Prevzemimo ime Jezusa Kristusa

Leta 2018 je bila na Univerzi Utah uvedena posebna profesura, imenovana »dr. Russell M. Nelson in Dantzel W. Nelson, katedra za kardiotorakalno kirurgijo« – kardio pomeni srce in torakalna pomeni prsni koš. To se je zgodilo v počastitev pomembnega dela predsednika Nelsona kot srčnega kirurga in podpore, ki mu jo je izkazovala njegova pokojna žena Dantzel. Ta profesura se je financirala iz sklada, ki je zasnovan tako, da naj bi trajal v prihodnosti. Posameznik, izbran za tovrstno prestižno profesuro, prejme prepoznavnost, plačo in sredstva za raziskave.

Prvi kirurg, izbran za to profesuro, je bil dr. Craig H. Selzman, izkušen srčni kirurg, ki ni član naše cerkve. Na slovesnosti podelitve te profesure dr. Selzmanu je bilo prisotnih veliko pomembnih gostov, med njimi predsednik Nelson in njegova žena, sestra Wendy W. Nelson. Predsednik Nelson je na sestanku skromno govoril o svoji pionirski karieri kirurga.

Dr. Selzman je nato povedal, kaj mu pomeni imenovanje za to profesuro. Povedal je, da je pred štirimi dnevi, po dolgem dnevu v operacijski sobi, ugotovil, da mora biti eden njegovih pacientov ponovno operiran. Bil je utrujen in razočaran, saj je vedel, da bo v bolnišnici moral preživeti še eno noč.

Dr. Selzman se je tisti večer s seboj pogovarjal tako, da mu je spremenilo življenje. V tistem trenutku je pomislil: »V petek mi bodo podelili profesuro, ki se imenuje po dr. Nelsonu. Nelson je bil vedno znan kot nekdo, ki je obvladoval svoja čustva, z vsemi ravnal spoštljivo in ni nikoli izgubil živcev. Zdaj, ko bo moje ime povezano z njegovim, mu moram poskušati biti bolj podoben.« Dr. Selzman je bil že zelo obziren kirurg. Toda hotel je postati še boljši.

V preteklosti je njegova kirurška ekipa verjetno vedela za njegovo utrujenost in frustracije, ker je dovolil, da se je to odražalo v načinu in tonu njegovega glasu. Toda dr. Selzman si je tisto noč v operacijski dvorani zavestno prizadeval, da bi svojo ekipo še posebej podpiral in jo razumel. Čutil je, da je bilo nekaj drugače, in se odločil, da si bo še naprej prizadeval, da bi bil bolj podoben dr. Nelsonu.

Predsednik Nelson je svojo strokovno dokumentacijo pet let kasneje podaril Univerzi Utah. Dostojanstveniki z univerze so se prišli predsedniku Nelsonu uradno zahvalit. Na tem dogodku je spet govoril dr. Selzman. V zvezi z začetnicami RMN predsednika Nelsona je dejal: »Obstaja etos ‘RMN’, ki se je zdaj razširil na oddelku za kardiotorakalno kirurgijo na Univerzi Utah.«

Dr. Selzman je pojasnil: »V težkih situacijah delam to, kar zdaj učimo naše pripravnike – osredotočite se, prebolite in delajte po svojih najboljših močeh. Ta etos živi v nas vsak dan. Vsakemu članu oddelka in vsakemu novemu pripravniku damo broško. Na spodnjem delu broške so črke ‘RMN’. Etos RMN je temelj našega usposabljanja; o njem učimo vsakogar.« Dr. Selzman je spremenil svojo prejšnjo naravnanost in težnje, ker je bilo njegovo ime zdaj povezano z imenom predsednika Nelsona.

Ob tem zaporedju dogodkov, ki vključujejo dr. Selzmana, sem se vprašal: »Kako sem se spremenil, odkar sem svoje ime povezal z imenom Jezusa Kristusa? Ali sem zaradi tega prevzel krščanski etos? Ali mu iskreno poskušam postati bolj podoben?«

Izkušnja dr. Selzmana nam pokaže vsaj pet vzporednic s postopkom, s katerim prevzamemo ime Jezusa Kristusa. Čeprav se ta postopek začne s krstom, se ne konča, dokler nismo čistejši in svetejši in ne postanemo bolj podobni Gospodu.

Prva vzporednica je poistovetenje. Imenovanje dr. Selzmana za Nelsonovo profesuro je njegovo ime povezalo s predsednikom Nelsonom in dr. Selzman se je začel istovetiti s predsednikom Nelsonom. Ko prevzamemo ime Jezusa Kristusa, povežemo svoje ime z njegovim. Z njim se poistovetimo. Z veseljem postanemo poznani kot kristjani. Priznavamo Odrešenika in se brez izgovorov pokončno štejemo za njegove.

Še ena vzporednica je tesno povezana z identifikacijo – spomin. Ko gre dr. Selzman v svojo pisarno, njegove oči pritegne medaljon, ki ga je prejel, ko je bil imenovan za Nelsonovo profesuro. Ta medaljon ga vsak dan spominja na etos RMN. To, da vsak teden vzamemo zakrament, nam pomaga, da se ves teden spominjamo Jezusa Kristusa. Ko vzamemo zakrament, to delamo v spomin na ceno, ki jo je plačal, da nas je odkupil. Na novo se zavežemo, da se ga bomo spominjali, prepoznali njegovo veličino in cenili njegovo dobroto. Vedno znova priznavamo, da smo pred telesno in duhovno smrtjo rešeni le v in po njegovi milosti.

Spomniti se pomeni, da upoštevamo nasvet, ki nam ga je dal prerok Alma iz Mormonove knjige. »Naj bodo vsa [naša] dejanja v Gospodu in kamor [gremo], naj bo to v Gospodu; /…/ naj bodo vse [naše] misli usmerjene h Gospodu, /…/ naj gre vsa [naša] predanost srca Gospodu za vekomaj.« Četudi se ukvarjamo z drugimi zadevami, se ga še naprej spominjamo, prav kakor se spomnimo svojega imena, ne glede na to, na kaj se še osredotočamo.

Močan spomin na to, kar je Odrešenik naredil za nas, je tretja vzporednica – posnemanje. Dr. Selzman je začel posnemati predsednika Nelsona in etos RMN. Verjamem, da je etos predsednika Nelsona preprosto izraz njegove doživljenjske poti učenca Jezusa Kristusa. Za nas velja, da bolj se poistovetimo z Jezusom Kristusom in se ga spominjamo, bolj mu želimo biti podobni. Kot njegovi učenci postajamo boljši, kadar se osredotočimo nanj, bolj kot takrat, ko se osredotočimo nase. Obljubimo, da mu bomo postali podobni in si prizadevali, da bomo blagoslovljeni z njegovimi lastnostmi. Goreče molimo, da bi nas navdala dobrotljivost, čista Kristusova ljubezen.

Predsednik Nelson je aprila učil takole: »Če bomo dobrotljivost ponotranjili, bomo izgubili željo, da bi druge poniževali. Drugih ne bomo več obsojali. Dobrotljivi bomo do ljudi vseh družbenih slojev. Dobrotljivost do vseh /…/ je bistvena za naš napredek. Dobrotljivost je temelj pobožnega značaja.« Poleg dobrotljivosti, ki jo iščemo, »razvijamo /…/ in izpopolnjujemo druge Odrešenikove duhovne darove, vključno s krepostjo, integriteto, potrpežljivostjo, ponižnostjo in marljivostjo.

Posnemanje Jezusa Kristusa nas vodi do četrte vzporednice – usklajevanja z njegovimi nameni. Pridružujemo se mu pri njegovem delu. Kot kirurg je bil dr. Nelson poznan kot učitelj, zdravilec in raziskovalec. Broška, ki jo uporabljajo na oddelku dr. Selzmana, poudarja ta prizadevanja in predstavlja besede učiti, zdraviti in odkrivati. V sklopu tega, da prevzamemo ime Jezusa Kristusa, je tudi to, da prostovoljno, namerno in navdušeno usklajujemo svoje cilje z njegovimi. Pri njegovem delu se mu pridružimo, kadar »imamo radi, oznanjamo in povabimo«. Pri njegovem delu se mu pridružimo, ko služimo drugim, zlasti ranljivim in tistim, ki so bili zaradi svojih izkušenj na zemlji duhovno ranjeni, uničeni ali poteptani.

V večji meri prevzemamo ime Jezusa Kristusa preko poistovetenja, spominjanja, posnemanja in usklajevanja. Izvajanje teh štirih vzporednic nas pripelje do pete – opolnomočenja. V življenju dostopamo do Božje moči in blagoslovov. Nelsonova profesura dr. Selzmanu zagotavlja priznanje in finančna sredstva, ki jih uporablja za spreminjanje kulture na svojem oddelku. S tem »obdarovanjem z močjo« pomaga drugim. Podobno nas nebeški Oče, ko prevzamemo Odrešenikovo ime, blagoslovi s svojo močjo, da bi nam pomagal izpolniti naše poslanstvo v življenju na zemlji.

Ko z Bogom sklenemo dodatne zaveze, v večji meri prevzamemo ime Jezusa Kristusa. Posledično nas Bog blagoslavlja s še več svoje moči. Predsednik Nelson je učil takole: »Vsak človek, ki sklene zaveze v krstnem bazenu in v templjih – in jih spolnjuje – ima več dostopa do moči Jezusa Kristusa. /…/ Nagrada za spolnjevanje zavez z Bogom je nebeška moč, /…/ ki nas krepi, da bolje prestanemo svoje preizkušnje, skušnjave in srčne bolečine.«

Postanemo bolj duhovno dovzetni. Bolj smo pogumni, da se soočimo z dozdevno nemogočimi okoliščinami. Bolj odločno sledimo Jezusu Kristusu. Ko grešimo, se hitreje pokesamo in se vrnemo k njemu. Z njegovo močjo in polnomočjem postajamo vse boljši v oznanjanju evangelija. Pomagamo ljudem v stiski, medtem ko smo manj obsojajoči, veliko manj obsojajoči. Prejmemo odpuščanje grehov. Bolj smo mirni in bolj smo veseli, ker se lahko vselej radostimo. Obdajala nas bo njegova slava in za nas bodo skrbeli njegovi angeli.

Odrešenik nas vabi: »Pridite k Očetu v mojem imenu in v določenem času prejmite njegovo polnost.« Rotim vas, da to naredite. Pridite k nebeškemu Očetu. Prevzemite ime Jezusa Kristusa. Z njim se poistovetite. Vselej se ga spominjajte. Prizadevajte si, da bi mu bili podobni. Pridružite se mu pri njegovem delu. V življenju prejmite Božjo moč in blagoslove. Njegovo ime vpišite v svoje srce, prostovoljno in namerno. Tako boste lahko »stali« pred Bogom in izpolnjevali pogoje, da bo Odrešenik vaš zagovornik. Postali boste povzdignjeni dediči v kraljestvu našega Očeta v nebesih, sodediči z njegovim Prvorojencem, našim ljubim Odrešenikom in Odkupiteljem.

On živi. To absolutno vem. Ljubi vas. Za vas je dal svoje življenje. Prosi vas, da preko njega pridete k Očetu. V imenu Jezusa Kristusa, amen.