Spomnimo se ovc

Kristus je dobri pastir. Vsak iz črede je zanj dragocen. On je vzoren pastir in nas je učil z besedami in dejanji o lastnostih dobrega pastirja, med drugim to, da poznamo ovce po imenu, da jih imamo radi, da najdemo tiste, ki so se izgubile, da jih hranimo in jih nazadnje spet pripeljemo domov. Pričakuje, da kot njegovi pastirji pomočniki počnemo enako.

O služenju po Gospodovem vzorcu se lahko veliko naučimo od starodavnega preroka – in izjemnega pastirja – Moronija. Živel je v zelo težkih časih in ni imel na voljo prednosti prenosnih telefonov, računalnikov in spleta. Vendar mu je ovce uspelo spremljati. Kako je to delal? Vpogled v njegovo metodologijo dobimo v Moroniju 6. Tu beremo, da so bili člani »prišteti med ljudi v Kristusovi cerkvi; in njihova imena so zapisali, da bi se jih spominjali in jih hranili z dobro Božjo besedo, da bi jih obdržali na pravi poti. /…/ Cerkev se je često sestajala, da so se postili in molili in da so drug z drugim govorili glede blaginje svojih duš« (Moroni 6:4–5; poudarek dodan).

Moroni se je pri vsem osredotočal na ljudi – na imena! Uporabljal je načelo štetja in spremljanja napredka, da bi se spomnili vseh. Opazili so vsakogar, ki mu je bilo zelo težko ali je zašel s poti, zato so se sveti na svètih lahko pogovarjali o njihovi blaginji. Prav kakor pastir, ki je zapustil devetindevetdeset ovc (prepričan sem, da na varnem in zaščitene) in šel za izgubljeno (gl. Luka 15:4–7), se prosi nas, naj bomo prav tako pozorni na svoje črede – naj opazujemo in se jih spomnimo in gremo in storimo enako.

Kot voditelj misijona v Indiji se spomnim, da sem mladega predsednika veje povprašal o nekaj njegovih ciljih za prihodnje leto: »Koliko moških boste pripravili na prejem Melkizedekovega duhovništva?« Takoj mi je odgovoril: »Sedem!«

Spraševal sem se, od kod le je potegnil to tako določeno številko! Preden sem lahko odgovoril, je pokazal list, na katerem so bile napisane številke od ena do sedem. V prvih petih vrsticah so bila imena – resnični ljudje, ki jih je skupaj z zborom starešin nameraval povabiti in spodbuditi, naj imajo v življenju duhovniški blagoslov. Seveda sem moral vprašati o prazni šesti in sedmi vrstici. »O, predsednik,« je rekel in razumevajoče zmajal z glavo, »zagotovo bomo v prvem delu leta krstili vsaj dva moška, ki bosta do konca leta lahko dobila duhovništvo.« Ta odlični vodja je razumel načelo štetja in spremljanja napredka.

Kristus je svojo Cerkev organiziral tako, da bi težko pozabili na eno samo dušo, kajti vsak mu je pri srcu. Vsak posameznik v oddelku, ne glede na starost ali spol, ima številne skrbnike – pastirje – z nalogo, da zanj skrbijo, da se ga spomnijo. Za blaginjo nekega mladeniča, na primer, so določeni škofovstvo, skrbna brata, odrasli mladinski svetovalci, učitelji seminarja, predsedstva zborov in še nekateri, ki vsi služijo kot varnostne mreže, trdno napete pod tem mladim, da ga ujamejo, če pade. Četudi je pravilno nameščena le ena mreža, bo ta mladenič varen, opažen in se ga bodo spomnili. In vendar pogosto ne najdemo nobene razpete mreže. Ljudje redno zatavajo v megle – in tega nihče ne opazi. Kako naj bomo boljši pastirji? Lahko se naučimo šteti in spremljati napredek.

Cerkev nam zagotavlja poročila in orodja, s katerimi lahko delamo prav to – se spomnimo. Odličen primer je četrtletno poročilo. Omogoča nam, da vsakega člana večkrat preštejemo in spremljamo napredek ter opazimo tiste, ki manjkajo ali potrebujejo našo pomoč in ljubezen. Seznam ukrepov in razgovorov prepozna tiste, ki prav zdaj potrebujejo našo pozornost, prav tako pa tudi poročilo o statusu tempeljske dovolilnice in druga. Ta orodja za štetje in spremljanje napredka nas osredotočajo na ljudi. Kdo potrebuje poklic, napredovanje v duhovništvu ali pomoč, da bo družinsko ime nesel v tempelj? Komu bi lahko pomagali pri pripravah na redni misijon? Kdo je ta mesec manjkal? Ta orodja nam pomagajo, da se spomnimo ljudi.

Poznal sem družino iz ZDA, ki je sprejela zadolžitev v Afriki. Prvo nedeljo so vstopili v edino cerkveno enoto v državi, kjer so jih navdušeno sprejeli. Do konca dopoldneva je bila žena tega moškega že poklicana za predsednico Društva za pomoč, on pa za voditelja Mladeničev! Na pogled izčrpanega predsednika veje je vprašal, koliko mladeničev imajo. Ta zvesti voditelj prvega rodu je pokazal na zadnji del zakramentne dvorane in rekel: »Ta dva prav tam.« Moški je bil upravičeno skeptičen, zato je domov odnesel seznam članov veje in hitro opazil, da je na seznamu dejansko 20 mladeničev. Vrnil se je k predsedniku veje in prosil za dinamična, dvojezična mlada odrasla, da bi služila kot njegova svetovalca, nato pa se je z njima in obema fantoma usedel, da bi pregledali imena.

Nato so se ti marljivi mladi ljudje odpravili na delo. V naslednjih nekaj mesecih so našli vsakega fanta s seznama. Vrstniki so ime za imenom te izgubljene ovce toplo sprejeli nazaj in jih hranili duhovno in fizično! V enem letu je bilo katerokoli nedeljo prisotnih povprečno 21 mladeničev. Hvala za mladeniče, ki so šteli in spremljali napredek!

Dragi prijatelj se je kot mlad podiplomski študent z družino preselil v veliko ameriško mesto, da bi nadaljeval izobraževanje. Takoj je bil poklican, da predseduje zboru starešin. Bil je malce nervozen zaradi svojega prvega razgovora s kolskim predsednikom in je bil odločen, da bo šel pripravljen. Kolskemu predsedniku je povedal, da ima za prihajajoče leto tri cilje: prvič, 90-odstotno skrbno služenje, drugič, temeljito poučevanje evangelijske lekcije vsak teden in, tretjič, dobro načrtovano dejavnost zbora vsak mesec.

Modri kolski predsednik se je prijatelju nasmehnil in ga vprašal: »Ali lahko imenujete manj dejavnega člana zbora, ki bi mu letos lahko pomagali, da bi šel z družino v tempelj?« To je mojega prijatelja presenetilo. Pazljivo je premislil in se domislil imena. »Zapišite ga,« mu je naročil kolski predsednik. Potem je ta izkušeni vodja še trikrat postavil isto vprašanje – in razgovor je bil končan. Ta mladenič je iz tega razgovora odšel, potem ko se je naučil eno najpomembnejših lekcij o vodenju in skrbnem služenju. Na razgovor je prišel s programi, lekcijami in dejavnostmi. Odšel je z imeni! Ta štiri imena so kasneje postala glavni poudarek njegovega služenja in služenja njegovega zbora.

Kot voditelj misijona sem neko nedeljsko dopoldne obiskal eno od svojih vej. Opazil sem, da je predsednik veje iz žepa vedno znova potegnil kartico in nanjo zapisoval. Odločil sem se, da ga bom o tem vprašal po zaključni molitvi. Ko se je sestanek končal in še preden sem se lahko pozanimal glede kartice, je voditelj misijonarskega dela v veji stekel h govorniškemu pultu, kjer so mu dali listek. Temu navdušenemu voditelju sem hitro sledil na njegov sestanek za usklajevanje misijonarskega dela v veji. Preden so začeli, je vzel listek iz žepa. Popisan je bil z imeni članov, ki so manjkali na zakramentnem sestanku. V nekaj minutah je vsak član sveta izbral ime enega ali dveh in se zavezal, da ju bo obiskal še tisti dan, da bo preveril, ali sta v redu, in da jima bo sporočil, da so ju pogrešali. Prav to je torej štetje in spremljanje napredka.

Spominjam se okrožja, ki je bilo od najbližjega templja oddaljeno več ur leta z letalom, kjer je bilo ohranjanje veljavne dovolilnice velika prednostna naloga kljub dejstvu, da je verjetno nikoli ne bodo uporabili. Voditelji so vsako prvo nedeljo v mesecu s svojimi orodji za štetje spremljali napredek o članih, ki so prejeli obdaritev. Če so ugotovili, da bo dovolilnica kmalu potekla, je izvršni tajnik določil termin za razgovor za podaljšanje. O ljudeh s pretečenim rokom dovolilnice so se posvetovali, nato so jih poiskali, da bi jim pomagali pri vrnitvi na pot zavez. Vprašal sem, koliko njihovih članov, ki so prejeli obdaritev, ima veljavno dovolilnico. Odgovor je bil neverjetnih 98,6 odstotka. Na vprašanje o šestih, ki jim je dovolilnica potekla, so jih voditelji navedli poimensko in mi opisali, kako si prizadevajo, da bi jih pripeljali nazaj!

Pred nekaj leti se je moja družina preselila nazaj v ZDA. Po neverjetnih 26 letih v manjših, bolj odročnih enotah smo bili navdušeni, da bomo v cerkev hodili tu. Poklican sem bil za oddelčnega misijonarja. Imeli smo odličnega voditelja misijonarskega dela v oddelku, delali smo vznemirljive stvari in učili čudovite ljudi. Prosil sem, ali se lahko udeležim sestanka oddelčnega sveta, da bi opazoval in dobil pomoč glede prijateljev, s katerimi smo delali. Bil sem presenečen, da je pogovor potekal le o prihodnji oddelčni dejavnosti. Zatem sem stopil do voditelja misijonarskega dela v oddelku in izrazil mnenje, da ni dobil priložnosti, da bi se vrnil in poročal o naših ljudeh. Njegov odgovor? »Oh, nikoli ne morem poročati.«

To sem primerjal s sestankom sveta veje v Lahoreju v Pakistanu, ki sem se ga udeležil le nekaj tednov prej. Ta skupinica se je usedla okrog mizice in govorili so le o ljudeh. O imenih. Vsak voditelj je poročal o svojem skrbništvu in o posameznikih in družinah, za katere so bili zaskrbljeni. Vsi so imeli priložnost, da izrazijo svoje misli, kako bi lahko kar najbolj blagoslovili tiste, o katerih so se pogovarjali. Izdelali so načrte in dodelili zadolžitve. Kako krasna lekcija naših bratov in sester prvega rodu o štetju in poimenskem spremljanju napredka!

V Cerkvi Jezusa Kristusa so nas pretekli preroki in sedanji preroki – ter vzorec, ki ga je določil Odrešenik – poučili, kako naj skrbno služimo. Vzamemo imena, se spomnimo in se posvetujemo glede dobrobiti duš. Voditeljem, ki to delajo, ne bo nikoli zmanjkalo točk dnevnega reda na sestankih sveta! Načelo štetja in spremljanja napredka deluje. To je Gospodova pot. Pri tem smo lahko boljši. Za Boga, ki je ustvaril vesolje in vlada vsemu, je to delo – njegovo delo in slava – zelo osebno. In tako bi moralo biti tudi za vsakega od nas, ki smo orodje v njegovih rokah pri njegovem osupljivem delu odrešitve in povzdignjenja. Rezultati bodo čudeži v življenju resničnih ljudi. V imenu Jezusa Kristusa, amen.