Ann in Newel Whitney ter pot zavez

Annini starši so se odločili, da jo bodo vzgajali brez vere. Newel je imel poslovno miselnost. Toda ko sta si v Kirtlandu postavila hišo, je Ann začutila, da v njunem življenju nekaj manjka. Začela sta iskati cerkev, ki bi sledila evangeliju, kakor ga je učil Jezus Kristus v Novi zavezi. Nekaj časa sta častila s Kristusovimi učenci Alexandra Campbella.

»Neke noči,« se je spominjala Ann, »/…/ ko sva z možem v najini hiši v Kirtlandu molila k Očetu, da bi nama pokazal pot, se je na naju spustil Duh in hišo je zasenčil oblak. /…/ Preželo naju je veliko strahospoštovanje. /…/ Zaslišala sva glas, /…/ rekoč: ‘Pripravita se, da bosta prejela Gospodovo besedo, saj prihaja.’«

V New Yorku, na stotine kilometrov stran, je Gospod Josephu Smithu rekel, naj pošlje misijonarje pridigat evangelij. Ko so tisti misijonarji – ki sta jih vodila Oliver Cowdery in Parley P. Pratt – pridigali v Kirtlandu, je Ann prisluhnila in kasneje zapisala: »Vedela sem, da je to glas Dobrega pastirja.« Pričevanje misijonarjev, drugih vernikov, denimo Lucy in Isaaca Morleyja, in najpomembneje, Sveti Duh ju je vodil, da sta sklenila svete zaveze. Ann in Newel sta se novembra 1830 krstila v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Ilustracija: Paul Mann

Srečanje s prerokom Josephom

Še eno razodetje je svetim naročilo, naj gredo »v Ohio«, kjer bodo prejeli »blagoslov, kakršnega ne poznajo med človeškimi otroki« (Nauk in zaveze 39:14–15, gl. tudi 37:1).

Joseph in Emma Smith sta v Kirtland prispela februarja 1831 in Newel in Ann sta ju za en mesec vzela k sebi. Osemnajst mesecev kasneje sta Josephu in Emmi ponovno priskrbela dom v prenovljeni trgovini.

Whitneyjeva sta začela dobivati jasnejšo sliko o svoji večni identiteti. Kasneje tistega leta je Gospod preroku Josephu razodel, da bo Newel v Kirtlandu služil kot škof. Newel je rekel: »V sebi ne vidim škofa, brat Joseph; če pa praviš, da je to Gospodova volja, bom poskusil.«

Joseph je odgovoril: »Ne verjemi samo moji besedi. Pojdi in sam vprašaj Očeta.«

Po molitvi je Newel zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Tvoja moč je v meni.«

Za Newela in Ann, ki sta si prizadevala spolnjevati zaveze, je bilo to obdobje rasti. Ann je zapisala, kako sta med drugim služila ljudem:

»Po Odrešenikovem vzorcu /…/ sva se odločila, da pripraviva gostijo za revne, /…/ hrome, šepave, gluhe, slepe, ostarele in bolehne.

Gostija je trajala tri dni, v tem času pa so bili povabljeni vsi v bližini Kirtlanda, ki bi prišli. /…/ Zame je bila to resnično ‘gostija s sočnimi jedmi’ [Izaija 25:6]; čas radosti, ki ga nikoli ne pozabiš.«

Newel je kasneje služil kot misijonar z Josephom Smithom in kot družabnik v podjetju United Firm, poslovni zadrugi za obravnavanje potreb svetih. Z izkupičkom iz njegove trgovine se je financiral velik del rasti Cerkve v Kirtlandu in Misuriju in Cerkvi je služil na številne druge načine. Morda je najpomembneje, da sta Ann in Newel imela štirinajst otrok, deset pa sta jih vzgojila do odraslosti.

Drugi so se zbrali, da bi zgradili sionske kole. Kimballovi, Youngovi, Crosbyjevi, Tippetovi in številni drugi so se v življenju poskušali osredotočati na evangelij Jezusa Kristusa. Vsak je prinesel energijo in določene talente. Prva razodetja so jih vodila, grajala in tolažila ter vodila širjenje Cerkve.

Za prve člane Cerkve, na kolektivni in individualni ravni, je bilo to, da prejmejo obljubljeno obdaritev moči, v središču njihovih posvetnih in duhovnih prizadevanj (gl. Nauk in zaveze 38:32).

Gospod je večkrat zapovedal gradnjo templjev v Kirtlandu in Misuriju. V Kirtlandu je svetim z junaškim prizadevanjem uspelo postaviti izjemno zgradbo. Močno so se potrudili, da so zgradili nekaj, kar je vredno Gospoda Jezusa Kristusa. Tempelj stoji še danes. Newelova trgovina je bila skupaj z bližnjo predelovalnico lesnih odpadkov bistveni del gospodarstva v Kirtlandu, ki je podpiralo tempeljski projekt.

Leta 1836 se je v templju prikazal Odrešenik in sprejel njihova prizadevanja. Obljubil je, da se bo njegovo ljudstvo »močno radostil[o] zaradi blagoslovov, ki se bodo izlili, in obdaritve, s katero so bili moji služabniki obdarjeni v tej hiši« (Nauk in zaveze 110:9). Nato so prišli Mojzes, Elias in Elija in podelili ključe, bistvene za zadnje razdobje (gl. Nauk in zaveze 110:11–16).

Preganjanje in posvetne skrbi

Prihodnji dnevi bodo preizkušali svete, tudi Whitneyjeva. V vsedržavni gospodarski recesiji in bančni paniki so se številni obrnili proti Cerkvi in preroku. Newel, ki mu je bilo zapovedano, naj se preseli v Misuri, je okleval. Svoje življenje je posvetil svoji trgovini v Kirtlandu. Velik del bogastva, ki ga je ustvarila, je šlo za podporo Cerkve. Kako bi lahko kar odšel?

Gospod ga je okaral, ker je preveč pozornosti posvečal posvetnim stvarem, in zavoljo »majhnosti duše« (Nauk in zaveze 117:11). Newel se je pokesal in ubogal. Ustalil se je v Nauvooju v Illinoisu, kjer je še naprej služil kot škof in kasneje kot predsedujoči škof.

V Nauvooju je bil tempelj znova središče posvetnih in duhovnih dejavnosti. Ko so se tempeljski zidovi začeli dvigovati, je Gospod po svojem preroku organiziral Društvo za pomoč. Emma Smith je bila prva predsednica, Sarah Cleveland in Ann Whitney pa sta bili njeni svetovalki. Emma je Ann poverila pomembne dolžnosti in jo prosila, naj vodi organizacijo, ko nje ni bilo tam.

Gospod je preroku še naprej razodeval tempeljske uredbe. Joseph Smith je leta 1842, ko je bil nauvoojski tempelj še nedokončan, v zgornjem nadstropju svoje rdeče opečnate trgovine zbral cerkvene voditelje, tudi Newella, in izvedel uredbo obdaritve. Ko je bil posvečen del templja – podstrešje – sta tako Ann kot Newel obdaritev podelila drugim svetim, preden so odšli v Dolino Slanega jezera.

Ann in Newel sta na poti zavez poiskala Odrešenika, se pokesala, iskreno služila, se posvetila, žrtvovala in se radostila. Spoznala sta Jezusa Kristusa in nase gledala kot na otroka zaveze. Milijoni ljudi za njima so sledili istemu vzorcu, tako da so sklenili svete zaveze in po njih živeli ter gradili Gospodovo kraljestvo. To, da se trudimo spoznati njihove zgodbe, nam pomaga v obdobjih miru in preizkušenj.

Ann je proti koncu svojega življenja zapisala: »Če čutite, da ste pridobili bežen vpogled v Božje namene glede vašega stvarjenja, /…/ ali lahko spoznate, da je za vse to vredno živeti, vredno trpeti? Ali je katera žrtev lahko prevelika, /…/ če bi sledili stopinjam našega Učitelja?«