To je resnično. Molim, da bomo del tega, v imenu Jezusa Kristusa, amen.