Ponižne duše kleče pri oltarjih
Ko sklenemo zaveze in jih spoštujemo, se zavežemo z Odrešenikom in tako pridobimo boljši dostop do njegove milosti, posvetitve, ozdravljenja in počitka.
Hvala, zbor, za vaše pričevanje s to novo hvalnico.
Nova zakramentna hvalnica »Bread of Life, Living Water« (Kruh življenja – živa voda) mi nahrani dušo. Ena vrstica v hvalnici pravi: »Sedaj prihajam pred oltar, srce mu strto dajem v dar.«
Moje razumevanje teh besed se je poglobilo kmalu po tem, ko je naša družina leta 2015 odšla iz Newbury Parka v Kaliforniji, da bi služila v misijonu Ogden v Utahu. Prejel sem povabilo za ogled letalske baze Hill v bližini Laytona v Utahu. Nikoli prej nisem bil v vojaški bazi, niti nisem srečal vojaškega kaplana ali moških in žensk, ki se trudijo, da bi skrbeli za varnost in zaščito svoje države.
Kaplan Harp me je, tako kot to počne tisoče drugih prostovoljnih in poklicnih duhovnikov, ki služijo v zaporih, bolnišnicah in vojaških objektih po vsem svetu, navdihnil in spodbudil. Najin zadnji postanek v bazi je bilo svetišče. Kaplana sem vprašal, ali pripravlja bogoslužje za vse ljudi, ki želijo premišljevati, moliti, meditirati in častiti. Stopil je do sprednje stene kapele in izza zaves izvlekel križ. Rekel je, da križ uporablja za protestantske in katoliške obrede. Vprašal sem, kaj uporablja za naše judovske brate in sestre, in stopil je na drugo stran sprednje stene in izvlekel Davidovo zvezdo.
Nato sem vprašal: »Kaj delate za bogoslužja svetih iz poslednjih dni?« Ta simbola je odmaknil in pokazal na velik lesen oltar na sredini svetišča. Rekel je, da člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni na oltarju pripravijo in blagoslovijo kruh in vodo. Vprašal sem, ali ta velik, na videz nepremičen oltar odstranijo pred bogoslužjem naših judovskih, muslimanskih, katoliških ali protestantskih bratov in sester. Rekel je, da oltar ostane na mestu, saj več teh veroizpovedi na nek način tudi uporablja oltar.
Abraham je zgradil oltar, zvezal Izaka in bil pripravljen žrtvovati svojega edinega sina, toda njegova roka je bila zadržana in izjavil je to, kar je izjavil Gospod: »Tukaj sem!« Kolikokrat se je veliki Jaz sem ali eden njegovih prerokov javil »Tukaj sem«?
Odrešenik nas je v svojem Govoru na gori prosil, naj se spravimo z brati in sestrami, preden pridemo k oltarju. Pavel je učil, da smo na oltarju »posvečeni« zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa.
Prerok Lehi je »zapustil hišo /…/ in svoje dragocenosti. /…/ [Nato] je postavil oltar /…/ in daroval /…/ in se Gospodu, našemu Bogu, zahvalil.«
Sveto pismo in Mormonova knjiga nas učita, naj Božjega Sina častimo pri oltarjih. Zakaj?
Naša prva starša, Adam in Eva, sta postavljala oltarje in na njih častila. Potem ko sta bila izgnana iz edenskega vrta in sta častila »veliko dni«, je k njima prišel angel in jima zastavil ganljivo vprašanje, ki bi ga lahko zastavili vsakomur od nas: »Zakaj Gospodu daruješ žrtve?«
Adam je odgovoril: »Ne vem.«
Angelov odgovor na Adamovo ponižno priznanje je osupljiv: »[To] je prispodoba žrtve Očetovega Edinorojenega. /…/ Zatorej boš vse, kar delaš, delal v Sinovem imenu in kesal se boš in klical k Bogu v Sinovem imenu na veke vekomaj.«
Zakramentna miza in tempeljski oltarji simbolizirajo žrtvovanje Jezusa Kristusa in njegovo neskončno odkupno daritev.
Ko sklenemo zaveze in jih spoštujemo, v cerkvi prejmemo zakramentno uredbo, v templju pa obdaritev in pečatenje, se zavežemo z Odrešenikom in tako pridobimo večji dostop do njegove milosti, posvetitve, ozdravljenja in počitka.
Milost in zaščita zaradi zavez
Kot petnajstletni fant sem očeta vprašal, ali lahko izpustim zakramentni sestanek – samo eno nedeljo v januarju zaradi posebne tekme ameriškega nogometa. Rekel mi je, da sem dovolj star, da se lahko sam odločim, in me prosil, naj razmislim o enem nasvetu. Rekel je: »Če se odločiš, da boš zakrament izpustil enkrat, se boš lažje odločil, da ga boš spet izpustil.«
Če je Odrešenik veliki povezovalec, potem je nasprotnik ločevalec. On, Satan, nas skuša, da bi se ločili od posvečenih krajev čaščenja in od zaščite Jezusa Kristusa. Ko častimo Odrešenika, prejmemo »moč, da [bomo] šli proti naravnemu, posvetnemu toku«. Ko čas preživimo v občestvu z njim, imamo obljubo, da se bomo »rešili izpod Satana«. »Če spolnjujemo svoje zaveze, nas potem obdari s svojo /…/ krepilno močjo.« O, kako cenim izkušnjo občestva z Odrešenikom preko zavez, sklenjenih pri svetih oltarjih!
Razvijanje razumevanja Odrešenikove večne odkupne daritve vrstico za vrstico, nasvet za nasvetom nas duhovno preventivno cepi pred nasprotnikovimi zvijačami. Mladi starešina Jaggi v Mehiki, sestra Jaggi v Belgiji in drugi misijonarji po svetu bodo veliko bolj verjetno doživeli, da bodo njihovi prijatelji sprejeli blagoslove krsta in prejeli dar Svetega Duha, če se bodo ti prijatelji udeležili zakramentnega sestanka v prvem tednu po vzpostavljenem stiku.
Za mladega odraslega na Tongi ali Samoi je veliko bolj verjetno, da se bo pečatil v Gospodovi hiši, če se kmalu po končanem šolanju pripravi na obdaritev in jo prejme. Pri obdaritvi se člane prosi, naj živijo po, spolnjujejo in se držijo petih zakonov, ki jim življenje navdajo z močjo in zaščito. Ko z Gospodom sklenemo zaveze, se vzpostavi vzajemni odnos. Izkazujemo mu zvestobo in ljubezen. Naša krepkost in moč rasteta z vsako dano in izpolnjeno obljubo.
Premišljevanje in posvetitev
Ko ponižno in simbolično pokleknemo pri Gospodovih oltarjih, je to priložnost za premišljevanje, da se »spremeni[mo,] kar se tiče ponosa v srcu /…/ [in postanemo] ponižni pred Bogom«. Ko sem bil mlad, mi je mama, preden sem šel ven s prijatelji, pogosto rekla: »Ne pozabi, kdo si, in prosim, javi se mi, ko prideš domov.« Včasih se ji ponoči nisem javil, ker sem domov prišel prepozno. Obžalujem, da sem zamudil te pomembne pogovore z mamo.
Danes se veselim, da se javim in povežem z nebeškim Očetom. Po svojem vsakodnevnem vzorcu čaščenja pokleknem v molitvi, ob postelji ali ko se zberemo z družino, in si predstavljam, kako klečim pri oltarjih, in premišljujem o svojem življenju in ga pregledam. Premišljujem o zakramentu, in sicer o celih kosih kruha, razlomljenih in prelomljenih za nas, vsak od njih pa je simbol Odrešenikovega zlomljenega telesa. Spomnim se nauka predsednika Dallina H. Oaksa, da je »vsak košček kruha edinstven, prav kakor so edinstveni posamezniki, ki ga vzamejo«. Ko pokleknem v molitvi, premišljujem, kako naj Bogu predam svojo voljo.
Starešina David A. Bednar je učil: »Zakramentna uredba je sveto in ponavljajoče se povabilo k iskrenemu kesanju in duhovni obnovi. Zakramentno dejanje samo po sebi ne odpušča grehov. A če se bomo zavestno pripravili in v tej sveti uredbi sodelovali strtega srca in skesanega duha, potem nam je obljubljeno, da nas bo vselej lahko spremljal Gospodov Duh. In s posvetitveno močjo Svetega Duha kot našega stalnega spremljevalca lahko vselej ohranimo odpuščanje grehov.«
Ko z Amy pozorno pogledava svoje življenjske izkušnje, slaviva dar popolne ljubezni in žrtvovanja Jezusa Kristusa. Vidiva tudi, kako se je razvnel peklenski bes. Kako lahko premagamo obsojajoče poglede, tesnobo, depresijo, raka, sladkorno bolezen, spletno ustrahovanje, ukradeno identiteto, izgubljene nosečnosti ter izgubo otroka, brata in očeta? Ker je Jezus izpil grenko čašo trepeta, čašo besa – zame, za mojo družino, za vse nas!
Adam Abram: Getsemani, z dovoljenjem altusfineart.com © 2025
»Grenka čaša«, ki jo je izpil v vrtu Getsemani, in njegovo trpljenje, ki se je še »povečalo« na križu na Kalvariji, nam omogoča, da na Gospodove oltarje položimo to, kar je težko, drzno, nasilno, besno in trepetajoče, ter smo »posvečeni s prejemom Svetega Duha«.
Sestra Patricia Holland je rekla: »Danes za vas in zase močno molim, da bi se popolnoma predali, se položili na oltar Božjih obljub in miru ne glede na to, kje smo, in ne glede na to, kaj smo storili.«
Kraj zdravljenja in počitka
Ko pridemo k oltarju, ne zaslužimo nagrade; učimo se o Darovalcu. Ko se učimo to in se zavežemo z zavezo, pride do ozdravljenja. Nefi je dejal: »Navdal me je s svojo ljubeznijo, prav da mi izčrpava meso.« In naš ljubeči Odrešenik nas je prosil: »Se mar torej ne boste vrnili k meni in se pokesali svojih grehov in se spreobrnili, da vas lahko ozdravim?«
Ko sta bili najini najstarejši hčerki Mackenzie in Emma še majhni, so bile ene njunih najljubših zgodb Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. Vsi smo se zaljubili v leva Aslana. Eden naših najbolj nepozabnih večerov ob branju knjige je bil, ko je veliki lev dal življenje za Edmunda. Nepozabnih, ker so starši in hčerki prelivali solze, ko je čarovnica na kamniti mizi levu vzela življenje. Nepozabnih, ker je upanje kljub tragediji vztrajalo, dokler se ni zgodilo nekaj spektakularnega. V tisti mali spalnici so odmevali vzkliki veselja, ko je Aslan vstal od mrtvih in rekel: »Če bi čarovnica poznala pravi pomen žrtvovanja, /…/ bi vedela, da kadar voljna žrtev, ki ni zagrešila izdaje, umre namesto izdajalca, kamnita miza poči in smrt izgubi moč.«
Jezus Kristus ozdravi vse rane. Zaradi Jezusa Kristusa bomo spet živeli.
Predsednik Russell M. Nelson je v govoru na oktobrski generalni konferenci leta 2022 opisal skupino obiskovalcev, ki so prišli na dneve odprtih vrat templja. Tam je bil neki fantič. Predsednik Nelson je učil:
»Ko je skupina obiskovalcev vstopila v obdaritveno sobano, je fantič pokazal na oltar, kamor ljudje pokleknejo, da sklenejo zaveze z Bogom, in rekel: ‘O, kako lepo! Tu ljudje počivajo na svojem tempeljskem potovanju.’
/…/ Verjetno ni vedel za neposredno povezavo med sklepanjem zavez z Bogom v templju in Odrešenikovo osupljivo obljubo:
‘Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom dal počitek.
Vzemite nase moj jarem in učite se od mene /…/ in našli boste počitek svojim dušam;
kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.’ [Matej 11:28–30; poudarek dodan]«
»Sin človekov nima kraja, kamor bi glavo položil.« Vendar je svoje učence povabil k zakramentni mizi, da bi se tam spočili z njim. Ko »ponižne duše kleče pri oltarjih«, je obilo miru. Odrešenik iztegne roke; njegova miza je pogrnjena. Pridite častit Božjega Sina k njegovim svetim oltarjem! V imenu Jezusa Kristusa, amen.