Z vsem srcem opravite svoj del
Zaupajte Odrešeniku in se potrpežljivo in marljivo vključite, tako da z vsem srcem opravite svoj del.
Lani sem med potovanjem v Evropo obiskal svoje nekdanje delovno mesto, nemško letalsko družbo Lufthansa na frankfurtskem letališču.
Za usposabljanje svojih pilotov upravljajo več izpopolnjenih simulatorjev letenja s polnim gibanjem, ki lahko poustvarijo skoraj vsako običajno in izredno stanje letenja. V dolgih letih, ko sem bil pilot letala, sem moral vsakih šest mesecev opraviti kontrolni let v simulatorju letenja, da sem ohranil veljavno pilotsko licenco. Dobro se spominjam tistih hudih trenutkov stresa in tesnobe, pa tudi občutka dosežka po opravljenem testu. Takrat sem bil še mlad in izziv mi je bil všeč.
Med obiskom me je eden od direktorjev Lufthanse vprašal, ali bi rad še enkrat poskusil in še enkrat letel s simulatorjem 747.
Še preden sem imel čas, da bi v celoti predelal vprašanje, sem zaslišal glas – ki je zvenel osupljivo podoben mojemu – rekoč: »Da, to bi mi bilo zelo všeč.«
Takoj ko sem besede izrekel, me je v mislih preplavil cunami misli. Že dolgo je bilo tega, odkar sem pilotiral 747. Takrat sem bil mlad in samozavesten kapitan. Zdaj sem moral upravičiti svoj sloves kot bivši glavni pilot. Ali se bom osramotil pred temi strokovnjaki?
Toda bilo je prepozno, da bi se umaknil, zato sem se usedel na kapitanov sedež, položil roke na znane in ljubljene kontrole in še enkrat začutil navdušenje nad letenjem, ko se je veliko letalo pognalo po vzletno-pristajalni stezi in vzletelo v divjo modrino.
Z veseljem lahko povem, da je bil let uspešen, letalo je ostalo nedotaknjeno, prav tako pa tudi moja samopodoba.
Kljub temu me je izkušnja napravila ponižnega. Ko sem bil na vrhuncu svojih moči, je letenje postalo skoraj povsem naravno. Zdaj sem potreboval vso svojo koncentracijo, da sem delal osnovne stvari.
Pot učenca zahteva disciplino
Moja izkušnja s simulatorjem letenja je bila pomemben opomnik, da je za to, da si v nečem dober – naj gre za letenje, veslanje, šivanje ali znanje – potrebna dosledna samodisciplina in vaja.
Morda boste dolga leta pridobivali neko veščino ali razvijali talent. Morda boste delali tako trdo, da vam bo to postalo povsem naravno. Če pa mislite, da to pomeni, da lahko prenehate vaditi in preučevati, boste postopoma izgubili znanje in sposobnosti, ki ste jih nekoč pridobili za visoko ceno.
To velja za veščine, kot so učenje jezika, igranje glasbila in pilotiranje letala. Velja tudi za to, da postanete Kristusov učenec.
Preprosto povedano, pot učenca zahteva samodisciplino.
Ne gre za ležerno prizadevanje in se ne zgodi po naključju.
Vera v Jezusa Kristusa je dar, toda vero prejeti je zavestna odločitev, ki zahteva predanost vse naše »odločnosti, uma in moči«. Utrjujemo jo vsak dan. Vsako uro. Zahteva stalno učenje in odločno predanost. Naša vera, ki je naša zvestoba Odrešeniku, postaja močnejša, ko je na preizkušnji zaradi nasprotovanja, s katerim se soočamo na zemlji. Vzdrži zato, ker jo negujemo, jo nenehno aktivno uporabljamo in nikoli ne obupamo.
Po drugi strani pa, če nam ne uspeva uporabljati vere in njene prepričevalne moči, tako da delujemo po njej, postanemo manj prepričani o stvareh, ki smo jih nekoč imeli za svete – manj samozavestni glede tega, kar smo nekoč vedeli, da je res.
Skušnjave, ki nas nikoli ne bi privlačile, začenjajo postajati manj strašne in bolj privlačne.
Ogenj včerajšnjega pričevanja nas lahko greje le nekaj časa. Potrebuje stalno nego, da še naprej svetlo gori.
Odrešenik je v Novi zavezi učil priliko o gospodarju, ki je vsakemu od svojih služabnikov dal sveto skrbništvo – količino denarja, imenovano talenti. Služabnika, ki sta marljivo uporabljala svoje talente, sta jih povečala. Služabnik, ki je svoj talent zakopal, ga je nazadnje izgubil.
Lekcija? Bog nam daje darove – znanje, sposobnosti, priložnosti – in želi, da jih uporabljamo in okrepimo, da lahko blagoslovijo nas in blagoslovijo druge njegove otroke. To se ne zgodi, če te darove položimo visoko na polico kot trofejo, ki jo občasno občudujemo. Naši darovi se povečajo in pomnožijo šele, ko jih uporabljamo.
Imate darove
»Ampak starešina Uchtdorf,« morda porečete, »nimam nobenih darov ali talentov – vsaj nobenega, ki bi bil tako dragocen.« Morda gledate druge, katerih darovi so očitni in vredni občudovanja in se med primerjanjem počutite precej navadni. Morda predpostavljate, da se je v predzemeljskem obstoju, na dan velike gostije darov in talentov, vaš krožnik zdel strašno boren – zlasti v primerjavi z naloženimi in prepolnimi krožniki drugih.
O, kako si želim, da bi vas lahko objel in vam pomagal razumeti to veliko resnico: Ste blagoslovljeno bitje luči; duhovni otrok neskončnega Boga! In v sebi nosite potencial, ki si ga ne morete niti predstavljati.
Kot so zapisali pesniki, na zemljo pridete »na oblakih prejšnje slave«!
Zgodba o vašem izvoru je božanska, prav tako pa tudi vaša usoda. Zapustili ste nebesa, da ste prišli sem, toda nebesa vas niso nikoli zapustila!
Ste vse prej kot navadni.
Imate darove!
V Nauku in zavezah je Bog razglasil:
»Veliko [je] darov in vsakomur je dar dan po Božjem Duhu.
Nekaterim je dan eden in drugim je dan drugi, [in] od tega [imajo lahko] korist vsi.«
Nekaj naših darov je navedeno v svetih spisih. Številni niso.
Kakor je rekel prerok Moroni: »Ne zanika[j]te Božjih darov, kajti veliko jih je; in prihajajo od istega Boga.« Lahko se kažejo na »različn[e] način[e] /…/ je pa isti Bog, ki dela vse v vsem.«
Morda je res, da naši duhovni darovi niso vedno vpadljivi, a to ne pomeni, da so manj pomembni. Ali vam lahko naštejem nekaj duhovnih darov, ki sem jih opazil pri tako veliko članih po vsem svetu? Razmislite, ali ste blagoslovljeni z enim ali več darovi, kot so:
-
Izkazujete sočutje.
-
Opazite ljudi, ki so spregledani.
-
Najdete razloge za radost.
-
Ste mirovnik.
-
Opazite majhne čudeže.
-
Iskreno pohvalite.
-
Odpuščate.
-
Se kesate.
-
Vztrajate.
-
Stvari preprosto pojasnite.
-
Se povezujete z otroki.
-
Podpirate cerkvene voditelje.
Teh darov morda ne boste videli prikazanih na oddelčni predstavitvi talentov. Toda upam, da lahko vidite, kako dragoceni so za Gospodovo delo in kako ste se s svojimi darovi morda dotaknili, blagoslovili ali celo rešili enega od Božjih otrok. Pomnite: »Po majhnih in preprostih stvareh [se] dogajajo velike stvari.«
Opravite svoj majhen del
Moji ljubljeni bratje in sestre, dragi prijatelji, molim, da vam bo Duh pomagal prepoznati darove in talente, ki vam jih je dal Bog. Potem jih dajmo, kakor zvesta služabnika v Gospodovi priliki, povečati in poveličati.
Napočil bo dan, ko bomo stali pred našim sočutnim Očetom v nebesih in poročali o svojem skrbništvu. Želel bo vedeti, kaj smo naredili z darovi, ki nam jih je dal – zlasti kako smo jih uporabljali za blagoslov njegovih otrok. Bog ve, kdo v resnici smo, kdo naj bi postali, zato od nas veliko pričakuje.
Vendar ne pričakuje, da bomo naredili nekakšen velik, junaški ali nadčloveški skok, da bi to dosegli. V svetu, ki ga je ustvaril, se rast odvija postopoma in potrpežljivo – a tudi dosledno in nepopustljivo.
Pomnite, Jezus Kristus je tisti, ki je že opravil nadčloveški del, ko je premagal smrt in greh.
Naš del je, da sledimo Kristusu. Naš del je, da se odvrnemo od greha, se obrnemo k Odrešeniku in hodimo korak za korakom po njegovi poti. Ko to marljivo in zvesto delamo, sčasoma odstranimo okove nepopolnosti in napak ter počasi postajamo prečiščeni, do tistega popolnega dne, ko bomo v Kristusu izpopolnjeni.
Blagoslovi so na dosegu rok. Obljube so izpolnjene. Vrata so široko odprta. Naša odločitev je, da vstopimo in začnemo.
Začetek bo morda majhen. Ampak to je v redu.
Kjer je vera šibka, začnite z upanjem v Kristusa Jezusa in v njegovo moč, da očisti in prečisti.
Naš Oče nas prosi, naj k temu izzivu vere in poti učenca ne pristopimo kot občasni turisti, temveč kot zavzeti verniki, ki pustijo za sabo in opustijo Babilon in se v srcu, mislih in korakih približajo Sionu.
Vemo, da nas zgolj naša prizadevanja ne napravijo celestialne. Lahko pa nas napravijo zveste in predane Jezusu Kristusu in on nas lahko napravi celestialne.
Zaradi našega ljubega Odrešenika ne obstaja scenarij brez zmage. Če vanj položimo svoje upanje in vero, je naša zmaga zagotovljena. Obljublja nam dostop do svoje krepkosti, svoje moči, svoje obilne milosti. Korak za korakom, malo po malo se bomo čedalje bolj približali tistemu velikemu in popolnemu dnevu, ko bomo z njim in svojimi ljubljenimi živeli v večni slavi.
Da bi prišli tja, moramo danes in vsak dan opraviti svoj del. Hvaležni smo za korake, ki smo jih naredili včeraj, vendar se pri tem ne ustavimo. Vemo, da nas čaka še dolga pot, vendar ne dovolimo, da bi nam to vzelo pogum.
To je bistvo tega, kdo smo – kot Kristusovi privrženci.
Vse člane Cerkve in vse, ki želijo biti del tega, pozivam in blagoslavljam, da boste Odrešeniku dovolj zaupali, da se boste potrpežljivo in marljivo vključili in z vsem srcem opravili svoj del – da bo vaša radost lahko polna in da boste nekega dne prejeli vse, kar ima Oče. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.