Božja dela se razodenejo

Nekaj dni kasneje sem bila dogovorjena z nevrologom, toda tisto januarsko jutro je moja starejša sestra Kylie začutila navdih, naj me družina odpelje na urgenco v bližnjo bolnišnico. Zdravniki so takoj naročili računalniško tomografijo (CT) in prvo od več lumbalnih punkcij za zmanjšanje pritiska cerebrospinalne tekočine. Naslednji dan sem imela slikanji z magnetno resonanco. Potem me je pregledal oftalmolog.

»Koliko prstov vidiš?« je vprašal in mi tik pred obrazom pridržal nekaj prstov. Ničesar nisem videla.

Po pregledu je ugotovil, da imam simptome pseudotumorja cerebri in optičnega nevritisa. Zdelo se je, da ne eno ne drugo stanje ni bilo v celoti odgovorno za to. Pojasnil mi je, da glede na hudo izgubo vida okrevanje lahko traja več kot eno leto in da se mi vid morda ne bo povsem povrnil. Priporočil je visok odmerek intravenskih steroidov in drugih zdravil.

Potem ko je odšel, sem začela jokati. Mama me je pomirila: »Če se trenutno ne moreš okleniti svoje vere, se lahko zaneseš na najino.«

Tretji dan v bolnišnici je nevrolog naročil MR (magnetnoresonančno venografijo) hrbtenice in možganov zaradi možnega tumorja ali strdkov. Dva dneva po tem, ko sem se zbudila slepa, se je ob štirih zjutraj začela peturna preiskava MR. Med pripravo je družina načrtovala, da bo tisto jutro zame molila in se postila. Oče, ki je vsako noč spal ob meni na klopi v moji bolnišnični sobi, mi je dal še en blagoslov – drugega od številnih blagoslovov, ki sem jih prejela.

Ko me je bolnišnični tehnik vprašal, ali želim med preiskavo poslušati glasbo, sem prosila za pesmi svoje najljubše pevke. V ušesa mi je namestil gumijaste slušalke, glavo pa mi je pričvrstil z obrazno mrežico, da bi mirovala. Pri tem mi je skoraj potegnil slušalke iz ušes. Ko se je začela preiskava, sem glasbo komaj slišala.

Dlje je trajal postopek, bolj mi je bilo vroče v tubularni napravi za slikanje. Po tem, kar se je zdelo kot večnost, so mi rekli, da mi gre odlično in naj še malo potrpim. Toda zaradi vročine, glasnih zvokov in tega, da sem bila prisiljena ležati pri miru, sem bila prestrašena in zmedena.

V tihi molitvi sem zaklicala: »Nebeški Oče, prosim, potolaži me. Tako sama sem. Potrebujem tvojo pomoč. Potrebujem svojo družino.«

Takoj mi je v ušesih zazvenel nežen klavirski akord. Bil je iz ene mojih najljubših pesmi – tiste, ki jo moja mlajša sestra Morgan igra na klavir. Nisem pričakovala, da jo bom zaslišala iz slabo nameščenih slušalk in ob hrupu naprave. Zdelo se je, da je Morgan z mano in da nisem sama. Hrup je izginil. Vročina je izginila. Klavstrofobija je izginila.

Čutila sem, kakor da sem izven svojega telesa, kakor da lebdim na morju v vesolju. Čutila sem, da me obdaja Božja ljubezen in ljubezen moje družine. Naenkrat sem bila mirna. Bilo je ob pol osmih, ko se je družina začela postiti zame. Preostanek peturnega pregleda je v hipu minil, potem pa sem zaslišala: »Gotova si.«

Ljubezen, ki sem jo čutila zaradi te izkušnje, me je spravila v solze in mi olajšala utrujenost, ki sem jo čutila do konca bivanja v bolnišnici. Nisem vedela, ali se mi bo vid povrnil, vedela pa sem, da je Bog ob meni in da je slišal mojo molitev. Po štirih dneh v bolnišnici so me odpustili.

Naslednja dva tedna sem se vsak dan vrnila v bolnišnico po zdravila in vsak dan sem pričakovala spremembe vida – temno siva se je spremenila v svetlo sivo, okrog prstov pred obrazom so se pojavljale silhuete, oranžna zameglitev na televizorju se je spremenila v rožo. Vsako rahlo izboljšanje je bila zmaga.

Dva tedna po tem, ko so me odpustili, je preiskava pokazala, da se mi je vid na obeh očesih skoraj popolnoma povrnil.

»Bronwyn, kaj se je zgodilo?« je vprašal oftalmolog.

»No, molili smo in prejela sem blagoslove,« sem odgovorila.

»To je čudež!« je rekel. »Še nikoli nisem videl, da bi se to zgodilo. Vsaj šest mesecev naj ne bi imeli niti približno takih rezultatov.«

Kasneje mi je povedal, da se pacientom, ki nič ne vidijo, le redko povrne normalen vid. V nekaj tednih sem od enega njegovih najhujših primerov postala njegov najboljši primer.

Konec leta 2022 so voditelji v oddelku mojega očeta izbrali oddelčno temo za leto 2023. Navdihnili so jo nauki predsednika Russella M. Nelsona, ki je prej tistega leta rekel: »Prosite za čudeže in jih pričakujte.«

Tistikrat je oče mislil, da bo ta tema pomagala oddelčnim članom, ki so preživljali težke čase. Niti sanjalo se mu ni, da bo to postalo tako osebno za našo družino.

»Sledite Kristusovi luči,« se je glasilo vodilo. »Pričakujte čudeže! Pričakujte radost!«

Zdaj, dve leti kasneje, je moj vid boljši, kot je bil, preden sem ga izgubila. Vsak dan se nebeškemu Očetu zahvalim za moj čudež in za neomajno vero moje družine. S to preizkušnjo se je razodelo Božje delo. Pridobila sem močnejše pričevanje, globlje spoštovanje do življenja in večjo ljubezen do Boga, do družine in prijateljev.

Danes delam vse, kar lahko, tudi kot umetnica, da kar najbolje izkoristim blagoslove, darove in radost, ki mi jih je dal Bog – da ga slavim in blagoslavljam druge.